Dr. Peter Klepec

»Priča smo nenavadnemu triumfu neoliberalizma«

Na začetku krize so trdili, da ni čas za razpravljanje o gospodarstvu in družbi, ampak za urgentne ukrepe. Danes, v osmem letu krize, oblast zavrača težka vprašanja o gospodarstvu in družbi, ker so kriza in urgentni ukrepi postali nova normalnost. Seveda se nekateri težkim vprašanjem ne izogibajo in med njimi je tudi filozof dr. Peter Klepec, raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, kjer trenutno vodi raziskovalni projekt »Filozofija krize: ekonomija-politika-ekologija«. Je tudi avtor dveh monografij, Vznik subjekta in Dobičkonosne strasti. Kapitalizem in perverzija 1.

Leta 2012 ste rekli, da smo v najnevarnejšem trenutku v zadnjih dvestotih letih. Zakaj?

Hotel sem poudariti, da v tem zgodovinskem trenutku prvič po dolgem času v Evropi nimamo organiziranega delavskega gibanja na mednarodni ravni.

In nevarnost obstaja zato, ker bi delavsko gibanje potrebovali?

Potrebovali bi ga, da zaščiti skupni življenjski standard državljanov Evrope. Danes ugotavljamo, da je Evropska unija neoliberalna tvorba, kjer so države tekmice na številnih področjih. V takšni Evropi, kot je danes, preprosto ne vidim nobene dobre rešitve, s katero bi vsaj na približni ravni ohranili pridobljeni in priborjeni življenjski standard.

Zdaj, tri leta pozneje, je trenutek še bolj nevaren?

To nevarnost lahko navežemo na samo idejo Evrope. Nastala je kot ideja o zaprtem prostoru, ki je zaščiten pred Barbari. Gre torej za zaključeno idejo geografskega prostora, kjer pač živijo narodi Evrope. Tudi sedaj se Evropska unija dojema kot dovršena tvorba, kot nekaj, kar ne potrebuje sprememb, morda malo širitve proti jugu in vzhodu.

Kar je daleč od resnice?

Zelo daleč.

Če na referendumu obkrožite NE, ste rekli NE Evropi, je Grkom povedal predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Ali ni prav on tisti, ki bi se moral vprašati, zakaj državljani neke države želijo reči NE Evropi?

Najprej je verjetno treba reči, da Siriza ni zakrivila grške zadolženosti. Od osvoboditve izpod Turkov na začetku devetnajstega stoletja je Grčija doživela že kak ducat resnih kriz, tudi bankrot. Po koncu vojaške diktature je bila konec sedemdesetih Grčija zadolžena za petdeset odstotkov bruto družbenega proizvoda, dolg je počasi rastel, leta 2005 je prvič presegel sto odstotkov. Ekonomisti menijo, da je osemdeset odstotkov še neka vzdržna meja. V resnici se je treba vprašati, zakaj so Grčijo, ki je že prej presegala kriterije vstopa v evroobmočje, sploh spustili zraven? In zakaj so ji potem vedno znova posojali denar? Ker je »prevelika, da bi propadla«? Verjetno je eden od razlogov tudi v tem, da je imela Grčija od leta 2000 do 2007 eno največjih gospodarskih rasti v Evropi. Omeniti je treba tudi, da je bila odločitev, da se bo EU na krizo odzvala z varčevalno politiko, sprejeta na hitro in nedemokratično. No, zdaj je glavni interes Grčije, da se izvije iz primeža dolga in učinka »snežne kepe«, zakletega kroga dolga. Ta se pojavi tedaj, ko gospodarska rast več ne dohaja obresti, dolga tako preprosto ni mogoče vrniti. Grke bi dolg lahko bremenil še desetletja, obenem pa se ne bi izvili iz položaja nekoga, ki nenehno potrebuje zunanjo pomoč. Ampak v sedanjih pogajanjih se o tem ne govori, Juncker le obljublja pogovore o tem za to jesen.

So sedanja pogajanja pomembna tudi zato, ker ima Siriza simbolni pomen?

Jasno, gre za na demokratičnih volitvah izvoljeno alternativo grški in evropski politiki. Zagotovo si evropske elite ne želijo, da bi prišlo do posnemanja Sirizinega zgleda drugod. Tudi odzivi vodilnih politikov v Sloveniji so takšni. Sedanje dogajanje v zvezi z Grčijo naj bi bil dokaz, da se projekt Združene levice ne more uresničiti.

Da so »pravljičarji« …

…. in da se bo to zdaj pokazalo. Seveda je Slovenija v nekem primežu, ker smo dali Grčiji jamstva v višini 1,2 milijarde evrov in lahko zelo hitro potegnemo kratko. Ampak v kakšnem kontekstu bi se to zgodilo? V kontekstu odsotnosti skupne evropske politike, ki se med drugim izogiba resni reformi finančne politike in samo sprejema rešitve z danes na jutri. Nemška kanclerka Angela Merkel je v ponedeljek ob sedemdesetletnici Krščanskodemokratske unije v ostrem in odločnem govoru poudarjala, da se Evropska unija ne sme blamirati. Ja, saj se blamira ravno s tem, kar počne, oziroma da ne počne, kar bi morala. Številne države imajo enake težave kot Grčija, zato je EU ne bi smela jemati kot posamezen primer.

Pretvarjamo se, da naše odločitve potrjuje ali sprejema Drugi, torej trg, in s tem sebe operemo odgovornosti za to, kar se potem zgodi. Še več, gre tudi za prikrivanje tega, kar počnemo ali počnejo drugi.

Želi Evropska unija s tem, kako ravna proti Grčiji, sporočiti, da ni alternative in da ljudje, ki želijo, da stvari tečejo drugače kot sedaj, te možnosti nimajo?

Geslo, da ni alternative, je najbolj znano geslo neoliberalizma. Izrekla ga je britanska premierka Margaret Thatcher, ki je rekla tudi to, da je ekonomija le sredstvo, cilj je spremeniti človeške duše. Danes smo priča nenavadnemu triumfu neoliberalizma. Na začetku krize se je zdelo, da je neoliberalizem v krizi. Danes vidimo, da je močnejši kot kadarkoli.

O neoliberalizmu se veliko govori, ampak postal je nekakšen prazni označevalec, ki označuje vse in zato nič. O čem govorimo, ko govorimo o neoliberalizmu?

Neoliberalizem je doktrina, ki počiva na nekih temeljnih premisah. V osnovi teži k temu, da se vse prepušča trgu. Imamo marketizacijo družbe, države in posameznika. Trg nastopa kot naravni fenomen, ki ima neke svoje zakonitosti, ki naj bi potekale samodejno, a hkrati neoliberalci vedo, da tega ni, zato uvajajo nenavadno mešanico naravnega in konstruiranega. Če na eni strani zagovarjajo deregulacijo, moramo vedeti, da je njena hrbtna stran vedno reregulacija.

Ponovna, drugačna regulacija?

Neoliberalizem ne uničuje države, ampak jo preoblikuje za svoje namene. V tem trenutku se kriza izkorišča za redistribucijo bogastva, za tisto, kar David Harvey imenuje akumulacija z razlastitvijo. Države so se v zgodovini vedno zadolževale, pomemben mejnik, kot je pokazal italijanski filozof Maurizio Lazzarato, pa je dvig obrestnih mer v ZDA leta 1979, ki je zaostril tudi tedanjo dolžniško krizo v Jugoslaviji – nekateri se bodo še spomnili Milke Planinc, programa stabilizacije in sistema par-nepar. Posledica tega dviga je bil hkrati tudi razcvet finančnih trgov v začetku osemdesetih. Ta si je opomogel z zadolževanjem nacionalnih držav, ameriških zveznih držav, občin in regij, ki so zaradi bega kapitala v davčne oaze in svojih napačnih davčnih politik izgubljale finančno moč in suverenost. S prenosom inherenc centralnih bank, v odsotnosti primerljive politike ECB, z vstopom v evroobmočje, se posamezne države vse bolj zadolžujejo. Zdaj je, na primer, druga največja postavka v francoskem proračunu odplačevanje obresti na dolg. Trg se jemlje za neki vseveden subjekt, »subjekt, ki se zanj predpostavlja da ve«, ki nam sporoča, kaj je treba narediti, in ki odloča namesto nas. Od tod takšna moč bonitetnih agencij. Ker v Evropi, če so vsaka zase, lahko posamezne države postanejo tarča špekulantov. Tako se jih prek »trga« tudi prisili, da prodajo »družinsko srebrnino«, kot se temu reče, in sprejmejo »strukturne reforme«. Navidezna stihija tako služi redistribuciji bogastva.

Vseeno nekdo sprejema odločitve, le da to niso več politične odločitve, ampak »strokovne«. Zdaj težimo k politikom, ki so strokovnjaki, s tem, da se včasih odločanje dejansko prenaša na nedemokratično izbrane predstavnike, kot v primeru ECB ali nasploh v primeru centralnih bank.

Natanko to je ta hibrid naravnega in konstruiranega, za katerega gre, ko se govori o prenašanju odločitev na trg, ki vse ve in ki je vsemogočen. Pretvarjamo se, da naše odločitve potrjuje ali sprejema Drugi, torej trg, in s tem sebe operemo odgovornosti za to, kar se potem zgodi. Še več, gre tudi za prikrivanje tega, kar počnemo ali počnejo drugi: reregulacija gre skupaj z dedemokratizacijo in depolitizacijo. Ta ima lahko pridih »strokovnosti«, v zadnji instanci pa gre vselej za politične odločitve, ali bolje, za neodločitve. Primer tega so tudi pogajanja o transatlantskem trgovinskem sporazumu.

Se je prav to zgodilo v Sloveniji s Stranko modernega centra? Predvsem glavni vladni politiki, premier Miro Cerar ter ministra Dušan Mramor in Boris Koprivnikar, dajo videz oseb, ki ne želijo delovati politično, ampak zgolj strokovno.

S SMC smo dobili nekakšno tehnično vlado, ki deluje na videz nepolitično in je navidezno onstran »starih« političnih delitev. Kot taka se je SMC tudi oglaševala že pred volitvami in jih zato tudi dobila. Toda nikoli ni čisto tehničnih ali čisto strokovnih odločitev, vselej pridemo do ravni, ko gre za (ne)odločitve, ki so politične.

Vlada hoče zdaj v javni sektor uvesti variabilne in fleksibilne plače. »Slabše« delavce bi plačevala manj, »dobre« pa več. S tem nagrajevanjem želi očitno spodbuditi dobro delo.

Ja, trg naj bi ločil zrno od plev, pravijo. Vse je legitimna tarča marketizacije, pravi Phillip Mirovski. V javnem sektorju, na področju znanstvenega raziskovanja, delujem že več kot dve desetletji, in mi je povsem tuj pogled, da se da v javnem sektorju lenariti. Vsakih tri do pet let se potegujemo za denar na raziskovalnih razpisih, konkurenca je huda, če denarja ni, zadeve ugasnejo. Preprosto ne drži, da v javnem sektorju ni evalvacij dela. Konstantno se ocenjuje delo v šolah, na občinah …

S SMC smo dobili nekakšno tehnično vlado, ki deluje na videz nepolitično in je navidezno onstran »starih« političnih delitev. Toda nikoli ni čisto tehničnih ali čisto strokovnih odločitev.

To prej zmanjša kakovost dela, kot da bi jo povečalo.

To prinese najrazličnejše učinke. Ampak mislim, da je to govorjenje samo krinka, da se preprosto naredijo rezi, ki pomenijo zmanjšanje plač ali odpuščanje.

Vlada res govori tudi o zmanjševanju mase plač. Slabim bi se verjetno vzelo več, kot bi se dalo »dobrim«. Vsekakor pa bi šlo za razslojevanje.

Neoliberalizem prinaša strahovito razslojevanje. Piketty je grafično nazorno pokazal, kako od dvajsetih let dalje dohodkovne razlike upadajo, se od šestdesetih do osemdesetih skorajda izenačijo, z neoliberalizmom na začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja pa dobesedno eksplodirajo v pahljačasto strukturo. Tako imenovane objektivne evalvacije dela so značilne za neoliberalno politiko. Na področju znanstvene politike imamo neki zanimiv fenomen, ko se skuša evalvacija raziskovalcev prepustiti kar računalniškim programom, ki na videz objektivno merijo in ovrednotijo bibliografske kazalce naše znanstvene uspešnosti.

Tako izključiš človeški dejavnik?

Domnevno. Lazzarato govori o podrejanju oziroma zajetju s strani države in kapitala, ki ima dve plati: družbeno podvrženje in strojno zasužnjenje. »Objektivni« mehanizmi ocenjevanja so klasičen primer tega. Ki pa v resnici izhajajo iz subjektivnih predpostavk – vsak program napiše neka oseba. Program, poleg vseh ostalih pomanjkljivosti, ki jih ni malo, upošteva pomembnost znanstvenih revij glede na njihovo ovrednotenje v bazah podatkov, te pa so nekatere zasebno financirane in seveda favorizirajo svoje revije. Obenem se evalvacija meri tudi glede na uspešnost na evropskih razpisih, kar pa je zgodba zase.

Ko govorimo o povečevanju neenakosti, je treba omeniti tudi, da se je v zadnjih desetletjih produktivnost v gospodarstvu povečala za nekajkrat, plače pa so stagnirale.

Tako je, mezde in dohodki večine, torej tistih, ki živimo od rezultatov svojega dela, od leta 1970 stagnirajo.

Zakaj to sprejemamo?

Ljudem se prodaja koncept globalizacije, v katerem delodajalci, če ocenijo, da so stroški dela previsoki, preprosto preselijo industrijo drugam. Pri nas so hoteli uvesti malo delo, ki se je v Nemčiji izkazalo kot katastrofa za delavce. Za zgled nam dajejo tako imenovana hitro rastoča gospodarstva, Brazilijo, Kitajsko, Indijo, Rusijo.

Ki so najbolj konkurenčna.

Kaj vidimo, če jih pogledamo od blizu? Gre za družbe, ki so nedemokratične in kjer neenakost strmo narašča, kjer rastejo barakarska naselja in ograjene soseske bogatašev, ki jih stražijo zasebni varnostniki. Vsa imajo tudi ogromne okoljske težave, na Kitajskem se množijo delavske vstaje in upori. Cena za uspeh teh držav je ogromna. Moramo se vprašati, v kakšni družbi želimo živeti.

Ne samo da težav teh držav na Zahodu ne problematiziramo, ampak želimo tekmovati in jih premagati v igri, v kateri zdaj zmagujejo.

Fetišizirajo se procesi globalizacije, ki kot da potekajo samodejno. Po drugi strani pa nam skrivajo potek pogajanj o transatlantskem trgovinskem sporazumu. Ne vemo, ali bo Evropa ohranila svoje standarde glede gensko spremenjenih organizmov, glede uporabe kemičnih sredstev v proizvodnji, glede zaščite potrošnikov, glede zaščite države in državljanov pred korporacijami. Vprašanje je tudi, ali je hitra gospodarska rast sploh vzdržna. Neoliberalci trdijo, da morajo države delovati kot gospodinjstva, živeti v okviru svojih zmožnosti. Ampak kapitalizem živi prek zmožnosti planeta Zemlja. To pa ne šteje.

Država blaginje, ki so jo v dvajsetem stoletju vzpostavile razvite države, ima ambiciozen cilj zagotoviti dostojno življenje čim več ljudem. Danes države tekmujejo med seboj, katera bo hitreje odpravljala socialno državo in pravice delavcev. To je postalo nekaj slabega.

V tem trenutku smo priča tistemu, kar ekonomisti imenujejo igra sokola in golobice. Pomembni centri moči po svetu – ameriški, evropski, ruski, kitajski – se vsi obnašajo egoistično, nihče noče popustiti. Veliko se govori o tem, da potrebujemo nekakšno globalno vlado. Svetovni red, ki je nastal po drugi svetovni vojni zaradi brettonwoodskega dogovora, ki je vzpostavil dolar kot globalno valuto, je v krizi. Nekateri rešitev vidijo v nekakšnem Bretton Woodsu 2. Mimogrede, francoski ekonomist Thomas Piketty enega od razlogov za grško oziroma evrsko krizo vidi kot posledico napada na evro, kar je treba postaviti v omenjeni kontekst. Zavedati se moramo, da je mednarodna politična delitev po drugi svetovni vojni, z Evropsko unijo vred, nastala zato, da ne bi prišlo do nove svetovne vojne. Država blaginje pa je bila koncesija delavskemu razredu na Zahodu, da ta ne bi posegel po radikalni politiki, kakršno je takrat predstavljal vzhodni blok.

Zdaj te radikalne opcije ni. Siriza se imenuje za radikalno, a to, kar hoče doseči v pogajanjih z Evropsko unijo, ni nič radikalnega.

Siriza je alternativa, ki bi lahko bila blizu vsem Evropejcem.

Je grožnja socializma nujna za premike v korist množic? Je nujna vsaj prisotnost zavedanja, da stvari že desetletja peljejo v vedno večje izkoriščanje oziroma, kot se reče danes, v prekarnost, torej v negotovost glede dela in plačila?

Strinjam se, da se danes ne zavedamo dovolj, kako sta življenjski standard in demokratični standard posledica družbenih bojev. Demokracija ni nekaj nujnega – zdi se, da je kapital sploh ne potrebuje. Očitno je tudi, da se dobički lahko ustvarjajo le na plečih delovne sile. Pojav prekariata sovpada s pojavom neoliberalizma, kjer imamo opraviti s tekmovalnostjo, z bojem vseh proti vsem. Že Foucault, ko je govoril o neoliberalizmu, je govoril o tem, da mora v neoliberalizmu človek postati podjetnik samega sebe. Paradoksno, tehnologija nam omogoča, da delamo manj, a delovna doba se podaljšuje. To je problem za zaposlitev mladih, toda problem je tudi deindustrializacija Evrope.

Kapitalisti trdijo, da ni dovolj denarja, da bi se ohranjal radodaren sistem države blaginje. Objektivne danosti naj bi težile k temu, da morajo ljudje vedno več delati in da država vzame čim manj davkov.

Dejstvo je, da sedanja kriza prinaša spremembe, ki so nepovratne. Nostalgije po preteklosti ne potrebujemo, kar pa ne pomeni, da pravičnejša družba ni mogoča.

Mogoče je pomembno, da se o kapitalu govori kot o »plahi ptici«. Države naj ne bi imele več moči, da bi urejale svoja gospodarstva, ampak se zgolj trudijo, da bi privabile to plaho ptico.

To je možno zato, ker aktualen model globalizacije omogoča, da »prestrašeni« kapital pobegne drugam. V Franciji so po dvigu obdavčitve najbogatejših ti prijavili bivališče drugje. Davčne oaze so velik sistemski problem, gre za milijarde evrov. Treba bi bilo ukrepati na globalni ravni, a za zdaj to ni možno in verjetno tudi zaželeno ni. Vsaj po razkritjih tajnih dokumentov iz Luksemburga je jasno, da pomembni evropski politiki pristajajo na to, da se velike korporacije izogibajo plačevanju davkov. Moč in suverenost držav pešata. Po drugi strani pa je veliko vprašanje, kaj pomeni suverenost danes. Joseph Vogl trdi, da je suveren danes tisti, ki svoja tveganja vsili drugim.

Kot so naredile nemške in francoske banke grškemu ljudstvu?

Ali kot so naredile ameriške banke Američanom na začetku finančne krize.

V Sloveniji to še kar traja. Vlada govori, da smo lahko veseli gospodarske rasti, a varčevalni ukrepi ne smejo popustiti. Spremeniti se morajo v »dolgoročne strukturne ukrepe«.

Prevladujoče pojmovanje krize predpostavlja, da gre za nekaj začasnega. Ko so začeli v Sloveniji reševati krizo, je bilo rečeno, da gre za urgentne ukrepe, ki jih je treba sprejeti nemudoma, zato strokovna razprava ni bila možna. Zakon o uravnoteženju javnih financ vsebuje določbo, da mnogi ukrepi nehajo veljati, ko bo dosežena določena stopnja gospodarske rasti. Zdaj pravijo, da še ni pravi čas.

Pravijo, da bi bilo neodgovorno, če bi se ukrepom kar odpovedali.

ZUJF so sprejemali v nekakšni vročici, bil je produkt arbitrarne samovolje in hkrati je vsak, ki je imel pet minut časa, dodal še kakšen predlog. Kot neki fenomen totalitarizma od spodaj. Dobili smo skupek nepremišljenih ukrepov, če kdaj, potem je sedaj čas za strateški premislek o tem, kako naprej. Nismo v lahkem položaju, nimamo veliko denarja, ampak …

Dejstvo je, da sedanja kriza prinaša spremembe, ki so nepovratne. Nostalgije po preteklosti ne potrebujemo, kar pa ne pomeni, da pravičnejša družba ni mogoča.

Leta 2012 ste rekli tudi, da ni pravi odgovor, če gredo ljudje na ulico protestirat. Zakaj?

Seveda, prvi odziv na takšno dogajanje je lahko samo upor. To je naša osnovna demokratična pravica. Ampak to ni dovolj. Vstajniško gibanje je uspelo pokazati, česa nočemo, ampak žal smo politično ostali na pol poti. Pri tem ne smemo pozabiti, da brez vstaj ne bi bilo takšne sestave parlamenta, kakšno imamo danes. Združene levice ne bi bilo zraven. Izpostavil bi zasedbo ploščadi pred borzo, ko so posrečeno napis Borza spremenili v Boj za.

So imeli takrat odgovor, za kaj se moramo boriti? Boj za kaj?

Zadeva je napačno zastavljena, če trdimo, da moramo vse vedeti že vnaprej. Pogosto se ideje in novi koncepti rojevajo skozi družbene boje. Trenutek revolucije ne napoči takrat, ko je zatiranje največje. Napoči, ko se pojavi koncept, ki osmisli, za kaj nam gre. V francoski revoluciji je bil ključen trenutek po več mesecih zasedanja, ko so rekli, mi, tretji stan, nimamo pravic, ki bi si jih zaslužili, mi smo tisti, ki delamo in ki moramo biti upoštevani. V družbenih bojih zadnjih nekaj let smo priča poskusom, takšnim in drugačnim, da bi se poimenovalo to, za kar gre. Z zasedbe newyorškega Wall Streeta smo dobili koncept 99 proti 1. To je sicer zelo široko, ampak prepričan sem, da bo prej ali slej …

Čakamo torej na trenutek, ko se bo izoblikovala ta ideja?

Morda pa se je že izoblikovala, pa še nismo opazili. Nisem pesimist. Preprosto ne smemo popustiti.