LA Priest: Inji

Fene, ki so morebiti upali na ponovno združitev indie plesno-rockovskih posebnežev iz skupine Late of the Pier, je konec maja pretresla novica o tragični nesreči njenega bobnarja. S tem se je verjetno dokončno poslovila zasedba, ki je edini album izdala leta 2008 in z njim priplezala na britanske charte, postala zanimivost podtalnega klubskega dogajanja in ogrevala občinstvo za zvezdniške zasedbe Kaiser Chiefs, Justice in Soulwax.

Takrat je bilo videti, da so ji usojene še veliko večje stvari. Toda pred petimi leti, ko so sledilci favoritov britanskega glasbenega medija NME upali na večji preboj zasedbe, je ta delovanje iz nikoli povsem pojasnjenih razlogov (nedokončno) prekinila. Njen frontman Sam Eastgate je v poznejših intervjujih razhod (deloma) pripisal mladostniški neizkušenosti, še verjetneje pa se zdi, da je četverec pravočasno začutil, da se raznim rivajvlom plesnih muzik iz osemdesetih let, ki so zaznamovali prejšnje desetletje, čas počasi izteka.

Letos je Eastgate po tihem objavil nov solistični singel Oino, ki je postal takojšnji indie hit na radijskih postajah (in poletih uglednih letalskih družb). Skladba je šla sicer hitro v uho, ker pa je bila izrazno precej drugačna od tega, kar je Eastgate počel z nekdanjo zasedbo, številni, ki so jo slišali, niso vedeli, kam bi jo postavili. In prav ta neoprijemljivost glasbenih vplivov je prva stvar, ki zaznamuje tudi njegov dolgometražni prvenec. Od Britancev smo pač vajeni, da se precej krepko oklepajo tradicij, v Eastgatovi glasbi pa že na prvi posluh ven štrlijo pritikline, katerih izvor bi laže kot na Otoku našli kje na Karibih, v Afriki, ZDA ali glede na aktualne tame impalovske muzike celo v Avstraliji. Sicer je res, da je podobno žanrsko neobremenjenost prakticiral že z zasedbo Late of the Pier, toda različni vplivi so s prvencem zdaj postali veliko otipljivejši. Pri NME to pripisujejo njegovim potovanjem po Novi Zelandiji in Grenlandiji, a kakorkoli že je bilo, se zdi, da bo z albumom zdaj nagovoril privržence nekdanje zasedbe in tudi nekoliko zrelejše, zvedavejše občinstvo, ki ceni izvirnost.

Na kožo slednjega bo zagotovo pisana tudi Eastgatova songwriterska zrelost, ki sicer bolj kot klasičnim piscem pesmi sledi logiki kakšnega Panda Beara. Besedila so postavljena v drugi plan, v ospredje pa sili zvočno raziskovanje, ki se enkrat spogleduje s plesno elektroniko, drugič s sodobnimi interpretacijami progresivnega rocka, včasih z dubovsko in reggae glasbo ali pa s soulovsko senzibilnostjo, ki tudi zaradi Eastgatovega glasu v spomin prikliče Princea. Na prvi posluh se zato morda res pojavi vtis, da je vsako skladbo podpisal drug avtor, toda vokal, specifična produkcija in aktualna indie pop logika skozi celoten album spletejo oprijemljivo rdečo nit, nekaterim skladbam pa že napovedujejo hitovsko poletje.

Ali se bodo skladbe obdržale na daljši rok, bo pokazal čas. Za zdaj pa smo lahko veseli predvsem tega, da je mogoče tudi z glasbo, ki ne upošteva konvencionalnih pravil, še vedno pritegniti pozornost.