LET 3

V družbi je včasih treba udariti podivjano zver v glavo, zaspano ljudstvo pa z nogo v jajca, da se zbudi.

Reški Let 3 je zagotovo eden najboljših (live) bendov z območja nekdanje Jugoslavije. Skupina je nastala leta 1987 iz članov punk benda Termiti in Strukturnih ptic, multimedijskega projekta, ki je izšel iz reške, predvsem v osemdesetih letih burne umetniške scene. Doslej je izdala devet albumov, pesmi z najnovejšega, ki bo izšel še letos, pa ta čas predstavlja na koncertnih odrih skupaj s kipom »Angela Merkel sere«.

Let 3 ni le vročekrven live band, ki privabi na koncerte na tisoče ljudi, ampak je bil vedno tudi metafora, ki je utelešala najgloblje probleme nekdaj jugoslovanske, danes pa hrvaške družbe. Zato je vedno trn v peti dežurnim zagovornikom konservativne nacionalistične in klerikalno-socialne ideologije.

Z basistom Damirjem Martinovićem - Mrletom in frontmanom Zoranom Prodanovićem - Prljo, ustanovitvenima članoma skupine, smo se pogovarjali o njihovi glasbi in najodmevnejših performansih, o (umetniški) viziji Leta 3 in njegovi vlogi v hrvaški družbi, o njihovem matičnem mestu Reki in o tem, zakaj se vse kritike Leta 3 navadno vrnejo pošiljateljem kot bumerang.

V začetku junija ste igrali na proslavi ob dnevu Siska. Podmladek HDZ je ostro nasprotoval vašemu nastopu, saj naj bi bile v »vaših nastopih oblike vulgarnosti in nemoralnosti«, najbolj pa ga moti, da se »Let 3 pogosto norčuje iz Republike Hrvaške, iz cerkve in iz hrvaških braniteljev«.

Mrle: Navadno je odpor do nas povezan z nosilci desničarske ideologije, kjer ima posebno vlogo tudi hrvaška rimskokatoliška cerkev. Odločili smo se, da ne bomo molčali, v našem odzivu na takšne provokacije pa jasno in glasno povedali, da mi pač nismo krivi za težke razmere na Hrvaškem. Jasno smo zapisali, da je za razmere, v katerih živimo, kriva predvsem HDZ, ki jo nekateri imenujejo kar kriminalna združba, saj je njen nekdanji vodja Ivo Sanader obsojen na večletni zapor zaradi kriminalnih dejanj.

Ne maramo biti alternativci, ki bi s strani opazovali dogajanje in brundali, ko kdo uničuje našo državo. Ljudem hočemo povedati, da je država naša, ne glede na to, kako monstruozno smo videti. Država ne sme biti v lasti politikov, ekonomskih elit, ampak v lasti invalidov, revnih, pedrov, lezbijk in Leta 3. V lasti Leta 3 mora biti tudi takrat, ko je ta protidržaven in protinacionalen. Hudo me žali HDZ, ko pravi, da je treba očistiti Hrvaško komunajzarjev. Radi bi uvedli svojevrstno religijsko tiranijo. Iritira me tudi, ko Angela Merkel v imenu kapitala zahteva zmanjšanje plač, manj denarja za bolnišnice in šole, jezi pa me tudi, ko Putin trdi, da v vzhodni Ukrajini ni ruskih vojakov, Obama pa obljubi, da bo zaprl Guantanamo, vendar tega ne stori. Vsi ti nas žalijo, lažejo nam, mi v Letu 3 pa ne lažemo, ko žalimo, ampak smo žaljivi, ker ne lažemo.

Pa vendarle, kako označiti kritiko vašega nastopa, ki jo je izrekel hadezejevski podmladek?

Mrle: Nič čudnega in novega za to politično stranko. Mladež sledi starim v HDZ, kjer se ukvarjajo z ideološkimi vprašanji, nimajo pa nikakršne ideje in ne programa o tem, kako iz krize z zdravim razvojem, da bi ljudje končno normalno in dobro živeli. Ta stranka se bori le za oblast, za prevlado v družbi in za delitev plena. In ker drugače ne morejo do oblasti, podpihujejo nacionalizem in ustrahujejo ljudi. Pri tem jim pomaga katoliški kler. Gre za prepoznavno politiko, ki vodi v novo totalitarno ureditev države, kjer naj bi bili državljani ovce, oni pa pastirji ali kmečki gospodarji.

Prlja: Sicer pa so na Hrvaškem, državi in ljudstvu, veliko škode povzročile vse oblastne elite. Različnih barv in predznakov. Nihče pa še ni doslej ponudil pametnega programa za ureditev razmer. Smo v brezizhodni situaciji. Predvsem mladi, ki odhajajo iz države. Ljudje danes politiko in politike povezujejo s kriminalom, kar povzroča dolgoročno škodo, saj bi morala biti politika v službi ljudstva, mu služiti. Ker to ni tako, se ljudem, zlasti mladim, gnusi. In prav nič se ne bo spremenilo denimo s prihodom podmladka HDZ na oblast, kajti vzgojili so jih problematični učitelji.

Mrle: Za nas pravijo, da si posamezne projekte izmišljamo »le« zaradi provokacije, mi pa se, najpogosteje instinktivno, branimo s trditvijo, da ne gre »le« za provokacijo. V resnici se včasih prav trudimo provocirati. Tako kot na nogometni tekmi, ko sodniku vpiješ, da je prodana duša, in zavpiješ: »Sodnik, lopov, jebem ti mater in očeta.« Včasih samo tovrstna provokacija izraža bistvo situacije. Je potrebna in nima alternative. Tako je tudi v družbi, v kateri je včasih treba udariti podivjano zver v glavo, zaspano ljudstvo pa z nogo v jajca, da se zbudi.

Zdi se, da so glavne tarče vaših performansov in pesmi, če bi potegnili črto, hrvaški konservativizem v vseh njegovih pojavnih oblikah. Zavzemate se, kar je ne nazadnje »ideologija« rock'n'rolla, za odprto družbo emancipiranih posameznikov.

Mrle: Seveda na Hrvaškem ni vse tako črno, kot bi lahko sodili po najinih kritičnih besedah. Nasprotujejo nam le tisti, lahko jim rečem manjšina, ki poskušajo z ustrahovanjem zmagati na volitvah in osvojiti oblast. Tem smo velik trn v peti, ker se z našo glasbo in performansi borimo proti njihovim nazadnjaškim idejam in politiki. Ljudem hočemo dopovedati, da se jim ni treba ničesar bati.

Zaradi takšne polarizacije je videti, da smo mi samo good guys on the mission (dobri fantje na misiji). OK, v civilizacijskem smislu smo na pravi strani, vendar imamo vseeno kompleksnejšo akcijsko platformo. Mi nismo nikdar hoteli kritizirati ali smešiti »le onih drugih«, »kmetavzov«, zato ker pripadamo drugim, boljšim. Mi bi »dobre« in »zle« pribili na križ in tako razkrili prepad v človeški duši, prepad, v katerem sta vojni zločin in izkoriščanje, so politične laži, izdaja in pedofilija. Ta prepad je v vseh nas, zato ni dobro, da se zaradi naših postopkov zgražajo le »kmetavzi«. Dobri smo takrat, ko tudi »naši« pravijo: zdaj ste pa pretiravali. Za nas pa pomeni pretiravanje odkrivanje.

Ste zato zapisali, da ste »napredna človeška bitja, angeli novega časa, duhovna bitja v deželi brez srca«?

Mrle: Ena izmed naših pesmi na albumu, ki smo ga pravkar posneli, ima naslov Anđeli novog vremena (Angeli novega časa). Govori o nekakšnih angelih v času, ko so ljudje lačni in žejni, ti angeli pa jim pravijo, da jim ni treba niti jesti in piti, ampak naj drug drugemu pijejo kri, da bi postali močnejši. To so nekakšni angelski vampirji, ki skušajo z ugrizi negativno kri spremeniti v pozitivno ali vsaj v nevtralno.

V svojem delovanju ne želimo biti angeli, kajti angeli so prozac in valij, pomirjevala, znana iz časov pred razvojem farmakologije. Ta svet je treba resetirati, denimo s performansom. Sanjam o verigi moških, ki bi oblikovali verigo, dolgo tisoče kilometrov, okrog Evrope. Za kaj takšnega so potrebni vsi polnoletni moški in vsak bi tistemu pred seboj zabil kurac v rit, vsak stoti pa bi bil duhovnik. In tako združeni se vprašajo: Kje smo skrenili v napačno smer?

Poskušali so nas cenzurirati, prepovedati nastope in organizirati bojkot. Ampak avtorjem tega se je vse vrnilo kot bumerang.

Kako je po vaši sodbi kapitalizem, ki mu pravite pot v novi fevdalizem, preobrazil hrvaško družbo?

Prlja: Družba se je spremenila v svojevrstno obliko sužnjelastniškega sistema. Ljudje, če že delajo, pa v mnogih primerih sploh niso nagrajeni za svoje delo, kaj šele ustrezno nagrajeni. Mnogi so brez dela. Na Hrvaškem je bilo v času tranzicije s fiktivnimi prodajami pokradenega ogromno družbenega bogastva. Država je osiromašena in oropana. Hrvaških izdelkov tako rekoč ni več. Le nekaj malega jih je ostalo. Mislim, da tudi v Sloveniji ni veliko drugače. Hrvaška je postala sicer samostojna država, narodu je uspelo uresničiti sanje o samostojni državi in se znebiti manjvrednostnega kompleksa, a dobili smo državo, v kateri smo dobri služabniki in slabi gospodarji. Država je razprodana. Nismo okupirani s puško, a tudi svobodni nismo.

Mrle: Po razpadu Jugoslavije in njenega totalitarnega sistema smo bili večinoma veseli njenega pokopa. Vendar bi morali ob rušenju bivšega sistema razmisliti, kaj je bilo v njem vendarle dobro, in to ohraniti. Tudi zaradi vojne nam to ni uspelo. Zavzemamo se za takšno družbo, v kateri bo vsak dobil po svojih potrebah, če ni zadosti dobrin za kaj takšnega, pa razdelimo riž med vse enako.

Pa je mogoče kaj spremeniti s provokativnimi intervencijami v hrvaško javno sceno, kot ste to naredili s kipom »Angela Merkel sere« in opozorili na brezdušno dominacijo neoliberalnih elit v Evropi?

Prlja: Provokacije so le del našega umetniškega izraza. So pa tudi naš zaščitni znak. Tako kot to velja za našo glasbo, kostume, scenske nastope in videospote. S svojim ustvarjanjem, ne le s provokacijami, hočemo zbosti ljudi in jih opozoriti na probleme s katerimi se spopadajo. In najučinkovitejši pri tem si, če udarjaš po najtanjših žicah, na katere so ljudje občutljivi. Občutljivi so na stvari, povezane z religijo, nacionalnostjo, na igranje z nacionalnimi simboli in na seksualnost. Naše ustvarjanje je v resnici nekakšen lakmusov papir ali vest naroda. V Sisku so nas ljudje pohvalili, češ da smo jim povedali, kar jim gre. Končno ima kdo jajca in oblasti ter drugim, brez rokavic, pove kruto resnico o življenju. Pozitivno je, da se ljudje odzivajo na naše delovanje, začnejo jim delati klikerji.

Mrle: Povedati je treba, da kip Angele Merkel, ki serje na nas, niti ni več provokacija. Je realno stanje, ki smo ga le prerisali iz stvarnosti v kip. Tako kot če bi naredili o tem strip ali roman. Sicer pa Angela Merkel dejansko serje po vseh nas, kar se mora enkrat končati.

Pravzaprav je vaš bend eden izmed redkih kulturnih akterjev na hrvaški družbeni sceni, zdaj to počne na Reki tudi režiser Oliver Frljić, ki odpirajo boleče teme hrvaške družbe.

Prlja: Nismo osamljeni, saj je kar lepo število umetniških skupin, ki odpirajo boleče rane hrvaške vsakdanjosti. To počno tudi nekateri novinarji, režiserji, pisatelji, filozofi. Mogoče smo mi le bolj eksplicitni, kot je tudi denimo Oliver Frljić, ki ustvarja nekakšno aktivistično gledališče. Meni je njegovo gledališče blizu.

Mrle: Njegov aktivistični pristop k gledališču je gotovo pozitiven. Še več bi nas moralo biti, ki bi skozi svoje ustvarjanje odkrito spregovorili o razmerah v naši družbi. Toda ljudje se bojijo, živijo v strahu, saj marsikomu grozijo tudi s smrtjo. Novinarki s televizije, ki je kritično spregovorila o početju veteranskih organizacij, ki protestirajo na zagrebški Savski ulici, grozijo s smrtjo. Protestniki, manjšina izmed veteranov, ki jih je organizirala HDZ, ničesar ne razumejo, ampak so politično instrumentalizirani. To je jasno vsem na Hrvaškem.

Sodelovanje v domovinski vojni si je marsikdo krepko kapitaliziral. Vam ni uspelo sodelovati s puško v rokah v tej vojni, kajti Prlja je v nekem intervjuju dejal, da če bodo že mobilizirali, naj mobilizirajo vse štiri člane skupaj.

Prlja: Da, rekli smo, da naj vpokličejo cel bend, da bi lahko delovali. Igrali. Mi ne bi streljali, mi lahko samo igramo. Pesmi o ljubezni so naše bombe. In umestili so nas v zaledje. Igrali smo sicer tudi za vojake na prvi frontni liniji. Bili smo kot kakšna Marilyn Monroe, ki je v Vietnamu zabavala vojake. Hitro so doumeli, da smo koristnejši s svojo glasbo kot s puškami. Mobilizirali so nas v nekakšne art sile.

Kateri koncert med vojno vam je ostal najbolj v spominu?

Prlja: V Gospiću je bilo najhuje. Tja smo s kombijem in z oboroženim spremstvom potovali po gozdnih poteh. Prišli smo v razrušeno mesto, brez civilistov. Koncert je bil organiziran v strogi konspirativnosti, da ne bi sovražnik izvedel zanj. Bilo je noro. Oblečeni smo bili v ženske, v dvorani pa vse polno vojakov s puškami. Sicer pa je bilo v Gospiću takrat kar kaotično, saj so si vojaki, seveda ilegalno, kuhali žganje. Vse skupaj je bilo podobno znani nadaljevanki o Vikingih.

Pred desetimi leti, torej deset let po vojni, je izšel vaš album Bombardiranje Srbije in Čačka, ki je odmeval, saj naj bi prinašal nenavadno vizijo nove Jugoslavije.

Mrle: Kritiki so ga poimenovali zadnji jugoslovanski album. Uporabili smo nekatere motive iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. Zanimalo nas je, kakšen odnos imajo ti narodi do nacionalnih simbolov, religije in politike. Pravzaprav smo iz kulturoloških fenomenov teh krajev naredili nekakšno svojo glasbeno, tekstualno in ideološko kreacijo.

Prlja: V resnici smo hoteli zanikati, da je jugoslovanski prostor razdeljen duhovni prostor, a se je izkazalo, da je krepko razdeljen. Ne, album Bombardiranje Srbije in Čačka ni jugonostalgični album, nihče ga tako tudi ni razumel, ampak je nekakšen opis teh novih narodov in narodnosti.

Mrle: Je svojevrsten kolaž, kar pa so nekateri spet razumeli kot provokacijo. Reakcija je bila burna, kar je za naše delo vedno dobrodošlo. Album Bombardiranje je v bistvu prikaz razbitega kozarca, če pri tem mislimo na nekdanjo skupno državo, mi pa smo ga zlepili na svoj kreativni način in ga ponudili ljudem, ki so se nanj odzvali na specifični način. V Srbiji smo imeli celo manjši problem z organiziranjem našega koncerta, saj so nekateri razumeli naslov albuma kot žalitev.

Prlja: Zgodilo se je, da je policist na srbsko-hrvaški meji rekel, da ni problem naslov albuma, ampak zakaj, hudiča, smo se vtaknili v Šabana Šaulića …

… srbskega pevca in avtorja pesmi Dijete v vremenu, ki ste jo priredili?

Ja, to se je policistu zdel večji greh kot naslov albuma. Šabanove pesmi se spomnim iz osemdesetih let, ko sem bil v JLA. V kasarnah so nam vseskozi vrteli takšne pesmi. Doma ga nisem poslušal. Nihče jih ni poslušal tudi na Reki. V arhivu smo našli to pesem, ki je bila svoj čas velik hit. Lepa pesem.

Mrle: Smo se pa veliko ukvarjali z obdelavo pesmi. Ko smo jo delali, se nam je v nekem trenutku zdela kot pesem Nicka Cava. To pa ne, smo rekli. Zakaj naj bi pesem, ki jo poje Šaban Šaulić, zvenela kot Cavova? Pa smo združili Šaulića in Deep Purple. Podobna sta si. Če bi se srečali, bi morda igrali skupaj.

Ko v cerkvi ljudje poslušajo mašo, ne doumejo, da prihaja v njihove duše duhovni virus, ki se jim predstavlja kot zdravilo, a je v resnici bolezen.

Težav z nastopi v državah, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, vsaj večjih, pa niste imeli?

Prlja: Igrali smo v vseh državah, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, razen na Kosovu. Kontinuirano gostujemo povsod. Nismo imeli večjih težav. Le v bosanskem Travniku nam je lokalni šerif prepovedal koncert v tamkajšnjem kulturnem domu, češ da naša glasba ni kultura. Pa je dobil udarec nazaj, saj organizatorji niso hoteli odpovedati koncerta, ampak smo ga imeli v drugem, sicer neustreznem prostoru. Ljudje so na veliko kupovali vstopnice, čeprav jim je bilo jasno, da vsi ne bodo mogli na koncert v ta prostor. S tem so želeli podpreti nas in organizatorje koncerta ter pokazati lokalnemu šerifu, da ne more odločati, kaj je kultura in kaj ni.

Kakšen status pravzaprav uživate ne Reki? Ste kdaj igrali na Dnevu mesta?

Prlja: Velikokrat. Dobili smo tudi nagrado Reke.

Je Reka, ki je nekoč slovela kot punkersko mesto, spodbudno okolje za takšen bend, kot je Let 3?

Mrle: Gotovo. Reka ima tradicijo punka. Jaz sem igral s Termiti, Prlja je bil s Strukturnimi pticami. Na Reki je bila živa punk scena. Iz nje je izšel Let 2, predhodnik Leta 3.

Prlja: Zdi se mi, da v zadnjih letih ni več take živahnosti na Reki. Ne vidim zanimivih bendov. Včasih je reška scena kar producirala nove bende. Eni so razpadali, pa so takoj nastajali novi. Imela je svojo barvo, vonj, avtentičnost, drugačnost. Takrat je bilo precej težje dobiti informacije o svetovnih trendih. Zato smo pri snovanju muzike uporabljali domišljijo. Bolj kot danes.

Mrle: Nismo hoteli biti nekdo drug. Tega nismo niti znali. Znali smo biti samosvoji. Nismo se zgledovali po drugih v Jugoslaviji. Reška scena je bila nekaj posebnega.

Reka velja za trdnjavo levice, saj je oblast vseskozi v rokah SDP. Verjetno je tudi bolj odprta v svet zaradi sredozemske razsežnosti, kar bendu, kot je Let 3, ustreza.

Mrle: Videli ste odziv podmladka HDZ na naš koncert v Sisku. Kaj takšnega se na Reki ne bi zgodilo. Reka je dokaj tolerantna.

Prlja: Reka ima velike probleme zaradi nazadovanja gospodarstva, propadle industrije in stagniranja pristanišča. Kar pa zadeva njeno duhovno plat in mentaliteto, je zelo odprto in tolerantno mesto. Takšna je tudi zaradi zgodovinskih okoliščin. V njej je posebna energija, ki je vsajena v tkivo mesta, v katerem se tudi prišleki dobro počutijo.

Mrle: Na Reki živijo večinoma prišleki, zdaj seveda njihovi potomci, in kar daje mestu poseben čar, je negovanje multikulturnosti.

Kostumografsko so vaši nastopi zanimivi. Oblačite se v ženske, nastopali ste tudi v narodnih nošah, za predstavitev zadnjega albuma pa ste izbrali pisana oblačila z dolarji in evri ter dvema velikima očesoma. Kdo vam dela kostume?

Mrle: Zadnje kostume nam je izdelal zelo znani hrvaški kreator Juraj Zigman. Kostumi ponazarjajo svet, kot ga vidimo v Let 3. Z vlogo Angele Merkel, evri in dolarji v svetu kot dvema očesoma v glavi.

Prlja: Ta rek »dve očesi v glavi« je uporabljal srbski vožd Milošević za Srbijo in Črno goro, ko sta bili združeni v eni državi in ki naj se ne bi nikdar razšli.

Mrle: Na idejo o dveh očesih smo prišli, ko je hrvaška RKC začela govoriti o bankah, ki izkoriščajo ljudi s posojili v švicarskih frankih. Rekli smo si, da je končno tudi cerkev spregovorila v dobro ljudem. Očitno mislijo tako kot mi v Let 3. In sklenili smo: evo, cerkev in mi smo končno kot dve očesi v glavi. Pa tudi Angela Merkel in naša debela predsednica Kolinda sta kot dve očesi v glavi. Angela je vodja cele Evrope, naša Debela pa je kot njen vazal. Sicer pa nameravamo naš spomenik »Angela Merkel sere« podariti naši predsednici na naslednjem performansu, ker je odstranila Titov kip iz svoje rezidence. Prejšnji predsedniki se ga niso dotaknili. Mi ji ponujamo naš kip, Angelo Merkel, ki serje, saj ima predsednica zdaj prostor zanj.

Prlja: Evri in dolarji so rožni venci današnjega časa, so ikone nove religije, ki pred ljudmi skriva bistvo. Zato so dolarji in evri v obliki denarja, ne pa rožnega venca. Kaj kmalu bomo naredili križce z nazivom One dolar (en dolar), ki jih bomo prodajali po pet evrov.

Večina rokerskih glasbenikov ne živi od glasbe. Vam to uspeva?

Prlja: Gre nekako. Delamo pa tudi izlete v druge umetniške zvrsti. Jaz v gledališče in TV-serije kot igralec, Mrle dela glasbo za gledališče in film. Zadovoljen sem, ker lahko preživim s tem, kar rad delam in kar znam delati. Lahko pa bi bilo boljše.

Sodelovali ste tudi z režiserjem Ivico Buljanom, za njegovo gledališko predstavo Fedra ste napisali glasbo in zanjo prejeli porin, najvišje priznanje za glasbo na Hrvaškem. Kakšna izkušnja je bila to?

Prlja: Ivica Buljan je režiser, ki ve, zakaj koga povabi k sodelovanju v projektu. V njegovi predstavi smo bili Let 3. Super je bilo delati z njim, saj omogoča skorajda popolno svobodo. On je modrec, ki že s svojo izbiro sodelujočih napravi veliko. Ne komandira, ne uči te igrati, ampak te izbere, ker pozna tvoje vrline, in če pozna tudi tvoje slabosti, jih bo morda v projektu izkoristil.

Mrle: To predstavo smo delali v zagrebškem Francoskem paviljonu, ki je bil takrat v obupnem stanju. Razpadal je. Naša predstava je bila zadnja v njem, kajti potem statiki niso več dovolili predstav v njem. Prišel sem na idejo, da bi lahko ta paviljon funkcioniral kot glasbena skrinjica. Ozvočil sem različne dele paviljona in ustvarjal glasbo. V zgornjem nadstropju je bil en inštrument, v kleti drugi itd. Delovalo je kot surround sistem.

Mrle, vi ste kasneje napisali tudi glasbo, spet z zanimivim pristopom, za predstavo »Svršimo s Božjim sudom«, ki je nastala po tekstu francoskega dramatika Antonina Artauda.

Mrle: To sem delal s Senko Bulić. V drugem in tretjem delu tega projekta sem sodeloval kot avtor glasbe in nekakšen performer. Telesa igralcev sem ozvočil z mikrofoni in ob njihovem premikanju sem dobil zvoke iz teles. Z njimi smo komponirali glasbo. Sodelovala je tudi balerina Ivana Jozić, dekle belgijskega režiserja Jana Fabra. Ona pleše in poslušamo zvoke, temu smo dodali še glasbo. Sicer pa sem skupaj z Ivanko Mazurkijević delal glasbo za film Sonja i bik režiserke Vlatke Vorkapić, zanj smo dobili zlato areno, in za film Kauboji režiserja Tomislava Mršića, ki je bil hrvaški predlog za oskarja. Šli smo v Hollywood, sprehodili smo se po rdeči preprogi, dobili pa nismo nič.

Kip Angele Merkel, ki serje na nas, niti ni več provokacija. Je realno stanje, ki smo ga le prerisali iz stvarnosti v kip. Njeno delovanje se mora končati.

Najbolj znani hit z vaše prihajajoče plošče je Prdni majko. Katere teme še obdelujete na novi plošči? Eden izmed hitov bo tudi Ribokemija.

Mrle: Pesem Ribokemija govori o človeški DNK, ki v bistvu razpada in se zbira. Gre za proteze, fizične in mentalne, ki jih človek zavestno ali podzavestno vgrajuje v sebe. Nastaja pa človek, ki je, če parafraziram Artauda, nekakšna destrukcija človeka. Artaud govori o tem, da se je treba vsega znebiti, ustvariti novo telo in vrniti človeku vse tisto, kar je pozabil. Nauči naj se spet plesati, kakor mu je drago. Naj pleše tudi pozabljene plese. S protezami pa je človek pozabil na svoje bistvo.

Prlja: Konceptualno je album komentar časa in družbe, v kateri živimo.

Mrle: Sicer pa so naši albumi v bistvu nekakšne platforme. Z ene strani so sestavljeni iz konkretnih pesmi, konkretnih scenskih imageev, fotografij, tekstov, kar vse živi tudi samo za sebe. Na drugi strani pa so te platforme vedno hkrati tudi širši koncepti, zanje pa potrebujemo več časa, tudi več let, da jih domislimo. Smisel tega širšega koncepta je aktivno sodelovanje v kolektivnem prečiščevanju. Ljudje, posamezniki, brez posebnih metod, denimo psihoanalize, težko razumejo, kdo pravzaprav so, iz kakšnega dreka so narejeni, in zato prenašajo svojo destrukcijo na potomce. Posamezne družbe, države, nacije, celotne civilizacije bodo ostale slepe, če se ne prečistijo. Čiščenje in samospoznanje sta počasen in boleč proces, mi pa sodelujemo v njem. Zato zmeraj ponavljamo, da Let 3 ni na svetu, da boža, ampak da vas jebe. Zato smo, poleg vročekrvnega rock benda, ves čas tudi metafora.

Kako torej naprej?

Mrle: Predvsem je treba razmišljati s svojo glavo. V nas se kopiči veliko informacij in človek lahko misli, da je bogat zaradi tega. Zdi se, da nam posredujejo vso to množico informacij zato, da bi nas omejili, zasužnjili.

Prlja: Zanimive bodo prihodnje spremembe človeških možganov. Nekoč sem znal vsaj dvajset telefonskih številk na pamet, zdaj ne vem niti ene same. En predal mojih možganov je torej neizkoriščen. V kateri smeri le bodo v prihodnje ljudje uporabljali možgane?

Pogosto igrate tudi v Sloveniji. Tudi performanse izvajate. Na enem izmed njih ste dejali, da bi postali državljani Slovenije, če bi ukinili RKC. Kaj še sporočate Sloveniji?

Mrle: Mislim, da ima Slovenija podobne probleme, kot jih imamo na Hrvaškem. Le da imamo mi to noro stranko HDZ, vi pa Janšo in SDS. Sranje delata obe stranki na podoben način. Zdi se, da se iz nekega svetovnega centra širi nacionalistična, narcistična ideologija, da bi vzpostavil strahovlado v manjših državah.

Prlja: Pogosto manjka tretja opcija, prava izbira. Manjka pozitivna sila, ki bi se otresla starih vzorcev vladanja in zares služila ljudstvu. Bodimo optimisti in verjemimo v nemogoče.

Let 3 pa bo vztrajal, tudi s svojim zgledom, na svoji poti bojevanja za drugačno družbo?

Mrle in Prlja: Nimamo druge izbire.