Grešni kozel Aleksis Cipras

Grčija je v bankrotu, čeprav tega uradno tako ne pove. Kdo je kriv, da se je to zgodilo? Predsednik vlade Aleksis Cipras. Njegova vlada nima recepta za rešitev države, v petih mesecih, kolikor je na oblasti, je v Evropi zapravila vse zaupanje, ki ga je imela. Z odločitvijo o razpisu referenduma, na katerem bodo Grki v nedeljo odločali, ali sprejemajo pogoje, pod katerimi bi mednarodni posojilodajalci grški državi bili pripravljeni zagotoviti nova posojila kot pomoč, je Cipras dokazal, da mu gre zgolj za to, da se za vsako ceno obdrži na oblasti. Svoje kolege v evroskupini izsiljuje, da mu ti v pogajanjih še bolj popustijo.

To je pogled Evrope na Ciprasa, toda treba se je vprašati, ali je to celotna resnica, v komentarju Die Zeita piše Marcus Gatzke. Seveda skušajo zdaj politiki iz drugih članic območja z evrom državljanom dokazati, da se Cipras obnaša neodgovorno. Cilj teh obtožb je prepričati Grke, da bi v nedeljo podprli predlog mednarodnih posojilodajalcev. Tako bi Grki ostali v evroobmočju, Ciprasova vlada pa bi odstopila. Da bo odstopil, če bo večina Grkov glasovala za predlog mednarodnih posojilodajalcev, je sam Cipras napovedal v ponedeljek v pogovoru za javno TV ERT.

Res pa je tudi, piše Marcus Gatzke, da je Ciprasova vlada rezultat petih let trojke. Ta je Grčiji naprtila breme, pod katerim se je zrušila. Nikogar ne bi smelo presenetiti, da Grki po petih letih politike ostrega varčevanja podpirajo radikalno politiko, ki obljublja konec politike zatiranja. Pred nekaj dnevi se je oglasil nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Dominique Strauss-Kahn. Upravičeval je odločitev IMF za vstop v program za reševanje evra, predvsem pa se je opravičil za napačne prognoze IMF. Da so podcenjevali, kako nefunkcionalna je Grčija, kako slabo tam delujejo institucije, je napisal.

Vse pretekle napake so torej znane. Institucije, ki sestavljajo trojko (poleg IMF še Evropska komisija in Evropska centralna banka (ECB), od Grčije še vedno zahtevajo, da mora dodatno varčevati ter na novo organizirati upravljanje in gospodarstvo. Tega ni mogoče narediti tako hitro, kot zahtevajo mednarodni upniki.

Da bi dojeli, zakaj je Evropa odgovorna za to, da je v Grčiji danes na oblasti levičarska Siriza Aleksisa Ciprasa, si je treba samo ogledati, kaj je v zadnjih mesecih 2014 počela prejšnja grška vlada pod vodstvom konservativca Antonisa Samarasa. Večino varčevalnih ukrepov v okviru drugega reševalnega programa, vključno z dvigom DDV in znižanjem pokojnin, je zavrnila že ona. Trojka je vztrajala, da jih mora izvesti, čeprav se je grško gospodarstvo počasi začelo pobirati. Na koncu je nepopustljivost trojke privedla do predčasnih volitev, na katerih je zmagala Siriza.

Marcus Gatzke spomni, da je trojka takrat vedela, da bo na teh volitvah zmagal Aleksis Cipras. Že več let pa je trojka vedela, kakšno politiko zastopa Cipras, saj je potoval po Evropi in razlagal svoja stališča. To pomeni, če hoče Evropa Grčijo res ohraniti v območju evra, ji je treba odpisati dolgove, kar zahtevata Cipras in finančni minister Janis Varoufakis. Že dolgo odpis dolga zahteva tudi IMF, a problem je, da temu nasprotujejo evropski posojilodajalci, saj bi v tem primeru morala nemška kanclerka Angela Merkel svojim davkoplačevalcem reči, da dela posojil za pomoč Grčiji ne bodo dobili vrnjenega.

Grčija je res prelagala izvedbo reform, je pa tudi v času vladanja Aleksisa Ciprasa ustvarila primarni proračunski presežek – presežek pred plačilom obresti. To ji je uspelo kljub temu, da se je grški BDP v zadnjih letih skrčil za četrtino. To jasno kaže, kako surova je bila politika varčevanja po receptu trojke. Kar Grčija tudi potrebuje, so ostre strukturne reforme in rast. Možnosti za to bi lahko vzpostavil odpis dolgov. O tem se mora Evropa zdaj pogajati z Grčijo, pravi Marcus Gatzke.

Tudi Guardian v uredniškem komentarju ugotavlja, da krivec za sedanje razmere ni eden. Evro je bil vzpostavljen na dveh gospodarskih motorjih, ki nista trajnostna. Prvi je Nemčija, ki je vse več izvažala v južno Evropo in druge dele sveta, drugi je južna Evropa, katere gospodarstvo je temeljilo na poceni kreditih. Ta šibek sistem je zrušila finančna kriza.

Večina se strinja, da so posojilodajalci že vse od prvega programa pomoči leta 2010 podcenjevali razmere v Grčiji in ji kot edino zdravilo predpisali strogo varčevanje. Grki so ga razumeli kot ukinjanje delavskih pravic in bonitet. Program trojke ni zgrešil samo cilja za znižanje grškega dolga, ampak je v državi povzročil revščino, za katero so bili v zahodni Evropi prepričani, da so jo že izkoreninili.

Grški izstop iz območja evra, da ne govorimo iz EU, bi pomenil zgodovinsko oslabitev Evrope v trenutku, ko ta bolj kot kadar koli potrebuje solidarnost. Mogoč je grški bankrot brez izstopa iz območja evra, a v tem primeru bi potrebovali veliko kreativnosti, to pa je nekaj, česar ta generacija evropskih voditeljev, za katere ni mogoče reči, da so državniki v pravem pomenu besede, ne premore. Nejasno je tudi, ali bi izstop Grčije iz območja evra privedel tudi do njenega izstopa iz EU. Pravna razprava o tem je zapletena. Če bi se to zgodilo, bi se uresničil najslabši scenarij. Po oceni Guardiana je izstop Grčije iz EU rezultat, ki si ga nihče ne bi smel želeti. Ne glede na to, kakšen bo rezultat grškega referenduma, si Evropa ne bi smela privoščiti samouničenja. Hoja po robu se mora končati, da bi lahko 60 let star projekt mirne in združene Evrope umaknili z roba prepada.