Iz Severne Koreje z ljubeznijo

Dve Koreji na Korejskem polotoku, ki sta nastali po vojaških spopadih med Vzhodom in Zahodom, še danes pripovedujeta vsaka svojo zgodbo o demokraciji in razvoju. Ena je Demokratična republika Koreja, ki je nastala s posredovanjem ameriške vojske v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Druga je Demokratična ljudska republika Koreja, ki je pod vodstvom Velikega vodje Kim Il Sunga in ob pomoči Sovjetske zveze in Kitajske odšla po samosvoji poti ter pristala v džučevizmu, torej v samozadostnosti in osamitvi od preostalega sveta. Kim Il Sung je umrl leta 1994, po smrti pa je postal še »večni predsednik« z mavzolejem v središču Pjongjanga. Njegov sin, Kim Džong Il, ki je državo vodil do smrti leta 2011, je bil »le« vrhovni voditelj, njegov naslednik, zdajšnji predsednik Kim Džong Un, pa je za zdaj še prav tako le vrhovni voditelj.

Demokratična ljudska republika Koreja velja že od nastanka za najskrivnostnejšo državo in družbo. Zaradi zaprtosti pred svetom o njej kroži veliko zgodb, ki pa jih ni mogoče preveriti. Edini, prek katerih lahko svet kaj izve o dogajanju v tej državi mimo uradnih informacij, so begunci, ki prebegnejo v sosednje države. Ti poročajo o posebnih delovnih taboriščih, kamor oblasti pošiljajo na prevzgojo disidente. Zmeraj pa se Severna Koreja znajde na prvih straneh svetovnih medijev, kadar različne mednarodne organizacije objavijo podatke o kršiteljih človekovih pravic po svetu. Med državami, ki se na teh seznamih uvrstijo na najmanj zavidanja vredna mesta, je zmeraj Severna Koreja. V tujih občilih se znajde tudi zaradi vojaškega jedrskega programa, zaradi lakote in eskapad sedanjega voditelja – posmehujejo se njegovim propagandnim metodam pri utrjevanju kulta osebnosti v severnokorejski družbi ali pa vsaj njegovi nenavadni pričeski.

Le redki tujci z Zahoda lahko po posebnem protokolu obiščejo to državo, a njihov obisk je skrbno nadzorovan, oblasti pa jim v državi omogočijo videti le tisto, kar se jim zdi dobro pokazati, in nikakor ne prave resnice o življenju Severnih Korejcev. Med tistimi, ki so obiskali to državo, je tudi fotograf Matjaž Tančič, najbolj znan po tem, da je predlani na svetovni razstavi dobil nagrado za najboljšo 3D-fotografijo leta 2013. Severno Korejo je maja lani obiskal z agencijo Koryo Tours s sedežem v Pekingu, eno izmed redkih na svetu, ki lahko za Zahodnjake sploh organizirajo obisk Demokratične ljudske republike Koreje. V zadnjih 15 letih ji je uspelo v sodelovanju s severnokorejskimi partnerji zasnovati tudi nekaj umetniških projektov. Med njimi je koprodukcijski film Tovarišica Kim leti v nebo, ki smo si ga leta 2013 ogledali na Liffu, Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. Toda Tančič ni sam iskal priložnosti za obisk Severne Koreje, ampak so ga iz Korya povabili po ogledu njegove razstave Varuhi časa (Timekeepers), na kateri je predstavil tridimenzionalne fotografije notranjosti hiš na kitajskem podeželju, kjer ima pomembno mesto oltar. Slovenski fotograf, ki je bil nekoč tudi Mladinin fotoreporter, namreč že nekaj let živi na Kitajskem.

Kljub dobrim stikom agencije Koryo s Severno Korejo so korejske oblasti potrebovale kar osem mesecev, da so Tančiču dovolile obisk. In ko je končno prišel v državo, so organizatorji potovanja pričakovali, da bo v 3D-tehniki fotografiral predvsem znamenitosti in tehnološke dosežke. Sam pa je hotel v fotografski objektiv zajeti predvsem navadne ljudi, ki jih, kot pravi, »na Zahodu ne vidimo«.

»Vodičema sem iskreno povedal, da ljudje na Zahodu, ko je govor o Severni Koreji, najprej pomislijo na njihove nuklearke in taborišča za disidente. Jaz pa hočem prikazati preproste, navadne ljudi. Tako bom naredil več dobrega za vas kot s fotografijami vaših knjižnic in drugih stvari, ki mi jih ponujate za fotografiranje,« se prepričevanja spomni Tančič. Sicer pa je »alergičen« na poročanje o Severni Koreji. »Ogromno polresnic in neresnic je v poročanju iz te dežele. Veliko je trditev, ki pa jih v resnici ni mogoče preveriti. Ne rečem, da v državi ni na delu ena izmed najhujših oblik propagande, vendar pa vsega, kar preberemo v zahodnih in tudi slovenskih medijih, ne jemljimo za suho zlato.«

Popotovanje po Severni Koreji je bilo kajpak zanimivo. Kombi si je Tančič delil z Vicky, predstavnico Korya, ki je škotsko-libanonskega rodu. In seveda s severnokorejsko vodičko Kim in njenim sodelavcem Kanom, ki sta poleg kulturnega poslanstva opravljala še druge naloge, saj sta v Pjongjang vsak večer poročala, kaj so opravili tisti dan. Ekipa pa se je, kot pravi Tančič, dobro razumela vseh deset dni, ki jih je preživela na potovanju po državi. V tem času je naredil portrete ljudi v tovarnah, šolah, na drsališču, v hotelih, restavraciji, pivovarni, knjigarni, salonu s korejskimi avtomobili in nekakšni veliki ljudski učilnici, kjer so prav ob njihovem obisku pisali test iz nemščine. Pozdravil jih je po nemško in vzpostavljeno je bilo prijaznejše ozračje za fotografiranje. Tu in tam je bila potrebna tudi manjša podkupnina, da so jim ljudje šli na roko. »Viki je imela v ta namen šest škatel cigaret Camel in Marlboro, za bejbe kreme za obraz, za vodiče pa rdeče vino.«

Njegovi vtisi z obiska v Severni Koreji so zanimivi. Pripoveduje o dobri hrani, o vrhunskem pivu, o ogabni lokalni različici kokakole, o ostrigah, spečenih z bencinom, o živi glasbi v tovarnah, ki delavcem gode kar 24 ur. Obiskal je mondeno smučarsko letovišče, razkošne toplice, hotele s petimi zvezdicami. Fotografiral je žensko v minimundusu pred maketo Prepovedanega mesta in tudi široko, a zapuščeno glavno cesto v Južno Korejo. Tančičeva opažanja parov, ki se na ulicah držijo za roke, lepih žensk in hkrati zahtev, da časopisa s podobo »ljubljenega vodje« ne smeš vreči stran, so vredna posebnega premisleka. Enako velja za dejstvo, da je »ljubljeni vodja« Kim Džong Un »viden« na vsakem koraku. Povsod so plošče z napisi, kolikokrat je obiskal kako tovarno, kje je hodil, kje stal in kakšen »koristen nasvet« je dal. Zgovorno pa je tudi ravnanje objokanega vodiča Kana, ki je Tančiču na pomolu opisoval srečanje »ljubljenega vodje« z otroki iz sirotišnice, ki so ga objemali od radosti in klicali oče.

Ljudje, ki so jih srečevali, od vojakov do študentov, od kmetov do zdravstvenih delavcev, od otrok do frizerjev, od boksarskih šampijonov do reševalcev iz vode, so se po Tančičevem opažanju vedli normalno, le malce previdnejši so bili. »Ko sem delal skupinsko fotografijo, so se pogovarjali z mano. Seveda s posredovanjem prevajalke. Da bi kdo pristopil k meni na ulici, pa se ni zgodilo. Takoj bi ga kdo lahko vprašal: zakaj pa si šel k njemu? Kaj si hotel? Ljudje se nasmehnejo, nekateri vprašajo, kako si, sicer pa se raje ne izpostavljajo.«

Tančič je v Severni Koreji posnel 110 portretov ljudi v 3D-tehniki in 60 izmed njih jih bo razstavil na razstavah v Chicagu, Pjongjangu, Londonu, Parizu in zagotovo še kje. Deset od teh 3D-fotografij pa si zdaj lahko ogledamo tudi pri nas, saj jih predstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija.

Sicer pa je na naše vprašanje, kako globoko, če sploh, je med desetdnevnim obiskom Severne Koreje prodrl v to zaprto družbo, ponudil pomenljiv odgovor: »Več, ko vidiš, manj veš, kajti vsak odgovor spodbudi še več vprašanj in nova vprašanja. S svojim delom sem naredil svojevrsten zgodovinski dokument Severne Koreje v letu 2014. Nič več in nič manj. Seveda pa je to le tista resnica o tej državi in družbi, ki jo tujcem dovolijo videti. Resnici na ljubo sem tam videl največ tem za fotografije, ki jih nisem smel posneti.«

Fotografska razstava:
Matjaž Tančič: Portreti iz Demokratične ljudske republike Koreje
Kje: Galerija Fotografija, Ljubljana
Kdaj: do 22. avgusta 2015