Potop Evrope

Pustimo za začetek Grčijo – poglejmo Slovenijo. Zaposlenost v Sloveniji v zadnjih letih praktično ne raste več. Brezposelnost med mladimi je rekordna, ti ne najdejo stanovanj in imajo vse manj otrok. Neenakosti se povečujejo, nezaščitene, prekarne oblike dela postajajo nekaj vsakdanjega, vse več je kaznivih dejanj, povečuje se poraba antidepresivov in pomirjeval, število samomorov raste. Tudi ponos smo že izgubili – slovenske politične elite sprejemajo ključne odločitve na ukaz iz Bruslja, od koder redno prihajajo delegacije inšpektorjev, nekakšne kvazi trojke. Konca ni videti in vse več ljudi se sprašuje, kam to vodi. Pritisk na državo raste, med letoma 2007 in 2015 se je javni dolg, ki je bil do tedaj stabilen, povečal za skoraj štirikrat, z 22 odstotkov na 82 odstotkov BDP-ja. Tako je od takrat, ko je Slovenija prevzela evro.

Smo v tej godlji zaradi lastnih napak? Tudi. Banke, ki so po letu 2007 dobile dostop do poceni evrov, so preveč lahkomiselno podeljevale kredite, vlade pa niso sprejele ukrepov, s katerimi bi ohladile gospodarstvo. A po drugi strani je vprašanje, ali bi se največjim »napakam« sploh lahko izognili. V istem položaju so se namreč znašle tudi druge države na evropski periferiji, kot so Irska, Španija, Portugalska, Ciper in seveda Grčija. So res Grki leni in ne plačujejo davkov, so Španci res preveč gradili, Irci pa trošili prek svojih zmožnosti, medtem ko so Nemci naredili vse prav? Pomislite: Tudi minuli teden so se zaradi potez Grčije nemške obveznice pocenile, slovenske pa podražile. Ne sicer za veliko, a na skupnem trgu je bistvena razlika. Vprašajmo se: Kako naj še tako inovativni podjetnik v Sloveniji tekmuje z enako pametnim podjetnikom v Nemčiji, če si mora Slovenec denar sposojati po trikrat višji obrestni meri?

Da je obstoječi režim v Evropski uniji dolgoročno nevzdržen in krivičen, je očitno. Nemčija je svoje gospodarstvo utemeljila na industrijskem izvozu in proračunskih presežkih, zato so se na drugi strani morali pojaviti veliki proračunski primanjkljaji v državah uvoznicah, kot so Grčija, Španija in Portugalska. Zato da so Grki, Španci in Portugalci lahko kupovali nemške avtomobile, če poenostavimo, so si morali od nemških bank sposojati denar. V tem ne bi bilo nič spornega, če bi bila EU »država« ali če bi obstajal način redistribucije skupnih presežkov, nekakšna politična unija. A kot smo lahko videli minuli teden na primeru Grčije, ne samo da ni pripravljenosti za redistribucijo denarja, glavni profiterji v teh razmerah so celo prepričani, da so žrtve. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je politiko grškega predsednika vlade označil za »egoistično«, v Nemčiji, ki je od širitve EU največ dobila, pa so voditelji kar tekmovali v obsojanju Aleksisa Ciprasa. Drugi človek nemške vlade, socialist Sigmar Gabriel, je recimo sporočil, da je Cipras grožnja evropski ureditvi, skupni valuti in da ga je treba ustaviti.

A dejansko ne gre za Ciprasa ali izolirano Grčijo, ne gre niti za solidarnost, ampak za »red«, v katerem je tudi Slovenija. V tem redu pa je bila Grčija doslej najvzornejša učenka pri uveljavljanju varčevalnih ukrepov, ki jih je zagovarjala prav Nemčija. Rezultati so katastrofalni. V zadnjih petih letih so plače v Grčiji padle za 37 odstotkov, pokojnine so se znižale do 48 odstotkov, število javnih uslužbencev se je zmanjšalo za 30 odstotkov, BDP je padel za skoraj 30 odstotkov, brezposelnost se je dvignila na 27 odstotkov, delo na črno za 34 odstotkov, javni dolg se je s 100 odstotkov dvignil na 180 odstotkov, brezposelnost mladih je že 60-odstotna. Raziskovalci z Univerze v Portsmouthu so celo izračunali, da se zaradi varčevalnih ukrepov v Grčiji na leto ubije 551 ljudi. Grčija je že šest let v recesiji, vsako leto sledijo nove varčevalne zahteve v zameno za posojila, ki gredo v 93 odstotkih k nemškim in francoskim bankam. Zakaj vse to Grčiji ni pomagalo? Zato ker je bila solidarnost z Grčijo, kot je minuli teden poudaril tudi ekonomist Jože P. Damjan, doslej predvsem solidarnost z nemškimi in francoskimi bankami.

Evropska unija je bila utemeljena na ideji miru in blaginje. Zdaj pa imamo na eni strani, v Grčiji, vojne razmere, na drugi strani, v Nemčiji, pa je brezposelnost rekordno nizka, celo najnižja po letu 1991. Ugledna ekonomista, Nobelova nagrajenca Joseph Stiglitz in Paul Krugman, sta se zato minuli teden postavila na stran grške vlade. Zadnje zahteve trojke, evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), so po njunem mnenju ne samo nesprejemljive, ampak tudi nerazumljive. »Malo držav je v preteklih letih doseglo to, kar je dosegla Grčija,« je zapisal Stiglitz, »in čeprav je bil strošek v smislu trpljenja ljudi visok, so bili zadnji predlogi grške vlade precej širokosrčni. A ne gre za denar. Gre za prisiljevanje Grčije, da sprejmejo nesprejemljivo. Ne gre za varčevanje, ampak tudi za kaznovanje. Zakaj Evropa to počne? Zakaj želi Evropa kaznovati Grčijo?« se je vprašal Stiglitz. Krugman pa, da so zadnji ukrepi trojke zasnovani tako, da se nadaljujejo v nedogled. Povzročajo recesijo in spet nove varčevalne ukrepe. V resnici naj bi šlo za »obratno kot pri Corleoneju«, za »ponudbo, ki je Cipras ni mogel sprejeti. Gre za korak k zamenjavi grške vlade«, ugotavlja Krugman.

Evropska unija je bila utemeljena na ideji miru in blaginje. Zdaj pa imamo na eni strani, v Grčiji, vojne razmere, na drugi strani, v Nemčiji, pa je brezposelnost rekordno nizka, celo najnižja po letu 1991.

Konkretno: Trojka je bila v primeru Grčije proti obdavčitvi najbogatejših in za obremenitev najrevnejših. Zahtevala je dvig DDV-ja na osnovne potrebščine, kot je hrana, in novo rezanje izdatkov za pokojnine, celo ukinitev posebnega dodatka za najrevnejše, s čimer naj bi Grčija privarčevala 1,8 milijarde evrov na leto. »Približno milijon družin danes preživi le s pomočjo ene same pokojnine, ki jo ima kakšna babica ali dedek. Vsi preostali v družini so namreč brezposelni. Le 9 odstotkov brezposelnih pa dobiva socialno pomoč,« je na sestanku evroskupine dejal grški finančni minister Janis Varufakis. In nadaljeval: »Rezanje te ene pokojnine bi torej pomenilo, da pošljemo družine na cesto. Zato teh pokojnin ne moremo še dodatno manjšati. Tudi zato, ker bi to spodbudilo še dodatno recesijo, saj imajo pokojnine velik multiplikator (vpliv na gospodarsko rast, op. a.). Če bi visoke pokojnine obstajale, bi jih seveda znižali. Ampak distribucija pokojnin je tako stisnjena, da varčevanje pri tem delu nujno udari tudi najrevnejše,« je dejal. Ocenil je, da so takšni ukrepi nesmiselni. Če bi jih Grčija sprejela, ne bi naredila nič. Po njihovi izvedbi bi morala letos decembra znova za pogajalsko mizo.

In imel je prav. Ta teden so v medije pricurljale interne študije IMF, ki kažejo podobno. Četudi bi Grčija sprejela vse varčevalne ukrepe, kot jih je v zadnjem predlogu zahtevala trojka, četudi bi njeno gospodarstvo raslo s štirimi odstotki na leto, bi dolg Grčije tudi po najbolj optimističnem scenariju ostal nevzdržen. Vztrajanje pri dodatnih rezih v pokojnine, po tem, ko je Grčija te že znižala za v povprečju 40 odstotkov, je seveda surrealistično in nima zveze z ekonomsko logiko. Zahteva trojke, naj ima Grčija, katere ekonomija je podobna vojni ekonomiji, čez tri leta 3,5-odstotni (primarni) proračunski presežek, kar doslej ni uspelo praktično še nobeni državi, je lahko ravno tako iluzorna zahteva – lahko pa je tudi provokacija. Odločitev IMF, da Grčiji ne podaljša roka za plačilo dolga niti za teden dni, v isti sapi pa je dovolil, da Ukrajina zamudi z vračilom in celo najame nov krediti, kaže na očitne dvojne standarde. In ravnanje Evropske centralne banke, ki je minuli teden omejila zagotavljanje likvidnosti v Grčiji, četudi Grčija še ni izstopila iz evra, ni nič drugega kot zloraba centralne banke za politične namene. Gre za zastraševanje Grkov, ki uničuje vse ideale, na katerih je zgrajena EU.

Tragedija je v tem: Če bo Grčija šla po poti, v katero jo danes prisiljujeta t. i. evroskupina in trojka, je zapisal Stiglitz, upanja gotovo ni. Če pa se bo temu uprla, recimo izstopila iz evroobmočja, obstaja vsaj upanje na boljše. Zaradi česar bi on sam na referendumu o varčevalnih ukrepih glasoval proti, je sklenil. A bistvo tega sklepa seveda ni v Grčiji, temveč v tem, da je EU postala del problema in ni del rešitve. V istem krivičnem položaju so namreč tudi drugi Evropejci, ne samo Grki, Irci, Španci, Portugalci, tudi Slovenci. Gre zato, da je trenutni »red« dolgoročno neznosen. Da bo ta red nujno vodil do vse večjih, novih napetosti. Gre za to, da »evropske« rešitve postajajo iluzorne. In seveda gre za strah, strah aktualne evropske elite, predvsem Nemčije, ki egoistično zagovarja obstoječi status quo, da utegne Grčiji celo uspeti brez »pomoči« EU. Konservativni španski premier Mariano Rajoy je ta teden že dejal, da si želi spremembe v grški vladi. Javno je izrazil željo po njeni zamenjavi, Grke je pozval, naj na referendumu glasujejo proti Sirizi, češ da bi bilo to dobro za državo, ker bi s tem upnikom omogočili, da bi se pogajali z novo vlado ... Seveda, v Španiji imajo decembra parlamentarne volitve, na katerih bo sodelovala tudi stranka Podemos, ki zagovarja ista načela kot grška Siriza.

Tudi uradni odziv Slovenije na poteze Ciprasove vlade je bil povsem v skladu s stališči najmočnejših držav EU, ki jim obstoječa ureditev ustreza. In sicer da moramo tukaj postati še bolj »pridni učenci« in ne takšni, kot so Grki, ki zavajajo, se izmikajo in manipulirajo. Predsednik vlade Miro Cerar je recimo dejal, z besednjakom SDS, da je »Slovenijo presenetil zavajajoč manever grške vlade, ko je prišlo do referenduma in enostranske prekinitve pogajanj«. Dejal je, da Slovenija ne more pristati »na nenadne, manipulativne poteze grške vlade«, saj se Slovenija sama izvija iz krize in vlaga napore, »pri neki drugi državi pa bi to povsem spregledali«. Finančni minister Mramor pa, da je treba zdaj v Sloveniji zaradi »zaupanja v državo« pospešiti vse dejavnosti, ki jih je Slovenija že začrtala, med drugim novo privatizacijo in sprejem zakona o fiskalnem pravilu in »strukturne reforme«, torej varčevanje na področju pokojnin, izobraževanja, zdravstvenem področju, področju dolgotrajne nege in socialnih transferjev …

Na kratki rok bo morda boljše. Na dolgi rok pa je seveda iluzorno pričakovati, da bo po tem, ko se je Slovenija morala odpovedati domači kemični industriji, svojemu osrednjemu letališču, ko se odpoveduje svojim sistemskim bankam, najboljšim informacijskim podjetjem, trgovskim verigam, karkoli boljše. Vse to se je Sloveniji zgodilo v zgolj nekaj letih tudi zaradi določenih politik in pravil Evropske unije, ki ne ščitijo majhnih ekonomij. Nemčija in Francija lahko imata svoje domače banke, ki jih ščitita v grški krizi in ju ni treba dokapitalizirati, majhni Sloveniji, ki bi lahko imela domače banke s pomočjo države, pa je to po pravilih EU prepovedano. Zaradi tega se v Sloveniji tudi sladkorne tovarne ne splača imeti, splača pa se jih imeti na Nizozemskem. Zato se v Sloveniji ne splača več gojiti solate ali jabolk, ker so cenejša tista iz Nemčije. Zato gradbeništvo prevzemajo italijanska podjetja, ravnanje z odpadki pa avstrijska. Zato se v Sloveniji ne splača imeti dragih razvojnih oddelkov in posledično tudi ne dobrih fakultet. Morda niti knjig več ne, gledaliških iger ali kakovostnih medijev.

Gledano z vidika odprtega trga se Slovenija ne splača. 31 milijard evrov dolga, ki ga je naša država nabrala v zadnjih osmih letih, je zgolj začetek. Tudi mi smo na poti v Grčijo in boj v Grčiji je tudi naš boj za enakopravnejšo Evropo.

Pismo podpore Grčiji

Grški referendum daje uniji možnost, da potrdi svoje spoštovanje vrednot razsvetljenstva – enakosti, pravičnosti in solidarnosti

V preteklih petih letih sta Evropska unija in Mednarodni denarni sklad Grčiji predpisala varčevalne ukrepe brez primere, ki pa so bili boleče neučinkoviti. Gospodarstvo se je skrčilo za 26 odstotkov, stopnja brezposelnosti se je dvignila na 27 odstotkov, brezposelnost med mladimi celo na 60 odstotkov, razmerje med dolgom in bruto domačim proizvodom pa se je zvišalo s 120 na 180 odstotkov. Gospodarska katastrofa je povzročila humanitarno krizo, saj več kot tri milijone ljudi živi na meji revščine ali pod njo.

V takšnih razmerah so grški volivci 25. januarja letos izvolili vlado pod vodstvom Sirize, ki je predstavila jasen program, po katerem naj bi odpravila varčevalne ukrepe. V pogajanjih, ki so sledila, je grška vlada jasno povedala, da je prihodnost Grčije na evrskem območju in v EU. Upniki pa so kljub temu vztrajali pri neuspešnem obrazcu in niso hoteli začeti razprave o delnem odpisu dolga – za katerega v MDS uradno in javno ocenjujejo, da ga ni mogoče odplačati –, končno pa so 26. junija predstavili ultimat Grčiji v obliki svežnja, o katerem se niso pripravljeni pogajati in s katerim bi še utrdili varčevalne ukrepe. Nato so zaprli likvidnostne vire grškim bankam in uvedli nadzor kapitalskih tokov.

V takšnih razmerah je vlada prosila grške volivce, naj odločijo o prihodnosti države na referendumu, ki bo to nedeljo. Po našem mnenju je treba takšen ultimat grškemu narodu in demokraciji zavrniti. Grški referendum daje uniji možnost, da potrdi svoje spoštovanje vrednot razsvetljenstva – enakosti, pravičnosti in solidarnosti – in načel demokracije, na kateri temelji njena legitimnost. Kraj, kjer se je rodila demokracija, Evropi daje priložnost, da v 21. stoletju potrdi zavezanost svojim idealom.

Podpisani: Etienne Balibar, Kostas Duzinas, Barbara Spinelli, Rowan Williams, Immanuel Wallerstein, Slavoj Žižek, Michael Mansfield, Judith Butler, Chantal Mouffe, Homi Bhabha, Wendy Brown, Eric Fassin, Tariq Ali