Vrhunska urbana preobrazba

Ljubljana je v zadnjih desetih dneh naposled dobila svetovljansko podobo tudi z vidika glasbenega festivaljenja. Začelo se je z drugim urbanim festivalom Stiropor, v teh dneh poteka Jazz Festival Ljubljana, prejšnji vikend pa se je zgodil zagotovo najvelikopoteznejši glasbeni projekt, kar smo jih imeli doslej priložnost videti pri nas. Organizatorji enega najbolj hvaljenih evropskih festivalov, finskega Flowa, so se namreč odločili, da tega letos prvič umestijo tudi zunaj Helsinkov, in za prizorišče so izbrali prav našo prestolnico. S pestrim tridnevnim dogajanjem so nam ponudili dogodek, primerljiv najbolj petičnim evropskim festivalom in hkrati povsem drugačen od večine tukajšnjih, s provincialno logiko zaznamovanih velikih poletnih festivalov, na katere organizatorji vztrajno vozijo na pol pozabljene bende, občinstvo pa namesto z glasbo vabijo z valjanjem v blatu in (pivskim) veseljančenjem.

Verjetno prav zaradi nejevere, da se v Ljubljani lahko uspešno izpelje tudi tako ambiciozen festival, pred njegovim začetkom ni bilo čutiti kakšne evforije. Za nameček pa so ga pospremila še različna natolcevanja. Tega so deloma spodbudili soustvarjalci domače glasbene scene, ki po stari navadi branijo vsak svoj fevd(ek), deloma užaljeni glasbeniki, ki niso dobili povabila za nastop, deloma pa tudi tisti, ki so bentili nad ceno vstopnic, a jim enako visokega zneska ni težko zapraviti za kakšno turbo starleto.

No, kljub negativni popotnici in internim težavam pri organizaciji so se Finci festival odločili izpeljati, kot se spodobi. Tobačna mesto, predel prestolnice, ki sicer kaže kaj klavrno podobo, je dobil vrhunsko urbano preobrazbo, obiskovalci, ki jih niso odvrnile takšne in drugačne govorice, pa izkušnjo vrhunsko pripravljenega festivala in – morda sicer res ne najbolj premišljeno – kombinacijo globalnih festivalskih zvezdnikov in domačih glasbenikov.

Po pričakovanjih so z nastopi izstopali predvsem glasbeniki s festivalsko kilometrino. Dvojec Run The Jewels je po lanski mega hvaljeni plošči pokazal, da upravičeno sodi tudi med najprepričljivejše koncertne hiphoperje. Pet Shop Boys imata kljub precej starikavi glasbi svoj nastop, vključno z baročno-futurističnim videzom in spektakelsko videopostavitvijo, naštudiran do najmanjše podrobnosti. Nič pa naključju ne prepušča niti še vedno tudi glasbeno atraktivna irska glasbenica Róisín Murphy, razlika je le ta, da je njen sproščeno koreografirani nastop v primerjavi z britanskima kolegoma mnogo bolj spontan, duhovit in zabaven.

Da so vsaka ušesa našla nekaj zase, je v treh dneh poskrbelo še približno petdeset glasbenikov in didžejev, žal pa je razmeroma slab obisk pokazal, da so organizatorji verjetno precenili slovensko občinstvo. Zato zdaj ne preostane drugega kot to, da počakamo na uradni odziv iz Finske in dobimo odgovor, ali je zgodba z ljubljanskim Flowom zanje končana ali pa kljub vsemu vidijo potencial, da festival še kdaj ponovijo. Ob kakšnem popravku se zdi, da bi se podoben dogodek zlahka prijel, verjetno pa bi bilo treba več energije vložiti tudi v privabljanje festivalskih sladokuscev iz tujine.