Strah pred Avstrijo

Že od osamosvojitve poteka razprava, ali naj Slovenija tudi uradno obvesti Moskvo, da se ima za naslednico avstrijske državne pogodbe (ADP). S to pogodbo je bila leta 1955 ustanovljena Avstrija in določa njene obveznosti do slovenske manjšine, predvsem pa je z njo določena naša severna meja.

Avstrija, ki uradno ni podpisnica ali sopodpisnica pogodbe, si namreč tega ne želi. Avstrijski politiki in pravniki menijo, da ji pogodba omejuje suverenost in da ne velja več, saj da je že »konzumirana« oziroma so njena določila že uresničena. Seveda tudi tista glede slovenske manjšine, skrbi za spomenike in grobove med vojno padlih borcev antifašistične koalicije, zahteve, da mora Avstrija pospeševati transport prek svojega ozemlja in podobno.

Ker Slovenija doslej ni hotela tvegati poslabšanja odnosov z Avstrijo, uradno Moskve še vedno ni obvestila o nasledstvu. Kljub temu pa država še naprej vztraja, da Slovenija načeloma je naslednica ADP. Zaradi tega že 25 let trajajočega strahu pred severno sosedo postaja situacija že po malem absurdna. Po eni strani zato, ker je očitno ta »formalizem« za Avstrijo vendarle pomemben. Po drugi strani pa zaradi tega, ker je pred nekaj leti postalo znano, da je Češka brez omembe vrednih frustracij že leta 2004 Moskvo uradno obvestila, da se ima za naslednico ADP.

Tudi zato je minuli mesec 122 vidnih javnih osebnosti, s prvopodpisanima Francetom Bučarjem in Ivanom Kristanom, ob 60. obletnici ADP poslance ponovno pozvalo k notifikaciji nasledstva te pogodbe. Notifikacija po njihovem mnenju ni pomembna zgolj zaradi manjšine, ampak že zaradi meje in samega dejstva, da si sicer lahko Avstrija privošči interpretacijo ADP po svoje. Podpisniki omenjajo dogodek z 9. februarja 2005, ko je predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Kohl z argumentom, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, zavrnil možnost, da bi se delegacija slovenskega parlamenta pogovarjala o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP.

Zunanji minister Karl Erjavec je minuli teden sklical strateški svet, ki so se ga udeležili nekateri predstavniki stroke, manjšinskih organizacij, bivši zunanji ministri in biv-

ši ustavni sodnik Kristan, ki je predstavljal pobudnike. A je Erjavec po sestanku ponovno ocenil, da po njegovem ni potrebe, da bi Slovenija notificirala nasledstvo ADP.

»Ta dokument kaže, da je Rusija sprejela Srbijo kot državo naslednico ADP, ki jo mora obvestiti, ne pa tudi drugih republik nekdanje Jugoslavije.«

Prav primer Češke naj bi namreč dokazoval, da je ta poteza zgrešena: »Češka stran navaja, da je pogodbo notificirala, avstrijska stran pa je ne priznava kot stranko v tej ADP. V bistvu je tam neka slepa ulica,« je dejal Erjavec ter dodal, da če bi »začeli postopek notifikacije, bi po mojem mnenju posredno priznali, da se ne čutimo pravni nasledniki ADP«. Za Erjavca je tako bistveno, da Avstrija posredno Sloveniji priznava status naslednice: »Sam recimo v nobenem pogovoru s predstavniki Avstrije nisem naletel na očitek, da se mi vtikamo v njihova manjšinska vprašanja. Kar pomeni, da nas obravnavajo kot pravne naslednike,« je minister odgovoril še na naše vprašanje.

A na uredništvo Mladine smo dobili dokument, ki dokazuje ravno nasprotno. Gre za odziv uradne Moskve na češko notifikacijo iz leta 2004, ki kaže, da je Češki uspelo. Potem ko je Češka leta 2004 Moskvo obvestila o notifikaciji nasledstva, ta ni molčala, ampak je o tem že 16. junija 2004 obvestila Beograd oziroma tedaj še Srbijo in Črno goro, verjetno pa tudi vse ostale podpisnice in države pristopnice ADP. Kar po eni strani pove, da situacija ni »neke vrste slepa ulica«, kot je dejal Erjavec ali kot že nekaj let trdita npr. bivši zunanji minister Dimitrij Rupel ali Ernest Petrič, bivši veleposlanik na Dunaju. Po drugi strani pa dokument kaže, da Rusija za naslednico ADP šteje Srbijo (in Črno goro), ne pa Slovenije. Čeprav ima Slovenija, kot edina od bivših držav SFRJ, z Avstrijo mejo.

Glede omenjenega dokumenta smo govorili z več ljudmi, tudi z bivšim visokim predstavnikom za nasledstvo Rudijem Gabrovcem. Ta nam je priznal, da so dokument že leta 2009 po naključju odkrili v beograjskih arhivih, kjer so slovenski arhivarji po njegovem nalogu iskali originalno dokumentacijo v zvezi z ADP: »Ta dokument kaže, da je Rusija sprejela Srbijo kot državo naslednico ADP, ki jo mora obvestiti, ne pa tudi drugih republik nekdanje Jugoslavije.« Tudi izjava Erjavca, da je Češka pogodbo notificirala, »avstrijska stran pa je ne priznava kot stranko,« naj bi bila popolnoma napačna: »Ne vem, kdo si to izmišljuje, ker če pogledate ADP, Avstrija pri tem nima nobene besede. Podpisnice so velesile zmagovalke po drugi svetovni vojni plus ustanovne članice OZN.«

Kot nam je pred leti dejal že preminuli, dolgoletni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, veleposlanik Marko Kosin, strah Slovenije pred notifikacijo ADP izvira iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenija naj bi leta 1997 poslala pisma štirim originalnim podpisnicam pogodbe, ZDA, Rusiji, Franciji in Veliki Britaniji, v katerem jih je povprašala glede slovenske namere o notifikaciji nasledstva ADP. Ker odgovora ni bilo, naj bi Slovenija zaključila, da sicer štiri originalne podpisnice podpirajo naše nasledstvo, vendar se z ADP ne mislijo pretirano ubadati. Tako je sklepala na podlagi dogodka iz sedemdesetih let, ko je Jugoslavija poslala protestno pismo štirim originalnim podpisnicam v zvezi z neizpolnjevanjem 7. člena ADP. Jugoslavija je takrat dobila prav tak odgovor.

Diplomat Matjaž Jančar pa je v svojem znanem delu Slovenska zunanjepolitična razpotja edini zapisal javno skrivnost, in sicer da naj bi Avstrija pogojevala priznanje Slovenije z njenim odnosom do ADP. Dejstvo namreč je, da je Slovenija v odnosu do Italije nasledila vse nekdanje pogodbe, v odnosu do Avstrije pa zgolj določene. Izpuščene so bile tudi vse tiste, ki so se navezovale na ADP. Zato je bil kritičen do slovenske moralistične politike v odnosu do Avstrije, ki jo je imenoval kar politika »Danke Österreich«.

Zaradi tega že 25 let trajajočega strahu pred severno sosedo postaja situacija že po malem absurdna.

To je sicer danes že zgodovina, po letu 2000 so se razmere spremenile, odgovarja Gabrovec. Leta 2001 so namreč vse bivše republike nekdanje SFRJ podpisale sporazum o nasledstvu, ki je začel veljati leta 2004. Ta pa določa, da je vseh pet novih držav enakopravnih naslednic bivše SFRJ. Ker je omenjen sporazum javno deponiran pri OZN, to z drugimi besedami pomeni, da lahko nasledstvo do ADP zahteva tudi katera druga država, recimo Hrvaška, ki ima pri ADP interes zaradi omembe svoje, sicer veliko manjše manjšine. »Potem pa bi mi lahko imeli probleme,« pravi Gabrovec.

Hrvaška je medtem na nekaterih sestankih že izrazila interes po nasledstvu omenjene pogodbe. Morda bo nasledstvo celo notificirala. V Sloveniji pa bo, zaradi strahu pred avstrijsko slabo voljo, poglobljena in strokovna razprava po vsej verjetnosti trajala še dolga leta.

Nota, s katero je Rusija 16. junija 2004 obvestila Srbijo in Črno goro – ne pa Slovenije – o tem, da je Češka notificirala nasledstvo ADP.

»Ministrstvo za zunanje zadeve Ruske federacije izraža svoje spoštovanje Veleposlaništvu Srbije in Črne gore v Ruski federaciji ter ima čast v svojstvu depozitarja Pogodbe o miru z Madžarsko z dne 10. februarja 1947 in Pogodbe o miru z Bolgarijo z dne 10. februarja 1947, Sporazuma o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije z dne 15. maja 1955, sporočiti Srbiji in Črni gori obvestilo Češke republike o tem, da se šteje zavezano k navedenim pogodbam od 1. januarja 1993. leta.

Ministrstvo izkorišča to priložnost, da veleposlaništvu ponovno izrazi svoje odlično spoštovanje. Moskva, 16. junija 2004 leta.«