Filip Flisar

Smučarski trenerji me niso razumeli. Vedno sem veljal za nekakšnega bandita. V reprezentanci so bili poleg mene samo Gorenjci, tako da sem jaz kot edini Štajerec takoj obveljal za barabo.

Filip Flisar je eden najbolj priljubljenih slovenskih športnikov, ob tekmovalnem premoru, ki ga je napovedala Tina Maze, pa tudi daleč najuspešnejši aktivni slovenski smučar. Tekmuje v smučarskem krosu, razmeroma mladi disciplini, ki pa zaradi atraktivnosti hitro pridobiva gledalce. Pred tremi leti je že zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala, letos je postal še svetovni prvak. In to s prehitevanjem v zadnjem ovinku, z eno najbolj legendarnih predstav kateregakoli slovenskega športnika v zgodovini.

Podobno kot Tina Maze tudi on ne trenira pod okriljem smučarske zveze, sam skrbi tudi za sponzorje. Po zaslugi svojih uspehov s tem nima prevelikih težav, sploh v kombinaciji s svojo posrečeno pojavo. Brki so postali njegov zaščitni znak, on pa je postal zaščitni znak brkov.

S humorjem, preprostostjo in odkritostjo je postal ljubljenec tako medijev kot občinstva.

Ničesar ne skriva.

Za intervju nas je povabil k sebi domov, sedeli smo na terasi, obdani z ribezovimi grmički in vinsko trto tik ob vznožju Piramide v Mariboru. Njegova mama nam je postregla z domačo šabeso, med intervjujem je prisedlo še njegovo dekle. On pa je ravno prišel z jutranjega treninga, kar je pomenilo, da je bil ne glede na intervju čas za krepko malico. »Filip, to je mučenje,« ga je okarala mama Jelka, in kljub najinemu zatrjevanju, da res ni nikakršnega problema, hitro odšla v kuhinjo pripravit narezek še za naju s fotografom.

Kakšen je občutek vsesplošne priljubljenosti? Še celo za spletne komentatorje, ki kritizirajo vse in vsakogar, ste, če citiram najpogostejši naziv, »kralj«.

Res sem zelo vesel, da me imajo ljudje radi. Pa ne morem reči, da si posebej prizadevam za všečnost. Živim življenje, kot ga živim, pred mojimi uspehi in po njih ni nikakršne razlike. Še vedno grem kdaj ves umazan v trgovino. Pri vsem skupaj mi je najbolj všeč, da lahko z malimi akcijami izzovem pozitivne odzive. Da lahko otroku, ali pa še boljše kakšni babici, polepšam dan samo s tem, da spregovorim nekaj besed ali naredim kakšno malenkost.

Koliko vam je pomembna zasebnost?

Vem, da nekateri svoje zasebno življenje zelo skrivajo pred javnostjo, jaz pa ne vem, kaj naj bi skrival. Saj ne delam nič takega. Vsi vedo, kdo je moja punca, vsi poznajo mojo mamo, brata, pa se mi ne zdi, da bi bil zaradi tega kaj na slabšem. Če bi začel paziti na svojo zasebnost, bi si samo naložil dodatno breme, ker bi moral nenehno razmišljati, kaj naj komu zaupam.

Torej s tabloidi še niste imeli težav?

Bolj ko se braniš, bolj si zanimiv. Nihče me ne oblega, vsi vse vedo. Noben »breaking news« ni, če me vidijo s kozarcem vina na mizi.

Na Twitterju imate že od leta 2012 svoj profil, več kot 400 sledilcev, pa se niste oglasili še niti enkrat. Zakaj?

Profil sem si naredil bolj zato, da ga ne bi zame naredil kdo drug in objavljal kakšnih bedarij. Živim zato, da mi je fajn, ne pa zato, da bi visel po socialnih omrežjih. Raje se usedem na motor in skurim kakšno gumo ali pa letam po vrtu in se derem. Ne ljubi se mi ukvarjati s tem.

Na katero poznanstvo, ki vam ga je omogočila prepoznavnost, ste najbolj ponosni?

Ne morem reči, da bi si koga res želel spoznati. Se mi je pa res zgodila »kul« zadeva, ko sem bil pri prijateljici v Ameriki, ki je nekdanja smučarka in tudi učiteljica smučanja. Učila je tudi Antonia Banderasa. Takrat sem tekmoval na X-Games (adrenalinskih športni spektakel pod okriljem športne televizije ESPN, op. a.), in ko sem bil na koncu drugi, je bil tako navdušen, da nas je zvečer vse povabil ven. Na tako dragi večerji še v življenju nisem bil.

Kako so z vidika tekmovalca videti X-Games?

To je tekmovanje, na katerega prideš samo s povabilom. Občutek je izjemen, stokrat boljši kot na tekmah svetovnega pokala. Proga je boljša, bolje je poskrbljeno za tekmovalce, vse skupaj obdaja nekakšen prestiž, ki iz človeka prikliče skrajne zmogljivosti. Celotno vzdušje te tako »napumpa«, da dejansko daš od sebe 110 odstotkov. Tekmovalci kar podivjajo. Američani stvar obvladajo. Tudi finančne nagrade so neprimerljive. Je pa to samo ena tekma na leto. Sicer pa so smučarski kros umaknili s programa, ker so imeli s pripravo proge prevelike stroške.

Udeležili ste se že dvojih olimpijskih iger, leta 2010 v Vancouvru in lani v Sočiju. Kako pa ste doživeli tamkajšnje vzdušje?

V Rusiji je bilo res slabo. Duh njihovih prebivalcev izraža negativizem. Vse je bilo nekako posiljeno. Ves čas so nas varovali vojaki. Nad nami so lebdeli cepelini z ostrostrelci. Prostovoljci, ki so bili v Kanadi vsi prijazni in vedno pripravljeni pomagati, so imeli tu vsi po vrste mrke obraze. Pridem iz gondole in nosim tri pare smuči, pri čemer se z vezmi zataknem v vratca. Gospod, ki je stal zraven, bi moral porabiti en sam joule, da bi mi pomagal, pa je samo stal in me gledal, kako obupujem. Naša olimpijska vas je bila kot kakšen geto. Kot da bi prišel v Mariboru na Tabor. Asfalta ni bilo, kanalizacijske cevi, ki jim jih ni uspelo položiti do roka, so ležale naokrog.

Koliko časa že niste videli snega?

Od zadnje tekme, državnega prvenstva. Odločil sem se, da letos poleti ne bom veliko smučal, ker se mi z leti zdi vse bolj pomembna kakovost, ne pa količina. Sneg bo na vrsti šele avgusta. V vsakem primeru je treba pred novo sezono začeti znova. Pri alpskih smučarjih je drugače. Oni gredo na ledenik, si postavijo progo in trenirajo. Za nas pa prog zdaj ni. Lahko bi zgolj prosto smučal. To pa je enako, kot da bi se Marc Márquez (svetovni motociklistični prvak, op. a.) vozil po avtocesti.

Kariero ste začeli kot alpski smučar. Kaj je šlo narobe?

Sistem. Smučarski trenerji me niso razumeli. Vedno sem veljal za nekakšnega bandita. V reprezentanci so bili poleg mene samo Gorenjci, tako da sem jaz kot edini Štajerec takoj obveljal za barabo. Nisem se hotel slepo podrejati navodilom trenerjev. Nisem len, zdi pa se mi nesmiselno v nedogled ponavljati enolične treninge. Poglejte na primer intervalni trening – bistvo pri njem je doseganje visokega srčnega utripa. Zakaj bi moral to vedno izvajati na atletskem stadionu, če pa grem lahko kdaj tudi na primer vozit BMX? Na stadionu me po nekaj krogih prime, da bi koga udaril, z BMX-om pa lahko naredim 30 krogov, pa sem bom pri tem zabaval. Ampak niso bili pripravljeni popustiti. In zato sem izgubil voljo in motivacijo. Trening enostavno moram prilagoditi svojim željam. Vanj vključujem več različnih športov. In menim, da je to recept za uspeh. Vsi, ki smo v svetovnem vrhu, ogromno treniramo. In zelo hitro bi se lahko zasitili s treningi.

Sploh pa so v alpskem smučanju dresi preveč oprijeti.

Dresi so res oprijeti, a zato vsaj ni problemov z izigravanjem pravil. V smučarskem krosu dresi morajo biti široki. Predpisana je minimalna guba oblačila. In ker je zračni upor zelo pomemben, si nekateri na vse načine prizadevajo pridobiti prednost. Kot na primer Francozi na olimpijskih igrah, ki so jim trenerji pred nastopom z nečim poškropili hlače, da niso plapolale v vetru (Francozi so zasedli prva tri mesta, Filip je bil po padcu v polfinalu šesti, op. a.). V alpskem smučanju si pač oblečen v tiste »gumice«, vsake toliko ti kdo reče, da si peder, to pa je to.

Na prvi vstaji me ni bilo, so mi pa policisti zaprli trenerja. Bil sem na drugi vstaji. Ko so iz helikopterja metali solzivec, sem skoraj bruhal.

In kako ste se našli v smučarskem krosu?

Od nekdaj sem bil »freestyler«. Ves čas sem nekaj skakal s kolesi, s tistega robnika (pokaže na dvometrski prepad, ki ločuje teraso od dvorišča) sem kot majhen neštetokrat padel. Ko sem se leta 2007 odločil, da pustim alpsko smučanje, sem se tisto zimsko sezono preizkušal v vseh disciplinah prostega sloga. In imel sem precej dobre rezultate. Zmagal sem na primer na mednarodnem tekmovanju v prostem smučanju, bil sem državni prvak v slope stylu (kombinacija skokov in vožnje po objektih, op. a.). Prav na koncu sem se odločil, da se poskusim še v smučarskem krosu. Prepričan sem bil, da bom dober. Kot alpski smučar sem bil precej dober, pričakoval sem, da bom brez težav zmagal. Na prvi tekmi sem končal na 60. mestu. Dobro, sem si rekel, naslednjič bo boljše. Pa sem bil 68. Prvi dan slab ko svinja, drugi pa še slabši. In to mi je dalo veliko motivacijo.

Torej smučarski kros ni odlagališče za preslabe alpske smučarje?

Nikakor. Tako mišljenje se je izoblikovalo zato, ker vsak dober tekmovalec v krosu potrebuje izjemno dobro »alpsko« podlago. In ko se je disciplina uveljavila, so se z njo najprej začeli ukvarjati izkušeni alpski smučarji. Nikakor pa ni nujno, da je dober alpski smučar tudi dober v smučarskem krosu. Poglejte na primer Američana Darona Rahlvesa. Bil je večkratni zmagovalec na tekmah svetovnega pokala v alpskem smučanju, v krosu pa mu ni uspelo ponoviti uspehov.

Torej Tina Maze ne bi mogla postati svetovna prvakinja v smučarskem krosu?

Lahko, a šele po kakih štirih letih treninga. Bistvo discipline je, da na progi ves čas pridobivamo hitrost. In potrebna so leta izkušenj, da znaš maksimalno izkoristiti ovire na progi. Poleg tega smo na progi štirje hkrati, razlike med nami pa so izjemno majhne, zato je obvladovanje taktike prehitevanja ključnega pomena.

Pred letom in pol ste na pripravljalni tekmi v smuku premagali vse slovenske alpske reprezentante. Je bil dober občutek?

Mislim, da je mene in njih to še najmanj presenetilo. To, da sem premagal njih, mi niti ni pomenilo toliko, kot mi je pomenilo to, da sem sam sebi dokazal, da sem lahko dober. To, da se je potrdila moja teorija o učinkovitosti drugačnega treninga, tudi če bi ostal v alpskem smučanju.

Zakaj potem še niste šli na kakšno tekmo svetovnega pokala?

Ne morem si privoščiti mešanja disciplin. Ni časa.

Vas ne mika nastop v Kitzbühlu?

Po tisti progi pa bi se dejansko enkrat rad peljal. To je tak gozdarski smuk, za katerega moraš biti nor. Smuk nasploh je dobra disciplina. Ljudje si ne morejo predstavljati, kako to leti, kakšni zvoki prihajajo izpod smuči, ko pri 150 kilometrih zavijaš na ledu.

Kakšen je vaš hitrostni rekord na smučeh?

Ne vem. Z našimi smučmi zelo hitro pridobiš hitrost. Na ogrevanju se redno vozimo več kot sto na uro. Rekel bi, da sem se že peljal kakih 150 ali 160 kilometrov na uro. Ampak to niti ni nič takega. Dokler voziš naravnost, tudi 200 na uro na smučeh ni kakšen velik problem. Če moraš pri sto na uro v zavoj, je pač druga pesem.

Kaj pa hitrostni rekord z avtom?

Noben avto ni dovolj hiter. Tudi pri motorjih se mi zdi, da nikoli ne morejo biti dovolj hitri. Starejši sem, bolj me je strah skokov, hkrati pa se bolj ugodno počutim pri visoki hitrosti. Dejansko pri hitri vožnji, s čimerkoli že, dobim občutek udobja.

(Odreže si kos kruha, pri čemer nož kar spolzi skozi skorjo) Oster nož …

Rad imam nože. Rad jih brusim. Moja filozofija je, da mora vsaka stvar dobro opravljati svojo funkcijo. Če je nož, naj dobro reže. Če je WC-papir, naj ti dobro obriše rit. Topi noži me vržejo iz tira. Ne smeš pa preveč zapasti v to. Punca me je zaradi tega že skoraj pustila. (»Če pa je šest ur skupaj brusil nož,« vskoči njegovo dekle Indira.)

Ali sploh kdaj nič ne delate?

Ne morem sedeti pri miru in nič početi. Življenje me je na neki način prisililo, da sem hiperproduktiven. In če ne počnem ničesar, se mi zdi, da zapravljam dragoceni čas. Ura za ogled filma bi se mi zdela vržena stran. Jaz pač raje »šraufam« motor, brusim nože, karkoli, samo da nekaj delam. Ne morete si predstavljati, kako me sprosti brušenje noža. Gledam brus, gledam nož, poslušam, čutim.

Bolj počivam, če nekaj delam. Ne potrebujem fizičnega počitka, potrebujem mentalni počitek. Tega pa s sedenjem ne morem dobiti, ker se začnem obremenjevati s tem, da sem neproduktiven.

Ukvarjate se z veliko različnimi športi. Obstaja kakšen, v katerem ste res slabi?

Verjetno sem najslabši igralec med dvema ognjema vseh časov. Ne znam uloviti žoge. Žoga nasploh je zame španska vas. In ker so me od malega vsi trenerji zajebavali, da si bom izpahnil kolke, če bom igral nogomet, se mi je tudi na neki način zagabil. Ko sem prišel v mladinsko alpsko reprezentanco, smo ob koncu treningov velikokrat igrali mali nogomet. Jaz sem moral vedno biti v golu. Star sem bil petnajst let in starejši so imeli neizmerno veselje, da so me lahko ciljali v jajca. Niso streljali na gol, ampak vame. Zaradi tega sem res zasovražil žogo in vse skupaj.

Se imate za ekstremnega športnika?

Ne. Imam se za premišljenega športnika, ki ve, kaj hoče. V ekstremnih športih je pomembneje, da si nor, kot pa da si dober.

A vseeno se zdi, da so padci in poškodbe v smučarskem krosu nekaj zelo vsakdanjega. Da poškodovanca čim hitreje spravijo s proge, da se lahko šov nadaljuje.

Frekvenca padcev je res bistveno višja. A tako pač je.

Kateri je bil vaš najhujši padec?

Moram potrkati na les, da se mi, vsaj v smučarskem krosu, doslej ni zgodilo nič hudega. Ponavadi se poškodujem zunaj športnih dejavnosti. Na primer da me mama polije z vrelo kavo in se mi olupi vsa koža na nogah ali pa da padem po stopnicah. Ko sem bil mlajši, sem enkrat sicer padel tudi med smučanjem. Poškodoval sem si ledvice, zlomil nekaj reber, hrbet mi je skoraj utrgalo. Ko sem prišel v bolnico, so me najprej poslali domov, češ da samo malo jamram, potem pa sem doma začel lulati kri. In ni bilo več tako smešno. Skoraj bi umrl. Ampak ni problema …

Kaj pa je tale odrgnjeni komolec na levi roki?

BMX. Kot sem ugotovil na zadnji tekmi, je zemlja neprimerno bolj abrazivna kot sneg. Na zadnjem skoku me je vrglo in me do cilja »ribalo« po tleh. Ustavil sem se pol metra pred ciljno črto in se samo še prekotalil v cilj. Zaradi tega sem zgrešil uvrstitev v finale.

So pa poškodbe v smučarskem krosu lahko precej hude, tudi smrtne. Dejansko je smrt vašega sotekmovalca posredno vplivala na vašo zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. (Zaradi smrti Kanadčana bosanskega rodu Nicka Zoričića sta bili zadnji tekmi takratne sezone odpovedani, obveljali pa so izidi kvalifikacij, v katerih je Flisar osvojil prvo mesto in se s tem prebil na končno prvo mesto v svetovnem pokalu.) Kakšen je bil občutek ob takem zmagoslavju?

Beden. Osvojitev svetovnega pokala je ena največjih stvari, ki jih lahko dosežeš. Ne gre samo za eno tekmo kot na olimpijskih igrah ali svetovnem prvenstvu. Dober moraš biti vso sezono. Vedno sem si predstavljal, da bom v takem primer zmagoslavno prišel skozi cilj in dvignil roke. A to je bilo vse nekaj drugega. Nobenega šampanjca, nobenega proslavljanja, kristalni globus so mi prinesli v hotelsko sobo. In kako naj se iskreno veselim ob smrti prijatelja? Zato sem bil toliko bolj srečen ob zmagi na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Imate danes manj prijateljev med sotekmovalci kot nekoč? So se odnosi z napredkom športa zaostrili?

Dejansko se vzdušje slabša. Pritisk je vse večji. Trenerji pritiskajo na tekmovalce, zveze pritiskajo na trenerje, olimpijski komite pritiska na zveze, sponzorji pritiskajo na zveze. Ustvarja se negativna karma, znotraj večjih ekip se pojavlja nezdrava tekmovalnost za uvrstitev na tekmo. Opažam, da veliko ljudi ne zna ločiti med tekmo in druženjem pri večerji. Še pri večerji tekmujejo. S prihodom novih generacij vse bolj pogrešam stare prijatelje, ki so po mojem bolje razumeli smisel športa. Šport se je industrializiral in nekoliko izgubil svoj čar.

Znani ste po svojem priseganju na preprosto domačo hrano. »Nimam prehrambnih gurujev, ki bi mi svetovali in ponujali razne praške. Raje si odrežem kos mesa in ga pojem,« ste na primer dejali v enem od intervjujev. Pa se vam ne zdi, da bi lahko z bolj nadzorovano prehrano še izboljšali svoje dosežke?

Ne. Če bi treniral na primer cestno kolesarstvo, bi verjetno res moral posegati po raznih prehranskih dopolnilih. Smučarski kros pa je bolj tehničen šport. Vzdržljivost je pomembna, ni pa ključna. Poleg tega te mora prehrana nahraniti ne samo fizično, ampak tudi mentalno. Nismo mašine, smo ljudje. V hrani moramo tudi uživati. Če bi jedel stvari, ki mi ne bi bile všeč, bi hitro postal živčen in glava ne bi bila na pravem mestu, kar pa je v športu ravno tako pomembno kot fizična in tehnična pripravljenost. Pa saj ne pretiravam s kakšnimi maščobami. Rad imam domačo, močno hrano.

Veliko potujete. Glede na vašo afiniteto do mesa verjetno radi zahajate v Argentino?

Glede mesa se po mojem mnenju najbolj splača videti Novo Zelandijo. Take jagnjetine, kot sem jo jedel tam, nisem okusil še nikjer drugje. Če bi novozelandsko ovco pripeljali na Pag, bi znamenite paške ovce skočile v morje in se utopile od sramu.

Obstaja kakšna hrana, ki je izrazito ne marate?

Čokolada. Včasih sploh nisem mogel pojesti ničesar sladkega, zdaj kakšen tiramisu tu pa tam že pojem, še vedno pa bi po mojem bruhal, če bi me kdo prisilil, da pojem tablico čokolade.

Moja filozofija je, da mora vsaka stvar dobro opravljati svojo fukcijo. Če je nož, naj dobro reže. Če je WC-papir, naj ti dobro obriše rit.

Zaposleni ste v športni enoti Slovenske vojske. Se radi oblečete v uniformo?

Vedno bolj. Pred kratkim smo dobili še baretke in sem si res všeč. Hierarhija v vojski se mi zdi s psihološkega stališča zelo zanimiva zadeva. Težko je opisati, koliko zadovoljstva vojakom lahko nudi en dodaten našitek na uniformi, če te ni zraven. Dlje ko sem vpet v vojsko, bolj vidim smisel vsega skupaj.

Je zaposlitev boljša, kot če bi bili zaposleni v športni enoti policije?

Včasih je veljalo, da služba v vojski prinaša več obveznosti, a tudi nekoliko višjo plačo. Danes smo vsi na minimalcu, obveznosti pa so v vojski še vedno enake. A vseeno se mi zdi, da mi lahko vojska nekaj da, me nadgradi kot človeka. Vsako leto imamo usposabljanje, sicer le tri dni na leto, a so izkušnje super. Eno leto smo imeli na primer trening preživetja pri specialcih v Kočevju.

Kje ste bili, ko so se zaradi postavitve radarjev začele mariborske vstaje?

Na vstajah. Na prvi vstaji so mi zaprli trenerja. Nekaj časa sem mislil, da ne bo mogel priti na novinarsko konferenco, ki sem jo imel naslednji dan, ker je bil zjutraj še v priporu, potem pa so ga le spustili ven.

Kaj pa je počel?

Nič. Policisti so ljudi lovili kar vse počez. Kolega so tako pošpricali s solzivcem, da je bil videti, kot bi si ravnokar opral glavo. Ker so bile priporne celice polne, so eno skupino zaprli kar v garažo. Nastale so legendarne fotografije. Na njih so stari gospod, miren suh fant z očali, moj trener … Koga so oni to zaprli?

Zakaj ste se udeležili vstaj?

Nisem se strinjal z dogajanjem v našem mestu. Ne vem, kaj so si mislili, da so šli postaviti privatne radarje, da bi si polnili žepe. Saj ne živimo v Disneylandu. Na prvi vstaji me ni bilo, bil pa sem na drugi. Ko so iz helikopterja metali solzivec, sem skoraj bruhal. Zdi se mi prav, da se ljudje »zbunijo«, prav je, da so enotni. Imamo tako majhno državo in lahko bi se imeli blazno fajn, namesto tega pa se delimo.

Vstaje so prerasle v protest proti takratni vladi. Ste se našli tudi v tem?

Ne. Ne vem, ali se še kdo tako malo ukvarja s politiko, kot se jaz. Popolnoma vseeno mi je zanjo. Ne gledam poročil, ne ljubi se mi poslušati negativizma. Vseeno mi je za volitve, ker če bi volitve kaj spremenile, bi bile tako ali tako prepovedane.