Po štirih letih starševstva bi se šele zdaj morda znala spopasti s tem, da bi Pahor mojemu otroku ženskega spola rekel: miška, to mi deli. Če bi bili tisto moji otroci, bi si rekla – ni fino, da mi je to prišlo na pot, nisem si želela spopasti se s predsednikom države, ampak zdaj, ko se je že zgodilo, nimam izbire.

Ivana Djilas

Gledališka režiserka

Na vrtu družinske hiše, ki jima je s partnerjem Boštjanom Gombačem še vedno ni uspelo prodati, da bi se odrešila prisile posojil, sedi v modni obleki. Ker bi rada nekoliko rehabilitirala svojo lepoto po tem, ko je javno spregovorila o debelosti. Ivano Djilas že leta poznamo kot gledališko režiserko, ki je v devetdesetih letih emigrirala iz srbskega političnega kaosa in si v Sloveniji ustvarila kariero, družino, življenje in dobršen del identitete. Zadnje leto pa jo spoznavamo tudi kot avtorico zapisov Skriti strahovi na javnih krajih, pronicljivih kolumn, ki skušajo loviti krhko ravnovesje med intimno in družbeno relevantno perspektivo vseh mogočih kriz.

Mineva eno leto, odkar ste postali Mladinina kolumnistka. Se vam je vir navdiha že kaj osušil?

Pri vsaki kolumni sproti mi crkne. Potem pa raziskujem in ugotavljam, kaj sploh pišem in zakaj. Zakaj bi nekaj moralo postati tema. Odločila sem se, da bom poskusila narisati sliko neke osebe, neke nevrotične ženske okrog 40. leta v trenutku osebne in splošne krize. Mislila sem, da bi napisala samo nekaj tekstov. Potem, da jih bo deset. Zdaj, ko kopljem po sebi in drugih, pa ugotavljam, da imamo v sebi več nevroz, kot si mislimo, in počasi nastaja cel kup. Občudujem ljudi, ki pišejo profesionalno. Zame je ta stvar zelo amatersko osebna.

Se vam je zdelo, da je to vidik, ki v slovenskem medijskem prostoru manjka?

Začela sem tako, da sem se razjezila. Takrat sem pisala o zdravstvu in bilo je popolnoma osebno. Potem sem ugotovila, da je te jeze kar nekaj. Nisem dovolj pametna, da bi načrtovala, katero praznino v slovenskem medijskem prostoru zapolniti, prej bi rekla, da je to nekaj, kar lahko dam od sebe. In če prideš do nečesa, s čimer se ljudje identificirajo, potem potreba po tem očitno obstaja. Poskušam združiti dve stvari – kot v dobri tragediji – osebno in družbeno. In osebnim okoliščinam vedno poskušam podeliti širši družbeni kontekst. To se mi zdi bistveno, saj če so stvari zgolj osebne, nič ne pomenijo. Dokler ni širše teme, ki bi se lahko aplicirala na več ljudi, je to samo še ena osebna zgodba, ki je zanimiva le kot melodrama. Tako sem takrat na primer prišla do tega, da mora mama, ki je jezna na zdravstveni sistem, poskrbeti za svojega otroka, družba, torej zdravstveni sistem, pa mora poskrbeti za čim več ljudi na čim bolj enak način in ni nujno, da bo za mojega otroka naredila največ. Moji interesi in interesi družbe so tu v konfrontaciji in ta konflikt je zame zanimiv.

Se vam zdi, da bi se pisanja lotili drugače, če ne bi bili ženska?

Zdi se mi, da ženske dobivamo prostor, kadar se lotevamo izpovednih form. V danem trenutku moramo operirati s tem, kar je na razpolago. Pred 50 leti so ženske operirale s prostorom, ki je bil še manjši. Včasih me zmoti, da moški pišejo politične analize, ženske pa izpovedi, ampak s tem se je mogoče pametno boriti. Okej, pa pišimo melodrame, ampak naj vsebujejo tudi nekaj socialno-politične analize. Ne morem jokati zaradi prostora, ki ga nimam, hkrati pa ne narediti nič za to, da bi ga širila.

Ko ste pred leti za SMG na oder spravili uglasbljeno poezijo Charlesa Bukowskega, ste se veliko ukvarjali z vprašanjem moškega čustvovanja. Menite, da bo enakopravnost med spoloma dosežena, ko se bomo ženske priučile uporabe ekonomskih analiz, moški pa spregovoriti o svojem čustvovanju? Se moramo najti na pol poti?

Mislim, da to še pride in da ni mogoče prehitevati. Moja generacija še ne, naslednja generacija žensk pa bo morebiti že prej vpeljana v vodstvene izkušnje. Všeč mi je zamisel, da bomo moški in ženske enakopravni takrat, ko bo na vodilnih položajih toliko neumnih žensk, kot je zdaj moških. Od vsake ženske, ki ji omogočimo vpliv, namreč pričakujemo, da bo genialna, in vsakič, ko ji spodrsne, sklenemo, da ženske očitno niso usposobljene za to delo. Dajmo ženskam priložnost, da se stvari naučijo. Trenutno se dogaja, da ženske pripuščamo predvsem na tista mesta, ki za moške niso zanimiva ali niso dovolj plačana. Dopuščamo jim, da vodijo institucije zdaj, ko ni dovolj denarja in so v kaosu, ter od njih pričakujemo, da bodo nalogo opravile fenomenalno, ne da bi jih za to vzgajali od vrtca.

Kar se moških čustev tiče, pa sem takrat, ko smo delali Bukowskega, ugotovila, da se ženske, odkar smo začele emancipacijo, že sto let res ukvarjamo s sabo. Za nami je ogromno delo. Moški so se medtem veliko ukvarjali z izgubo položaja. Zdaj je čas, da redefinirajo svoj prostor moškosti. Dve možnosti sta: ena je, da bodo pozicije zahtevali nazaj, ženske ponovno postavili v prostor doma in jih začeli omejevati, druga pa, da se bodo razvili neki novi moški. Moški, ki že zdaj vozijo vozičke in previjajo otroke na javnih krajih, ne da bi jih bilo sram. Moški, ki nočejo biti podobni svojim očetom in ne bodo več mislili, da morajo zaslužiti ves denar za vso družino in biti absolutno dominantni. Moški, ki bodo tudi čustva izražali drugače. Ampak ne še čisto takoj. To je proces. Nasedli smo na predstavo, da se vse lahko zgodi v enem življenju. V našem življenju se nekatere stvari ne bodo zgodile.

Kako pa vi, ki ste mati dveh sinov, poskušate otroka vzgajati za to novo generacijo, v kateri se bodo nekatere od teh sprememb morda zgodile?

Pojma nimam, to se sprašujem tudi sama. Take odločitve so srhljive. Težko se je odločati za življenje nekoga drugega. In danes so ta življenja dolga. Takole sem razmišljala: sem humanistka. Največ, kar lahko svoje otroke naučim, je, da jim poskušam zagotoviti dovolj široko izhodišče. Ozko usmerjanje otrok me spravlja v stisko. Siljenje šestletnikov v že izdelane življenjske načrte. Treba jim je zagotoviti predvsem širino in izobrazbo, ne pa jih trenirati za veščine. Ne izobražujemo se namreč za delovna mesta, ampak za to, da lažje razumemo svet okoli sebe in se bomo jutri znali obrniti. Karkoli že bodo počeli čez 15, 30, 60 let, naj to počnejo zato, da bo svet boljši. Ne zase, ne za denar, ampak za to, da bodo naredili življenje boljše za več ljudi. Lahko, da jih zelo nespretno vzgajam. Veliko vrednot, v katere ne verjamem, danes zmaguje in prepričana sem, da se bodo morali spopadati z njimi. Lahko, da vzgajam autsajderje. Lahko, da mi bodo nekoč neskončno zamerili. Sem pa zelo srečna, da sem začela s fanti, ker je lažje. Ker se je treba spopadati z manj predsodki. Po štirih letih starševstva bi se šele zdaj morda znala spopasti s tem, da bi Pahor mojemu otroku ženskega spola rekel: miška, to mi deli. Če bi bili tisto moji otroci, bi si rekla – ni fino, da mi je to prišlo na pot, nisem si želela spopasti se s predsednikom države, ampak zdaj, ko se je že zgodilo, nimam izbire. Skloniti glavo in dopustiti, da predsednik države mojemu otroku javno govori miška, ne bi bila opcija.

Kaj se zgodi ženski, ki v bistvu ni sanjarila o materinstvu, da se za starševstvo nenadoma tako motivira, da se odloči za posvojitev?

Vedno sem razmišljala, da bom imela družino in otroke. In ne samo enega, da s tem opravimo. Se mi je pa vedno zdelo, da se človek ne more boriti na vseh frontah hkrati. Skoraj deset let sem izgubila za menjavo države. Da sem začela z ničle ali celo iz minusa, da sem se konstituirala. Potem pa sem morala postati osebnost, da bi se lahko ukvarjala z drugimi osebnostmi. To je prišlo na vrsto razmeroma pozno. Vsa čast tistim, ki igrajo na eno karto in se posvetijo samo eni stvari. Jaz za to nisem dovolj hrabra.

Se vam je zazdelo, da bi imeli brez družine neizpolnjeno življenje?

Zdelo se mi je, da moram skrbeti še za koga drugega. Mislim, da je sploh za ženske izjemno pogumno odločiti se, da ne boš mama. Veliko lažje je imeti otroke. Mislim, da je biti ženska, ki si ne želi otrok, večji tabu kot biti gej. Takoj si karieristka, egoistka, nate se nalepijo razne diagnoze.

Je posvojitev formalno in čustveno zelo zahteven proces?

Težko odgovorim, ker sem strašno nadarjena za papirologijo. V birokraciji so me izurili z vizumi in državljanstvom. Ne sprašujem se več, zakaj mora to biti tako, razen mogoče post festum v kakšni kolumni. Sicer pa naredim seznam in kot tank delam, kar je treba narediti. Je zapleteno, je zahtevno in idiotsko, a v danem trenutku se je treba vprašati, kaj je tvoj cilj: posvojiti otroka ali spremeniti sistem. Oboje hkrati ne gre. Eno je socialno-politično delo, drugo pa osebna stvar. Zdaj, ko sem šla skozi vse to, se lahko malo posvetim tudi socialno-političnemu dejavniku. V trenutku, ko si v osebnem procesu, pa zgolj delaš, kar moraš narediti. Mislim pa, da čustvena situacija ni dosti drugačna pri posvajanju kot pri bioloških procesih. Strah te je. Pojma nimaš, kako bo to videti.

Prej ste omenili, da ste se papirologije učili pri menjavi državljanstva. Je na začetku devetdesetih let obstajala kakšna možnost, da bi ostali v Srbiji?

Ne. Moral bi se zgoditi kakšen družbeno-socialni čudež. Mislim, da sem se v nekem trenutku egoistično odločila, kaj je v mojem življenju mogoče in česa si zase želim. Nekateri pogumni ljudje so ostali, se v Srbiji borili za družbene spremembe in ustvarjali boljšo državo za vse. Jaz sem šla. Nisem videla, kaj lahko kot začetnica s komaj končano umetniško fakulteto naredim.

Kdaj obžalujete, da niste emigrirali v kakšno perspektivnejšo državo?

Mislim, da sem izbirala glede na to, koliko sem bila hrabra in kakšne možnosti sem imela. Možnost pomeni, kakšen vizum imaš in kam sploh lahko greš. Emigrirati sanjsko, kamorkoli bi si človek želel, takrat sploh ni bilo mogoče. Imela sem možnost biti ilegalna emigrantka v Ameriki – vstopiti s turističnim vizumom in ostati ilegalno – ali pa priti v Slovenijo, kjer so živeli oče, mačeha in brat. Tu sem imela neko izhodišče. Pa še nekaj je bilo bistveno: v Sloveniji sem lahko nadaljevala šolanje, se vpisala na magisterij, v Ameriki pa bi lahko delala kot natakarica ali na črpalki ilegalno. V Srbiji bi bila brezposelna gledališka režiserka pri 23 letih. Sredi bombardiranja, v zelo kaotičnem položaju, brez odgovora, kam to pelje, in z Miloševićem še zmerom v državi. Človek se odloča s tistimi kartami, ki jih v danem trenutku ima. Kaj se bo zgodilo potem, je nemogoče presoditi. Čez nekaj časa se vživiš in začneš vlagati trud v družbo, katere del si postal. Slovenija je super država. Oziroma bi lahko bila super država; če ne bi dopustili hudega razslojevanja, če bi obdržali solidarnost, ki je bila v vzgoji včasih prisotna, če bi nadaljevali poudarjanje visokošolskega izobraževanja, uredili zdravstvo, brez luksuza, a da ljudje ne bi ravno umirali, dokler ne bi prišli na preiskave, bi to lahko bil prijazen prostor, okolje, v katerem ni nujno, da se do 40. leta zgaraš do smrti, ampak lahko živiš v ravnovesju s samim sabo. A ta trenutek tudi tukaj ne kaže najbolje.

Kdo ste po več kot 20 letih življenja v Sloveniji: Srbkinja, Slovenka, čefurka, vse od naštetega ali kaj četrtega?

Ko sem začela pisati kolumne, sem ugotovila, da se uvrščam v kar velik del margin. Sem ženska, sem priseljenka, sem umetnica, imam otroka, ki je temnopolt, drugega s posebnimi potrebami, nisem lepa in dimenzij po jusu, delam v moškem poklicu, nimam stalne zaposlitve in je nikoli nisem imela. In ugotovila sem, da sem sama s sabo kar zadovoljna. Zadovoljna sem s stvarmi, ki sem si jih priborila. Sem nekdo, ki živi in ustvarja v Sloveniji in se jezi na slovensko družbo in kulturo in prispeva k tej družbi. Mislim, da bi me kot Srbkinjo definiralo to, da bi prispevala k srbski družbi. Vso svojo energijo pa vlagam tukaj. Ne vem, ali se temu reče Slovenka. Ne vem, kako se temu reče, a v tem individualnem svetu je to okej. Imeti komplicirano identiteto ni nič slabega. Biti vse to in se ne opredeliti samo za eno stvar. Imeti sebe rad in se sovražiti hkrati. Človek je lahko več stvari.

Napisali ste kolumno o debelosti. So namreč težave, ki so v modi – kot sta na primer tesnoba in depresija –, s katerimi se ljudje malodane postavljajo, o debelosti pa se navadno zagrizeno molči. Zakaj gledamo na debelost kot na moralno kategorijo? Zakaj na debelega človeka vedno gledamo kot na nekoga, ki je len in samega sebe ni zmožen nadzorovati?

Družba, ki dovoljuje slabo hrano in razslojevanje, ki se pozna na kakovosti življenjskih slogov, ki frustrira ljudi in ustvarja praznine, ki jih polnimo s hrano, zdravili in podobnim, bi morala prevzeti del odgovornosti za zdravje otrok, ki jedo zanič hrano, in za duševno zdravje svojih državljanov. Zanimiva tema pri tem ni estetska, marveč prelaganje odgovornosti na posameznika. Zakaj nisi skrbel zase, lahko bi tekel v gozd, to je zastonj. Nimaš službe, sam si si kriv. Na smrt si utrujen, kaj pa se nisi bolje organiziral. Zakaj imaš več otrok, kot jih lahko vzdržuješ. Debelost je super primer, ker je viden. To, da si len, je seveda del resnice. In kadar je nekaj zgrajeno na elementih resnice, je velika verjetnost, da bomo v to začeli verjeti tudi sami.

Kdaj podvomite o tem, da je javnosti varno zaupati tolikšen del svoje intime?

Predstavljala sem si, da Mladino bere kakih deset tisoč ljudi in da so to tako ali tako ljudje, ki mislijo podobno kot jaz. Ni treba, da se z mano strinjajo, ampak mislijo na podoben način – se pravi, mislijo o družbi in o svetu okoli sebe. Precejšen šok sem doživela, ko se je zgodba o hiši razširila po internetu in dosegla več kot sto tisoč klikov. To je ogromno ljudi, zdelo se je kot vdor. Po eni strani je to kompliment, najti temo, s katero se ljudje identificirajo. Saj jih precej zavestno iščem. Točno take, o katerih se ne govori. Če smo res iskreni, vseeno berete stvari, ki sem jih sama s sabo predelala. Težko pa prenesem prostaške komentarje. Ne vem, izklopila sem se s Facebooka, nikoli nisem bila na Twitterju, do mene zdaj ljudje pridejo samo osebno. Navadno se bojijo pogledati v oči in reči kaj strašno grdega, to raje naredijo prek interneta, kjer so anonimni, tako da sem se zatekla v safe zone.

Je tisti tekst, glede na branost, kaj pomagal pri prodaji hiše?

Prijateljica mi je po tem tekstu rekla: »Zdaj pa nikoli ne boš prodala hiše.« Ne, ni pomagal. Mogoče čustveno. Ko ugotoviš, da se toliko ljudi ukvarja s podobno temo, ugotoviš, da to ni osebna sramota, ampak fenomen. In če si del fenomena, je lažje.

Šolali ste se na naravoslovni gimnaziji, drži?

Hodila sem v neko eksperimentalno šolo. Takrat sta v Jugoslaviji obstajali dve: jezikovna in matematična gimnazija, ki sta imeli čisto poseben program. Skorajda nismo imeli zaposlenih profesorjev, predavali so nam honorarci s fakultet. Ta šola je bila in je še vedno zelo tekmovalno naravnana, njeni učenci zmagujejo na svetovnih olimpijadah. Takrat je bila to šola za emigrante. Jasno je bilo, da v državi ne bomo mogli ostati. Če si hotel v tujino, je bilo eno boljših izhodišč, da si šel na matematično gimnazijo. Od mojega razreda nas je v četrtem letniku ostalo tako malo, da smo prvi dan vsi sedeli v eni klopi. Bilo nas je osem, od tega sta bila dva bolna. Vsi drugi so šli.

Ni mi ravno všeč misel, da ženske, če že niso v kuhinji, vsaj delajo kaj, kar je za otroke. Ta prostor je lažje pridobiti. Če se spustiš v to, da delaš za otroke, se ti lahko zgodi, da začneš dobivati samo »luštne predstavice«. Ampak včasih se sprašujem, koliko tudi same popustimo in sprejmemo ta prostor kot edini mogoč in ne gremo naprej.

Kako vas je od tam zaneslo v gledališko režijo?

Že pred tem sem se vso osnovno šolo ukvarjala z umetnostjo. In hodila na tekmovanja iz matematike. V osmem razredu so v Pionirskem domu, zelo podobnem Pionirskemu domu v Ljubljani, z velike stene sneli sliko »Tito in pionirji« in me vprašali, ali bi z nekaj dekleti naredile stensko tapiserijo na temo »Otroci pri igri«, kaj pa drugega. In sem privolila, ampak pod pogojem, da jo naredim sama. Potem sem eno leto tkala. Prišla vsak dan, od vratarja dobila ključe za podstrešje in delala. V devetih mesecih je nastala tapiserija, velika dva metra krat dva in pol, ki je pozneje zgorela v bombardiranju Beograda tisto leto, ko sem šla. Potem sem imela te smeri dosti in se obrnila v drugo. Človek nima časa, da bi se v življenju lotil vsega. Mora se odločiti.

Ko sva ravno pri vprašanju časa – koliko projektov na leto se mora lotiti gledališki režiser, ki je samozaposlen v kulturi, da lahko preživi?

Ne gre toliko za »koliko«, temveč prej za »kje«. Za neodvisne produkcije na primer ljudje že skoraj sami plačujejo, da jih lahko delajo. To postaja hobi. Ali pa razvoj, če si začetnik. Neplačano pripravništvo. Plačan postaneš, ko začneš delati v institucijah. Ali pa ko delaš komercialne stvari. V institucijah je dovolj, da delaš dva večja projekta in mogoče še enega manjšega za zraven, da lahko živiš in plačuješ prispevke. Ampak le, če imaš partnerja. Če si sam, moraš delati več.

Je bil torej honorar motivacija, da ste se lotili državnih proslav?

Eno državno proslavo sem delala 25. junija, ker so me glasbeniki sami povabili. Druga pa je bila Prešernova proslava, h kateri me je povabil Jože Trontelj. Hotela sem, da bi samozaposleni v kulturi postali vidni. TV-prenos ni zanemarljiv prostor. Izborili smo si čas in prostor za neko temo. Moj pogoj je tudi bil, da morajo biti vsi nastopajoči plačani. Vmes je namreč postalo modno, da se proslave delajo zastonj. Verjamem, da je tako: država sem tudi jaz. Državna proslava je tudi moja. Treba si je priboriti prostore, ki so naši, in se pogovarjati o temah, ki so nam blizu. Državna proslava ni estetski dogodek, ampak institucija. Bolje, kot da jo bojkotiramo in ignoriramo, je, da jo prevzamemo. In vse druge družbene institucije tudi. Drugih namreč nimamo. Kaj je to, vzporedna proslava? Kaj je vzporedna država? Nič.

Zadnja leta pogosto režirate otroške predstave. Se je to zgodilo, ker so vas začele preprosto zanimati, ker ste tudi sami postali mama, ali zato, ker režiserka v gledališču težko dobi kakšno drugo nalogo?

Delam jih od nekdaj, zdaj so morda postale malo vidnejše. Ne ravno polovico, gotovo pa precej svojega repertoarja sem naredila za otroke. To je fenomenalen prostor. Nekaj podobnega verjetno čutijo ljudje, ki delajo v izobraževanju. Ni ti treba imeti poklicne krize identitete, saj je izobraževati bodoče ljudi gotovo smiselno. Delati dobre, premišljene predstave za otroke, je definitivno potrebno in prav. Gledališče za otroke v Sloveniji sploh ni na nizki ravni. Imamo dobra gledališča, v katera se vlaga kar nekaj sredstev. To, da se vztraja pri nekem ne samo edukativnem gledališču, ampak tudi pri umetniškem doživetju, je sijajno. Sprašujem se le o dostopnosti teh predstav. Lotila sem se celo računanja, koliko je abonentov, koliko prodanih vstopnic, koliko šol prihaja in koliko otrok je v Sloveniji. Zavod za statistiko pravi, da imamo do 15. leta okrog 250 tisoč ljudi, ki bi se lahko kvalificirali kot otroci. Koliko izmed njih je deležnih tega, kar bo postalo njihov kulturni kapital, kar bo razvijalo njihovo senzibilnost, domišljijo? Do kakšnih vsebin dostopajo? So otroci, ki do mojih predstav dostopajo, vedno isti otroci, samo tisi iz večjih centrov? Kako bi bilo to število mogoče povečati?

Kar pa se tiče žensk v gledališču – to je tricky. Ni mi ravno všeč misel, da ženske, če že niso v kuhinji, vsaj delajo kaj, kar je za otroke. Ta prostor je lažje pridobiti. Če se spustiš v to, da delaš za otroke, se ti lahko zgodi, da začneš dobivati samo »luštne predstavice«. Ampak včasih se sprašujem, koliko tudi same popustimo in sprejmemo ta prostor kot edini mogoč in ne gremo naprej.

Je zgodba o tem, kako nazadnje niste postali direktorica Prešernovega gledališča v Kranju, ker so si kranjski mestni svetniki za vodstveni položaj zamislili svoje gore list, že doživela epilog?

Po petih letih čakanja v vrsti na sodišču sem dobila vabilo za 2. oktobra. Občutek je najmanj absurden. Človek si želi, da bi si rekel, življenje je šlo naprej, pusti to, kaj te briga. Potem pa ugotoviš, da tako postane vse dovoljeno. Še vedno upam, da se bomo dogovorili za mediacijo in da si bom izkušnjo sodišča v tem življenju prihranila.

Kaj spremljate, kako gledališče živi brez vas?

Na srečo je neka sodnica tožbo razdelila na dva dela: zoper gledališče in zoper občino. Z gledališčem smo vse že uredili in nismo v sporu, kar je super, saj sicer tam ne bi mogla nikoli več delati, kar je neumno, saj so tam ljudje, ki jih imam rada in z njimi rada sodelujem.

Delo pa seveda spremljam. Kranjsko gledališče dela hraber program. Je super gledališče, zakaj pa mislite, da sem si želela delati tam? Je obvladljivo, majhno, a z velikimi ambicijami in omejenimi sredstvi, toda s takimi, s kakršnimi je kljub vsemu mogoče delati.

Pa imate še ambicije postati direktorica kakšne institucije?

Pred šestimi leti je bilo razmišljati o tem, da bi vodil gledališče, nekaj popolnoma drugega kot zdaj. Nismo še vedeli, kam nas bo ta kriza pripeljala, v kakšno moralno krizo, krizo smisla, pozicije umetnosti, njene vrednosti. Zdaj voditi gledališče je poskušati preprečiti, da bi institucije crknile, kar je popolnoma drugačno delo od tistega, za katero sem se takrat čutila sposobno. Zdaj je voditi institucije hrabro. Razlagati umetnikom, zakaj jim zmanjšuješ honorarje, zakaj nimajo denarja, da bi kaj naredili, zakaj morajo brskati po kostumih iz fundusa, zakaj lahko nekoga zaposliš samo četrtinsko, sočasno pa verjeti v to, da s tem braniš neke prostore. To je kruto delo. Ta trenutek si tega ne želim, je pa duhovito, da se moje ime omenja vsakič, ko je objavljen kakšen razpis. Zadnjič sem na letalu odprla Dnevnik in prebrala, da kandidiram za Mladinsko gledališče, pa za razpis niti vedela nisem.

Da razčistimo enkrat za vselej: Milovan Đilas torej ni vaš sorodnik?

Ne, ni. Začela sem celo pisati kolumno z naslovom »Nepravi Djilasi«. Ta gospod je bil Črnogorec, moji pa so bili iz Bosanske krajine kolonizirani v Vojvodino po drugi svetovni vojni, v hiše, ki so jih za sabo pustili izseljeni folksdojčerji. Tako da nismo pravi. Moje najljubše vprašanje je: so ti Djilasi kaj v sorodu? Hm, ja, pol družine?

Sorodnik ali ne: ob neki priložnosti je rekel, da je bil svobodi najbližje trikrat v življenju, od tega dvakrat v zaporu in enkrat v vojni. Pa vi?

Nimam še pravice do takih rezimejev. Premalo časa sem na svetu, prezgodaj je še.