Guy Standing

Kriminalni oligarhi in plutokrati, ta nase osredotočena sebična bitja, si zaslužijo konec.

Guy Standing (1948) je profesor razvojnih študij na Londonski univerzi in soustanovitelj Basic Income Earth Networka (BIEN), krovne organizacije več pobud za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Velja za enega najboljših poznavalcev ekonomike dela v svetu, saj je bil več kot 30 let raziskovalec v Mednarodni organizaciji dela. V zadnjem času je napisal dve precejšnjega zanimanja deležni študiji o prekariatu, torej vse večjem družbenem sloju delavcev, večinoma izobraženih mladih, ki so jim zaradi negotove narave dela kratene ključne pravice. O vsem tem je pisal v knjigi The Precariat: The New Dangerous Class (2011). V novem delu o prekariatu A Precariat Charter: from denizens to citizens (2014) poskuša artikulirati ta sloj delavcev in sooblikovati njegove ključne zahteve v družbenih razmerjih. Njegova študija velja za manifest prekariata v boju za pravice.

Imate vpogled v to in pregled nad tem, kaj se dogaja z delavstvom na globalni ravni. Trdite, da se je v času globalizacije, torej v dobrih treh desetletjih, število delavcev v svetu početverilo. Zagotovo je to povzročilo pomembne premike na lokalnih in na globalnem trgu delovne sile.

Z globalizacijo, ki se je začela konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, so se odprli globalni trgi, to pa je kapitalu in korporacijam omogočilo zaposlovanje ljudi po vsem svetu. Selili so proizvodnjo v predele s cenejšo delovno silo. Po padcu Berlinskega zidu se je globalni trg delovne sile povečal za dve milijardi ljudi. Kitajska, Indija, Indonezija in še nekatere vzpenjajoče se države so postale del globalnega sistema in delavci tega »novega sveta«, ki so vstopili na globalni trg dela, so zaslužili le petdesetino tistega, kar so takrat zaslužili nemški, francoski in britanski delavci. Zaslužili so tudi veliko manj od slovenskih delavcev. Posledica teh procesov je bil pritisk na plače evropskega delavstva, saj je nizka cena dela na globalni ravni zniževala ceno dela evropskemu delavcu. Hkrati je tekel proces učinkovitega razvoja tehnologije na Kitajskem in drugod, zaradi tega pa so se prav tako zniževale evropske delavske plače. Dejstvo je, da se v Evropi realne plače na dolgi rok znižujejo, to pa ni le posledica varčevalnih ukrepov, čeprav je res, da so se plače znižale tudi zaradi teh, ampak prav tako posledica razmer na globalnem trgu dela. Za evropski proletariat in druge družbene skupine je porazno še, da se je zlomil sistem distribucije dohodka, ki je veljal v 20. stoletju z dogovorom med kapitalom in delom, kakršnega zagotovo ne bo več.

Vzpon neoliberalistične ideologije in globalizacija sta potemtakem zaostrila položaj delavstva in krepko načela tudi položaj srednjega razreda. Pišete o faustovski kupčiji med vladami in kapitalom.

Kot veste, faustovska kupčija pomeni, da nekomu omogočiš dobro življenje v nekem obdobju, vendar bo moral to kasneje plačati. Odločevalci so previdno liberalizirali gospodarski sistem vedoč, da bo proces liberalizacije povzročil močan pritisk na realne plače, posledica tega pa bo nižja življenjska raven delavcev. Če bi to storili naglo, bi takšna odločitev, politično gledano, spodbudila proteste in zelo močne, če ne kar nevarne politične odzive. Zato so s faustovsko kupčijo ljudem, vladam in podjetjem omogočili poceni posojila, to pa je povzročilo orgijo potrošništva. Od vsega začetka je bilo jasno, da se tako le kopiči dolg gospodinjstev, vlad in podjetij. Toda sočasno je tekel proces spodkopavanja solidarnosti v družbah in pomena sindikatov, da bi potrošniška orgija res lahko potekala čim bolj nemoteno. Toda ta faustovska kupčija, kot velja za vse takšne kupčije, ni mogla trajati v nedogled. Nazadnje, leta 2007, ko je prišla finančna kriza, se je razkril ogromni dolg. Na vseh ravneh. V gospodinjstvih, podjetjih in državnih blagajnah. In po izteku te faustovske kupčije so vlade ugotovile, da je zdaj treba sprejeti varčevalne ukrepe. Zmanjševale so javno porabo, zmanjševale so vse oblike podpor in socialnih pomoči, to pa se je lomilo na plečih najranljivejših skupin ljudi.

Izbrale so pot, ki se danes kaže kot zgrešena?

V bistvu so varčevalni ukrepi neoliberalni odziv na krizo preobrazbe sveta, v katerem je do krize družbene spremembe usmerjal predvsem finančni kapital. Ko je izbruhnila kriza, so vlade najprej reševale banke in hkrati zmanjševale javno porabo, krčile socialno državo. Da bo mera polna, so sočasno zniževale še davke korporacij in tako povečevale podporo kapitalu. Oblasti v posameznih državah so se bale, da če ne bodo podpirale svojih korporacij, jih bodo z različnimi podporami in davčnimi olajšavami k sebi privabile druge države. Gre torej za politično odločitev o podpiranju finančnega kapitala in s tem globalnega kapitalizma. Politično gledano je takšno ravnanje zelo oportunistično in nemoralno. Vlade bi lahko ravnale drugače. Namesto da bi zmanjševale javno porabo, bi lahko bolj obdavčile bogate in kapital. Tako bi lahko povečale prihodke v državno blagajno in zmanjševale zadolženost. Zaradi politike, kakršno so vlade ubrale pri spoprijemanju s krizo, pa danes živi na robu in pod hudim pritiskom delavstvo, še posebej množice neorganiziranih prekarnih delavcev, kar ne more dolgo trajati.

Lahko, če se ne bodo pojavile politične sile, ki bodo povezale zdajšnjo atomizirano in fragmentirano družbo, ki jo vi sicer ponazarjate z družbenimi sloji: plutokracija, strokovni sloj, salariat, proletariat, prekariat in lumpenproletariat. Zakaj je treba današnje delavstvo misliti tako?

V tej razpravi je ključnega pomena razumevanje razredne fragmentacije v 21. stoletju, vendar se je treba izogibati besednjaku iz 19. in 20. stoletja, saj smo v globalnem kapitalističnem sistemu, kjer zaradi interesov različnih skupin ni realno razmišljati o interesih enotnega delavskega razreda. Salariat, v katerem so ljudje s stabilno zaposlitvijo, s plačanim dopustom, s pokojninskim zavarovanjem, s plačano bolniško odsotnostjo, v resnici dobi vseh več dohodkov od kapitala, to pomeni, da ima drugačne interese od ljudi v prekariatu. Ti se lahko zanašajo samo na neposredne dohodke, brez dodatkov, ki jih ima salariat, kratene pa so jim celo državljanske pravice. Zato je razumljivo, da so interesi prekariata drugačni od interesov drugih skupin delavcev. Pa tudi njihovo manj uspešno odzivanje na svoj položaj v družbi je razumljivo, saj se prekariat kot razred šele oblikuje.

V središču vašega raziskovanja je prekariat, kamor uvrščate različne manjšine, potomce delavcev, torej modrih ovratnikov, in izobražene mlade, ki ne dobijo dela ali pa delajo v prekarnih razmerah.

Pripadnost prekariatu lahko definirate s tremi značilnostmi. Prva je posebni položaj njegovih pripadnikov v produkcijskem in poslovnem procesu. Od njih se kar pričakuje, da bodo delali v nestabilnem delovnem okolju in živeli nestabilno življenje. Druga značilnost je, da nimajo poklicne identitete. Opraviti so dolžni tudi veliko dela, ki ni plačano, torej ni priznano kot delo, četudi je delo. To je razred, ki je izkoriščan in zatiran celo mimo delovnega časa. Je razred, v katerem je raven izobrazbe višja, kot bi morala biti glede na raven dela. Pripadniki tega razreda se lahko zanesejo le na delo, ki je plačano z denarjem. Nimajo vseh pravic, ki jih imajo člani salariata. In najpomembnejše je, da izgubljajo civilne, kulturne, socialne, ekonomske in politične pravice. Ker so ponižani v prosilce. Prosilec pa je skoraj tak kot nekdanji berač. Danes morajo prositi za usluge, prositi birokrate in jim ustreči, da bi lahko delali. Nenehno so v negotovem položaju.

Kapital je s faustovsko kupčijo omogočil ljudem, vladam in podjetjem poceni posojila, to pa je povzročilo orgijo potrošništva.

Toda prekariat ni homogena družbena skupina?

Prekariat, kot ga razumem sam, je notranje razdeljen. Vanj sodijo tisti, ki izhajajo iz skupnosti delavskega razreda, njihovi starši pa sodijo v tradicijo manualne delovne sile. Navadno niso posebej izobraženi. Jezni so zaradi zgubljene preteklosti in pravic, ki so jih uživali njihovi starši, zato pogosto prisluhnejo populistični skrajni desnici. Ta jih prepričuje, da so za njihove težave krivi migranti, ki jim jemljejo delo. Drugi del prekariata sestoji iz Romov, migrantov, hendikepiranih, ki molče trpijo, ker se bojijo izgona ali diskriminacije. Skušajo preživeti. A včasih je pritisk premočan in eksplodirajo. Tretji del so mladi, izobraženi ljudje, ki so jim obljubljali, preden so šli na univerze, lepo prihodnost, lepo kariero in ugled v družbi. So kot paglavci v mlaki, le redki izmed njih postanejo žabe. Vsi ti paglavci pa gredo na univerze, najamejo posojilo za študij in nekaterim, redkim, tudi uspe. Drugi, večina, spoznajo, da so jim prodali le loterijsko srečko. Jezni so, ker so kupili iluzijo. Čutijo, da so del prekariata, čeprav morda tega izraza niti ne poznajo. Zanje skrajna desnica ni privlačna. Iščejo novo napredno politično silo, s katero bi si ustvarili prihodnost, da bi družba postala boljša. Pa tudi država. Da bi njihovi otroci, če jih bodo imeli, odraščali v kultivirani državi, v kateri ima kultura pomembno vlogo. Iščejo torej nove napredne politike, ki jih seveda ne vidijo v stari socialni demokraciji in v socialističnih projektih 20. stoletja. Hočejo na novo interpretirati SVOBODO, ENAKOST, BRATSTVO. Večini je jasen položaj prekariata in snujejo organizacijske oblike za njegovo delovanje z namenom, da prekariat postane sposoben odpraviti razmere, ki ga določajo za prekariat. Nevaren je, ker hoče spremeniti samega sebe.

Že nekajkrat ste omenili kratenje državljanskih pravic prekarcem. Imenujete jih denizens, državljani, ki nimajo vseh pravic.

Denizen je nekdo, ki so mu kratene državljanske pravice. Pripadniki prekariata denimo nimajo dostopa do vseh socialnih pravic, ne do socialne podpore za brezposelne, kajti vse več vlad zaostruje pogoje zanjo. To je kratenje socialnih pravic, ki so jih nekoč uživali vsi. Ljudem kratijo državljanske pravice, čeprav niso storili kaznivega dejanja. Podobno se dogaja s kulturnimi pravicami. Posebna zgodba pa so razmere na univerzah. Na vrhu je elitni salariat, prekariat pa po vseh merilih povsem na dnu, brez pravic in le sanja lahko, da bi prišel do pravic salariata. Zato ne čuti pripadnosti univerzitetni skupnosti, česar za razmere pred neoliberalizmom ni mogoče trditi. Trd boj bo potreben za povrnitev starih pravic ljudem, ki delajo na univerzah v nestabilnih razmerah.

V knjigi dokazujete, da se salariat krči in da vse več ljudi s stabilnimi zaposlitvami drsi v prekariat.

Korporacije in javni sektor vse bolj uveljavljajo pogodbeno delo. Zato se salariat zmanjšuje. V javnem sektorju vse več dela prenašajo na zunanje sodelavce in privatizirajo posamezne storitve. Pogodbe za določen čas, ki jih je prav tako vse več, so oblika onemogočanja normalne karierne poti. Na pohodu je tudi internacionalizacija zaposlovanja in produkcije. Korporacije bodo zdaj imele pisarne in obrate v Sloveniji, Britaniji, Indiji itd. Zato so možnosti, da bi se človek vzpenjal po karierni lestvici manjše.

Salariat se torej zmanjšuje, tisti, ki so v privilegiranem položaju, pa se vzpenjajo in dobivajo vse večje dohodke od kapitala v obliki delnic, bonusov itd. Zanimivi so psihološki procesi znotraj salariata. Veliko ljudi mi v pismih sporoča, da sodijo v salariat, vendar so zelo zaskrbljeni za prihodnost svojih otrok, ker bodo ti pristali v prekariatu. Kažejo solidarnost s prekariatom, pripravljeni so tvegati pri oblikovanju prekariata v politično gibanje.

Rekli ste, da se prekariat bori za priznanje, njegovi pripadniki hočejo svoje predstavnike in zahtevajo prerazdelitev politične moči in družbenega bogastva. Zakaj se ne zmorejo povezati?

Takšni procesi potekajo počasi. Gre za zaporedje bojev. Prvi je boj za prepoznanje. Kajti če ni občutka pripadnosti prekariatu na podlagi skupnih vrednot, ni možnosti za kolektivno akcijo, za zahtevo družbi in oblastem, da premislijo o zahtevah prekariata in njihovim predstavnikom omogočijo sodelovanje v institucijah političnega sistema. Naslednja stopnja pa je boj za prerazdelitev virov prihodkov, ki so pomembni za prekariat.

A vendar so prekarni delavci za vas »nevarni razred«, ki ne mara sobivanja s starim razredom, ne priznava sedanjega zastopstva delavstva, torej »starega« sistema delavskega organiziranja. Noče sindikatov, kakršni so.

Najprej je treba nagovoriti sindikate. Ti so bili napredna sila pred sto leti. Zdaj so delavski in varujejo najprej svoje notranje člane, zunanje pa šele zatem. Zanje je bil, je še, glavni sovražnik delodajalec. Prekarni delavci pa šefe nehote menjajo vsak teden. Njihov glavni nasprotnik je država, ki določa vso politiko, tudi položaj prekarcev. Oblast jim krči pravice, država je odgovorna za posledice distribucije prihodkov. Glavni antagonist prekarcem bi torej morala biti država. Napisal sem posebno listino z 29 členi, kjer omenjam tudi sindikate. Sami bi se morali spremeniti, saj jih bo sicer zgodovinski tok odplaknil. Prekarni delavci so upravičeno nezaupljivi do sindikatov, ker varujejo predvsem stare namesto mladih, notranje namesto zunanjih in še zmeraj zagovarjajo le staro laburistično agendo. Niso priznali številnih oblik dela, ki ga opravljajo ženske, zunanji delavci, dela v skupnosti, prostovoljnega dela, kar so tudi pomembne oblike dela. Skrbi jih samo delo zaposlenih delavcev. Noro. Na sindikate se ni mogoče zanesti. Zato mora prekariat oblikovati institucije v svoji organizaciji, da bi artikuliral vrednote, ki motivirajo njegove pripadnike v boju za drugačen položaj prekarcev. Začetki tega procesa so vznemirljivi. Se že dogaja.

Znanilce tega prebujanja vidite v gibanju Zavzemimo, španskih indignadih, grških upornikih. A vendar se vse te energije nazadnje pretočijo v stranke, torej Sirizo in Podemos. Obstaja bojazen, da bodo krenile po že uhojenih poteh starih strank?

Kitajski premier Čuenlaj je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na vprašanje, ali je bila francoska revolucija uspešna, odvrnil, da je še prezgodaj za takšne sodbe. Mislim, da so bila gibanja v letih 2011, 2012 in današnja neizmerno produktivna. Nekateri komentatorji menijo, da je vsem spodletelo. Nikakor. Mobilizirala so ljudi k razmisleku, zdaj pa jih povezujejo v organizirano gibanje. Krepi se pripadnost. Stari slogan 99 proti enemu odstotku je bil pretiran, a vendarle je zavest o pripadnosti prekariatu izšla prav iz njega. Zdaj so na vrsti nove bitke in o vsaki novi bitki bo treba razmišljati sproti. Zavestno moramo preusmeriti energije, intelektualne in fizične, stran od včerajšnjih bitk in se vprašati, kaj hočemo. Tudi vsak sam. To je izziv. Naloge lahko poskušam osmisliti in artikulirati na globalni ravni, toda glavne spremembe se bodo dogajale v vsaki družbi posebej.

V knjigi o prekariatu ste zastavili razmislek v obliki Magne Charte, torej srednjeveške listine, s katero je ljudstvo prvič nekaj zahtevalo od oblastnikov. Kaj torej storiti? Si izmisliti prihodnost?

Izumiti si prihodnost. Ne utopijo. Vsaka generacija mora določiti pot za prihodnost na podlagi tega, kar misli, da naj bi bila njena prihodnost. To pa pravzaprav pomeni najti način, kako utrditi tudi resnično svobodo. Zame je najpomembnejša svoboda, svoboda v republikanskem smislu, v kateri ne odločajo neodgovorne elite. Svoje svobode pa se zaveš šele v kolektivni akciji, kajti šele ko sodeluješ v nečem, spoznaš svoboščine, ki so zares pomembne. Utrditi je treba tudi bratstvo in solidarnost med ljudmi. Za uresničitev vsega tega pa so potrebni demokratično izvoljeni organi, ki bodo prekarce predstavljali.

Vsi členi mojega manifesta govorijo o svobodi, o zagotavljanju solidarnosti, zadnji del pa o prerazdelitvi, se pravi o zmanjševanju neenakosti. Ustvariti moramo družbo, v kateri lahko človek, tudi če nima veliko denarja, še vedno dobro živi. Zdaj imajo le elite dostop do dobrin za dobro življenje. Prerazdelitev bogastva je ključ do takšne družbe. Zato se zavzemam za UTD, ki že sam po sebi posamezniku omogoča drugačen razmislek o življenju in delu v družbi v primerjavi z danes in včeraj.

Izumiti si moramo prihodnost. Ne utopijo. Vsaka generacija mora določiti pot za prihodnost na podlagi tega, kar misli, da naj bi bila njena prihodnost.

Kakšno vlogo lahko v sedanjih družbenih okoliščinah odigra UTD in zakaj je pomembno, da se borimo za njegovo uveljavitev?

Predvsem ga je mogoče upravičiti na etični ravni. Bogastvo Slovenije in drugih držav so ustvarili naši predniki. Zato nam vsem pripada nekakšno povračilo. Po svoje je lahko to tudi v obliki UTD. Z njim pa lahko poleg tega stabiliziramo svoje gospodarstvo in omogočimo ljudem, da se pogajajo za pravice. Človek lahko v teh pogajanjih nastopi bolj suvereno. Ni se mu treba bati, kaj bo, če mu ne bo uspelo. Omahljivi ljudje namreč niso dobri državljani, trpijo zaradi različnih družbenih bolezni. Če zagotoviš človeku varnost, ustvariš boljše temelje za razvoj družbe. Iz nje odstraniš prosjačenje. Ne smemo pa pozabiti, da je varnost temelj za človekovo ustvarjalnost in dobro delo. Vsi dosedanji primeri uvedbe UTD zanikajo teze o tem, da se ljudje zaradi njega polenijo. To je predsodek srednjega razreda in konvencionalen način legitimiranja neenakosti. UTD je lahko pospešek za gmotno in duhovno rast ljudi in družbe. Danes pa so argumenti za uvedbo UTD, zaradi narave naše družbe, številnejši in trdnejši kot pred leti. Da si ga ni mogoče privoščiti, je iz trte izvita skrb, kajti uvedba je odvisna od prednostnih nalog, ki si jih določimo v neki družbi.

Uveljavitev UTD bi zagotovo povečala samozavest ljudi, prispevala k vsaj relativnemu izboljšanju gmotnega položaja socialno najbolj ogroženih, pa tudi prekarnih delavcev. O tem govori odnos Namibijk do mož, saj niso hotele več seksati z njimi, ko so z UTD prišle do lastnih sredstev. Koga je strah gospodarske samostojnosti ljudi v današnjih družbah?

Dobro vprašanje. Seveda se tega bojijo v centrih moči. Kajti če državljan dobiva UTD, je bolj samozavesten, saj lahko reče tudi ne ali pa se drugače upre. To sem ponazoril s primerom Namibijk. Če se človeku zdi, da z njim kdo ne ravna ustrezno, ima, če ni ogrožena njegova eksistenca, moč, da se upre. Lahko reče ne delodajalcu, birokratu ali komurkoli že. Prav zato elite nasprotujejo UTD. Z njim bodo ljudje manj poslušni in pohlevni, pridružili se bodo lahko družbenim gibanjem: postali bodo pravi državljani, ki jim je mar za dogajanje v družbi. Neoliberalne elite se bojijo, da bi bil človek z UTD varnejši. Toda nekateri na desnici, inteligentnejši med njimi, že razumejo, da ljudje z UTD sprejemajo gospodarnejše odločitve in razumneje ravnajo in delajo. Zdi se mi, da ljudi iz desne sredine, gledano na globalni ravni, privlači UTD, kajti jasno jim je, da vse večja neenakost v družbi ustvarja plodna tla za nevarne neofašistične težnje, ne le da bo tudi vse več njihovih ljudi v prekariatu. Zato razmišljajo bolj odprto. Seveda pa pokvarjeni in kriminalni oligarhi UTD nasprotujejo, čeprav so ga nekateri inteligentnejši, recimo George Soros, začeli podpirati. Kriminalni oligarhi in plutokrati, ta nase osredotočena sebična bitja, pa si zaslužijo le konec.