Vasja Golar

Kakovost pada, močno. Včasih so pivovarski mojstri ali tehnologi imeli vsaj približno glavno besedo pri tem, kako in kakšno pivo bodo varili. Zdaj to furajo razni menedžerji, ki postavijo plan, naredijo kalkulacije in tehnologu povedo, koliko lahko pivo stane.

Če bi hotel, da veste, za katerega Vasjo gre, bi moral namesto imena in priimka uporabiti izmišljeno fantazijsko besedo, po kateri je najbolj znan: Bevog. Ta skupaj s preostalimi izmišljenimi liki (Baja, Ond, Kramah, Tak, Deetz, Rudeen) označuje rokodelska, craft piva, ki jih v svoji mali pivovarni vari Vasja. Hardcorovski alternativec je basovske strune zamenjal za pivovarske kotle, prodajo elektronske opreme pa za ustvarjanje alov, porterjev, stoutov, kölschev in drugih stilov sodobnega mikropivovarjenja. Raje kot o tem, zakaj pivovarne ni postavil v Sloveniji, govori o pivu in tektonskih premikih, ki so se na prej dokaj uspavani pivovarski in pivopivski sceni začeli dogajati v zadnjih letih. Idealen sogovornik za letni čas, ko se posreba največ osvežilnih grenkljatih napitkov.

Živeli! Pijemo pa kaj? Aha, vidim; AB/CD. Gre za Bevogovo abecedo?

Tega smo zvarili za štos, ko je šla cela firma skupaj na koncert AC/DC. Pravzaprav je Dirty Deetz, ker je narejen podobno kot Deetz, samo da je dirty, ima še manj alkohola – da ne bi prišlo do »blackouta« na koncertu – in je dejansko drugačen od Deetza, iz drugih vrst hmelja je in malo drugače sestavljen.

Super, meni je všeč. Je pa res, da sem fen Deetza, ki je od Kramaha prevzel naslov meni najljubšega Bevogovega zvarka. Osvežilec, ki ima nižjo stopnjo alkohola in ga lahko spiješ sredi dneva brez večjih posledic za mentalne sposobnosti.

Tudi meni je všeč. Prvi odziv publike je bil sicer drugačen. Lansirali smo ga v času festivala piva v Kopru, pa je bilo kar nekaj obiskovalcev razočaranih, češ, kaj vam je bilo treba delati tako lahko pivo. Ampak to je pač drugačna ideja piva, razmerja sestavin so drugačna. Ne strinjam se, da je »bigger« nujno tudi »better«. Težje je narediti fino, elegantno, lažje pivo kot nekaj velikega, močnega, kjer vse sestavine kričijo druga čez drugo. Tu ni kaj skrivati, vse se vidi, vse pride do izraza, moraš biti res natančen. Deetza lahko piješ kadarkoli, je tudi fino pivo za zdravljenje mačka.

Maček pride na koncu. Kaj pa je bilo na začetku? Kje in kdaj si o pivu začel razmišljati zunaj osnovnega mladinskega konteksta, koliko ga boš spil in kako močno te bo po njem bolela glava?

Leta 2008 sem bil službeno v Belgiji, na sejmu optične elektronike. S sodelavcem sva šla na pivo v lokal čisto blizu hotela. Natakarica, bila je ful luštna, tega se še zdaj spomnim, naju je vprašala, kakšno pivo bova, »white or dark«. Jaz sem – ker ni najbolje govorila angleško – mislil, da z white misli navadno svetlo pivo, in odvrnil white. Prinesla pa je »witte«, belgijsko pšenično pivo. Prva polovica kozarca je bila res čudna: kakšno čudno pivo je to, motno, z malo pene, pa še limona je bila notri. Da ni mogoče pokvarjeno? Ampak druga polovica kozarca mi je začela postajati všeč. Pivo ni bilo samo drugačno, kot sem bil navajen, ampak je bilo boljše. V mobi sem si potem napisal Hoegaarden, da sem, ko sem šel v kakšno gostilno, lahko rekel, to pivo bi. In tako se je v bistvu začelo. Potem sem to pivo našel v neki francoski franšizi v Ljubljani in ugotovil, da imajo tam še veliko nekih drugih vrst piva. Napolnil sem košaro in začel odkrivati razlike med njimi. Kmalu me je začelo zanimati, kako pivo sploh naredijo, in v Google sem napisal »How beer is made?« ter presenečeno ugotovil, da ga z nekaj malega opreme lahko narediš tudi doma in da ljudje po svetu to dejansko delajo. Kmalu sem prek Cobissa v mariborski univerzitetni knjižnici našel edino pametno pivovarsko knjigo pri nas. Pivovarstvo dr. Marka Mohačka, ki je izšla leta 1948 v Zagrebu in je še danes v osnovah popolnoma relevantna. Potem sem naročil še nekaj knjig iz Amerike in kmalu sem šel v banko, najel kredit in si plačal pivovarski šnelkurs v Berlinu, kjer smo se v bistvu učili, kaj se v pivovarni ne sme naredi. To je zelo dobro vedeti za začetek … Kako se pivo dejansko zvari, pa sem se učil sam iz knjig in prakse v garaži.

Je bilo pa najetje tega posojila že tvoja prva poslovna poteza.

Že prej sem spisal poslovni načrt, pivovarstvo me je zagrabilo, kot me ni še nobena stvar do takrat, in vedel sem, da je to to in da hočem to početi še bolj zares. Kot ljubezen na prvi pogled. Moram pa poudariti, da sem nekako poslovni samouk, nisem se obremenjeval s tem, kako naj bi formalno izgledal poslovni načrt. Napisal sem svoje misli, svoje videnje. Na začetku so me spraševali, kako sem naredil raziskavo trga – ampak kako naj bi jo naredil, če pa trga za takšno pivo pri nas takrat sploh ni bilo? Kaj pa naj bi naredil? Zvaril nekaj piva, ga nesel ven na ulico in spraševal, komu je všeč in komu ne? Nekaterih poslovnih veščin, ki mi pridejo prav tudi sedaj, sem se naučil v firmi svojih staršev, včasih pa sta potrebni improvizacija in intuicija, pa tudi sreča.

Si pa verjetno že takrat vedel, kakšno pivo boš varil.

Načeloma ja, kasneje pa se je izkazalo, da ne. Na začetku me je zelo zanimalo pšenično pivo, ampak kot veš, ga Bevog še vedno nima. Za pšenično pivo s sedanjo tehnologijo ne morem zagotoviti ustreznega kvasa, ki bi ga rad imel za kakovostno in konstantno proizvodnjo. Tu gre za precej tehnično reč in predolgo je, da bi razlagal. Dalo bi se nekaj zimprovizirati, ampak ponovljivost pa ... ne morem še. Bo pa prišlo tudi pšenično pivo Bevog, brez skrbi in sile. Pri meni so se stvari dogajale res zelo zelo hitro, vsega, kar vem o pivu, sem se učil sproti, z delom. Na začetku moje garažne kariere nisem vedel niti, kaj je pale ale, niti IPA, niti stout. Na primer Guinness je bil zame Guinness, nisem vedel, da se stilu piva reče stout. Naj se vrnem k svoji službeni poti v Belgijo – že tam se mi je po nekaj hoegaardenčkih utrnila besna ideja, da bi ga s cisternami vozil dol, ga stekleničil in prodajal pod svojo znamko. No, to idejo sem pozabil že naslednje jutro. Imeli smo, starši ga še imajo, družinsko podjetje za distribucijo profesionalne opreme za kabelsko televizijo, optično opremo, take reči. Meni pa ni bilo do tega, da bi delal kupi-prodajaj, želel sem sam nekaj narediti in za neke tehnične reči že prej začel malo tipati trg. To pivo pa mi je padlo »out of nowhere«. Izraze, kot sta craft pivo in mikropivovarna, sem spoznal šele kasneje ob nenehnem brskanju po knjigah in internetu. Tam sem tudi našel nove stile piva, ki so mi vzbudili pozornost, prvi tak stil, ki ni bil vezan na pšenico, je bil pale ale. Kolikor se spomnim, sem prvi pale ale, ki sem ga kdaj pil, zvaril kar sam v garaži.

Ne verjamem! Prvi pale ale, ki si ga spil v življenju, si zvaril sam?

Ja, dejansko nisem prej spil nobenega, prvega sem naredil sam. Ampak ni bil ne vem kaj, pač neki prvi poskusi, je bilo bolj tako tako, a dovolj, da sem še naprej ukvarjal z njim.

Kako pomembna je za pivovarja samokritičnost? Kolikšna je nevarnost, da ti navdušenje nad tem, da si nekaj sam naredil, zamegli pogled na dejansko kakovost narejenega? Si imel kakšne svetovalce, degustatorje ali si sam do sebe dovolj strog?

Zelo sem samokritičen, postavljam si zelo visoke standarde. Je pa res, da imam precej občutljiv nos in jezik, da sem lahko sam ocenjeval zvarjena piva ter iskal, kaj je v njih dobrega, kaj pa je treba še izboljšati. Seveda je dobro pokušati pivo drugih pivovarn, predvsem tako s priznano kakovostjo. Tam dobiš inspiracijo in motivacijo za izboljšanje in kreiranje receptov. Nikoli pa nisem kopiral nobenega recepta, tudi prvega piva, ki sem ga varil, nisem hotel narediti tako, kot je bilo napisano v knjigi. Ja, tudi trmast znam biti. Ko sem varil naše prvo svetlo pivo, sem imel precej težav. Recepturo sem razvijal še v Radgoni, uporabljal sem radgonsko vodo (to »jabolko spora«). Potem pa sem začel resno z delom v Radkersburgu in domneval sem, da je voda takšna kot v Radgoni, da je Mura po obeh straneh sama spreminjala tok sem in tja in sedimentacija bi morala biti precej podobna, to pa da vodi v specifično sestavo. Ampak karkoli sem poskušal, nič ni bilo v redu. Šele ko sem dal vodo na analizo, se je izkazalo, da je precej drugačna od radgonske, precej trša, in da bo treba naročiti še opremo za mehčanje vode. Generalno gledano sicer velja, da je mehkejša voda dobra za svetlo pivo, trda pa za temno pivo. Sicer pa vedno, ko sestavljam nov recept, najprej postavim konstrukcijo piva – kakšno naj bo telo piva, koliko alkohola naj ima, kakšne naj bodo kompleksnost, grenčina, okus, aroma ... V pivu se dogaja marsikaj, ne gre samo za sestavine, ki jih uporabiš, ampak za celoten proces, fermentacijo, zorenje, cel postopek. Še posebej »tricky« je fermentacija; kvas je živ in včasih ne uboga. Ne moreš mu kot psu reči: leži, sedi, vstani, lajaj. Lahko ga samo malo usmerjaš s tem, kakšno osnovo mu daš – koliko je na začetku sladkorja, kakšna je temperatura, pH … Fino je potem, ko z istim kvasom delaš že nekaj časa, ga poznaš in že veš, kako se bo obnašal pri določenih pogojih.

V pivu se dogaja marsikaj, ne gre samo za sestavine, ki jih uporabiš, ampak za celoten proces, fermentacijo, zorenje, cel postopek. Še posebej »tricky« je fermentacija; kvas je živ in včasih ne uboga. Ne moreš mu kot psu reči: leži, sedi, vstani, lajaj.

Bevog je – tudi zaradi odmevnosti tvoje zgodbe z odprtjem pivovarne na levem, avstrijskem bregu Mure – v Sloveniji hitro postal znana blagovna znamka.

Do neke mere drži, da mi je medijska izpostavljenost pomagala pri začetni prepoznavnosti, ampak če pivo ne bi bilo kvalitetno, ga samo zaradi moje zgodbe ne bi pil nihče. Sicer pa te zgodbe ne bi želel ponavljati, ker se mi zdi, kot da hočejo iz mene narediti nekega mučenika in na mojem primeru potrjevati tezo o begu možganov in ne vem še kaj. Takrat se mi je mudilo – vedel sem, da hočem biti pivovar, čim prej sem želel začeti z varjenjem, starši so mi bili pripravljeni pomagati s posojilom in izkazalo se je, da gre v Avstriji to hitreje kot v Sloveniji. Pivovarne nisem naredil zato, da bi govoril o tem, zakaj je nisem mogel narediti v Sloveniji, ampak zato, da bi delal pivo. Pogovarjajva se raje o pivu!

Se strinjam! Še posebej, ker te pivopivci niso vzljubili zaradi lokacije pivovarne, ampak zaradi dobrega piva. Bevog je namreč postal v konkurenci več kot 3500 pivovarn tretja najboljša nova mala pivovarna na svetu po izboru portala ratebeer.com. Si predstavljam, da je to gromozanski uspeh.

Noro je bilo, cela štala. Prvi teden po razglasitvi bi lahko pivo vozili na vse kontinente, če bi ga le imeli dovolj! Največji hec pa je v tem, da sam sploh nisem vedel za rezultate, dokler nisem dobil e-maila iz Mikkelerja (kulten pivovar – ampak res! – danska mikropivovarna z lastnimi bari na Danskem in Švedskem ter v Bangkoku in San Franciscu, op. p.) s čestitkami in vprašanjem, ali lahko naročijo nekaj našega piva za njihove bare. Bil sem tako presenečen, da sem mail prebral najmanj petkrat. Potem je kar hitro sledila žurka z mojimi, takšne uspehe je pač treba praznovati; in nato številna naročila – neko veliko kanadsko podjetje za distribucijo pijač nas je želelo uvrstiti na svoj adventni craft beer koledar, to pivo bi potem bilo naenkrat na voljo po vsej Kanadi. Odprla se nam je Evropa, ki se pivovarsko in pivopivsko v zadnjih letih noro razvija. Zelo lep trg za nas je Italija, kjer smo zdaj prisotni v praktično vseh najboljših pivnicah in pivošopih od Sicilije do severa. Ne moremo zvariti dovolj piva, zato bo zdaj kmalu tu zraven še prizidek.

Kako pa je s craft pivom v klasičnih srednjeevropskih deželah, ki so tradicionalni dom ležakov? Ne pozabimo, da je tudi Slovenija že imela en malopivovarski bum v zgodnjih devetdesetih, ko se je nenadoma zazdelo, da je vsaka resnejša gostilna tudi že pivovarna.

To je bilo verjetno povezano z osamosvojitvijo, fantje so začeli več potovati, šli so malo v Nemčijo in videli velike in lepo polne gostilne z lastno pivovarno. Nato so si kupili opremo in si največkrat na Češkem najeli kakšnega relativno poceni pivovarskega mojstra, to je bil takrat standard. In dokler je hodil varit Čeh, je bilo verjetno tudi pivo v redu. Ali pa tudi ne, jaz ga takrat še nisem pil, sem bil premlad. Marsikateremu novopečenemu »pivovarju« je potem šinilo, da pa variti pivo ni neki »big deal« in kaj bom jaz tega frdamanega Čeha plačeval, če pa stvari enostavno vsuješ v kotel, pritisneš par tipk, malo opereš sod in gas. Rezultat je pa tudi znan, razen v primeru nekaterih redkih svetlih izjem. Tu je zagotovo treba ločiti med takratno biznismensko in zdajšnjo generacijo malih pivovarjev, ki se zadeve loteva z veliko več premisleka, znanja, informacij in dejanske želje po varjenju kvalitetnega piva. Nasploh tradicionalne države, kot so Češka, Nemčija, Belgija in Velika Britanija, na veliko prevzemajo in razvijajo idejo craft pivovarjenja. Nekatere stvari seveda puščajo in ohranjajo zelo tradicionalne, kar je seveda dobro in zelo pomembno, ni pa več nič novega in nenavadnega, če recimo povsem tradicionalna bavarska pivovarna danes zvari tudi kak IPA, ki pa, jebiga, ni nujno ravno IPA, če veš, kaj mislim. No, moji novi soborci Avstrijci so tudi nekje v brzini Nemčije. So nekoliko bolj previdni, tradicionalni. Ocenjujem, da so približno dve do tri leta za Slovenci.

Vsaj nekje so za nami ...

Ja, zdaj je že zanimivo tudi v Avstriji, zelo jih zanima. Znanja pri pivcih sicer še ni ne vem koliko, so pa radovedni. Na Dunaju je že nekaj zelo lepih pubov, sicer z navitimi cenami, ampak z vrhunsko ponudbo. Prav pred kratkim sem bil tam in presenečen sem bil, kako velike korake naprej so naredili, tako da prej omenjeni dve leti prednosti hitro kopnita. Stvari so se začele razvijati tudi pivovarsko, celo Ottakringer je poleg svoje velike matične pivovarne naredil malo varilnico, kjer eksperimentirajo z različnimi vrstami craft piva, in to pivo je dejansko čisto solidno. Seveda pa tudi v Avstriji vsakih par mesecev na dan privre kakšna nova craft pivovarnica.

Na neki način tako kot pri nas, kjer tako Laško s svojo linijo Special kot Union s pivnico in posebnimi polnitvami želita zajahati val izjemne popularnosti, ki jo craft pivovarstvo doživlja v Sloveniji.

Seveda, vsi želijo skočiti na ta »band wagon«, ker so pivci na njem za pivo pripravljeni odšteti precej več kot za navadno industrijsko pivo. Je pa pomembna razlika: Ottakringer je postavil malo pivovarno, Laško in Union pa ne. Oni imajo določeno kapaciteto, ne morejo narediti manj, oni morajo narediti veliko količino določenega piva. Ottakringer ima pač drugo opcijo, novozgrajeno malo pivovarno, to je drugače. Naši pa imajo isti obrat, v katerem hočejo delati neke specialne vrste piva. Sicer se da tudi to, ne moreš pa samo malo zamenjati vrste hmelja, opremiti lepo flašo z všečnimi etiketami in reči, da si craft. Ko to piješ, ti je hitro jasno, da ne delajo prav, da je to nekako na silo. Nasploh se mi zdi, da je ideja poleg standardnega in utečenega branda uveljaviti še neki kvazi boljši in craft brend in s tem nekako upati na posplošitev v glavah kupcev, da je tudi tisti standardni del proizvodnje kvaliteten. No, pravijo pa, da imajo ponos.

Kako pomembna je za končnega kupca cena piva? Če je nekdaj veljalo, da pivo stane toliko in toliko, je zdaj razpon ogromen – od »no name« piva v diskontih po pol evra za pol litra do dveh in pol, kjer se začnejo cene za male steklenice slovenskih craft piv. Ker se dela v manjšem obsegu in manj avtomatizirano, pa tudi s posebej izbranimi sestavinami, je višja cena sicer razumljiva. Ampak kako so v industriji lahko skoraj desetkrat cenejši?

Tako, da kakovost pada. Močno pada! Včasih so imeli pivovarski mojstri ali tehnologi vsaj približno glavno besedo pri tem, kako in kakšno pivo bodo varili. Zdaj to furajo razni menedžerji, ki naredijo plan, kalkulacije in tehnologu povedo, koliko lahko pivo stane. Ne smeš porabiti toliko, naredi pivo, ki bo stalo toliko in toliko, zdaj pa čaraj. In tehnolog mora ugotoviti, kako to narediti, da bo čim ceneje, da bo čim hitrejši tudi proizvodni proces in da ne bo treba nabavljati nove opreme – cisterna pač ni poceni, zanjo je potreben prostor ... Potem pa zareže: skrajšaš fermentacijo za par dni, pa si že nekaj prihranil; odvzameš kakšno sestavino, dodaš neki cenejši koruzni ali rižev škrob in računaš, da se to končnemu izdelku ne bo preveč poznalo. Ampak za dober lager pač potrebuješ dobre surovine in čas! Vsi ti rezi in bližnjice pa se v seštevku pač poznajo, tako je.

Po drugi strani pa se zdi, da je tudi v poplavi številnih vedno novih polnitev malih, rokodelskih pivovarn zmeraj težje ločiti zrnje od plev. Zdi se, da zdaj vari – ali pa bi vsaj rad varil – že vsak pivec ...

Pred kratkim me je obiskal neki tip, češ da bi me rad nekaj vprašal o pivovarni, tako na hitro, kako se naredi. Da ima prijatelj veliko denarja in da bi investiral. Če bi bil občutljiv, bi bil lahko kar užaljen ob takih vprašanjih, ker ljudje tako hudo podcenjujejo moje delo in delo mojih sodelavcev. Sem pa gospodu rahlo sarkastično odvrnil, zakaj ni šel vprašat zobozdravnika, kako popravlja in rihta zobe, ker so kar dobro plačani in bi se mu bolj splačalo investirati tja. Vsem s takšnim vprašanjem toplo priporočam, da denar zagonijo za razne počitnice in uživancijo. Craft pivovarstvo izgleda blazno dober biznis, pa je v resnici mnogo več dela, kot se zdi, profit pa manjši kot marsikje – ni tako izi. Z denarjem lahko kupiš opremo, sestavine, dizajn in vse, kar sodi v blagovno znamko, ni pa mogoče kar kupiti znanja in biti originalen po nekajminutnem posvetu in eni prespani noči. Treba je vedeti, kaj delaš, tega pa se lahko naučiš z veliko poskušanja. In posledično z veliko napakami.

Slovenci smo zelo ponosni na svoj hmelj. Kako golding in aurora in druge savinjske sorte hmelja prosperirajo v svetu? In kje je njihovo mesto v svetu craft piva, ki daje veliko poudarka posamičnim, tudi novim sortam hmelja?

Slovenija je za zdaj znana predvsem po tradicionalnih sortah hmelja. Belgijci imajo zelo radi naš hmelj, Cantillon (legendarna bruseljska pivovarna, ki vari le lambic, spontano fermentirano pivo, op. p.) uporablja skoraj ekskluzivno le slovenski hmelj, kar nekaj vrhunskih ameriških craft pivovarn ga spoštuje in uporablja, predvsem tiste, ki delajo belgijske vrste piva. Pred tremi leti sem začel premišljevati, kako to, da imajo Avstralci, Američani, Novozelandci in še veliko drugih nove sorte hmelja, pri nas pa jih še ni. In sem pisal na inštitut za hmeljarstvo, ali se kaj dogaja s tem in ali tudi pri nas razvijajo kakšne bolj sadne sorte hmeljev, za katere se mi zdi, da bi lahko bile velik potencial za naše hmeljarje. Odpisali so, da dejansko že izvajajo neki program in da je že na voljo nekaj vzorcev, ki so jih poslali več ljudem iz stroke, tudi meni. Moram reči, da so bili nekateri prav zanimivi. Lani sem tako nakupil nekaj vzorcev teh novih sort hmelja in naredil serijo piv Experimental Hops, čeprav bi se mogoče celo morala imenovati New Hops. Kakorkoli – v štiriindvajsetih urah smo zvarili štiri vrste piva po isti recepturi in z istimi sestavinami, razlika je bila samo v sortah hmelja. Dozoreli so hkrati in tako se potem najlažje primerjajo med seboj. Zelo zanimiva izkušnja!

Zagotovo pa je zdaj veliko lažje priti do znanja, sestavin in opreme, pa tudi do distribucijskih kanalov in promocije, kot še pred nekaj leti. Internet dela čuda.

Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je v zadnjih petih letih v Evropi razvoj vsako leto skoraj »krat dva«. Vse je bolj dostopno, na voljo je več vrst hmelja, kvasa, sladov, dostop do literature je hiter in enostaven, vedno več je aplikacij, vse je veliko bolj enostavno, kot je bilo. Še pred tremi leti sem moral kakšne posebne vrste piva naročati iz Francije, iz ZDA, zdaj pa veliko večino vrhunskega in zanimivega piva lahko dobim na primer kar v Zapopentu. Da o tem, kaj za craft pivo pomenijo Facebook, Twitter, Instagram in druga omrežja, sploh ne govorim.

Težje je narediti fino, elegantno, lažje pivo kot nekaj velikega, močnega, kjer vse sestavine kričijo druga čez drugo. Tu ni kaj skrivati, vse se vidi, vse pride do izraza, moraš biti res natančen.

Škotska pivovarna BrewDog, ki je že zdaj v lasti skoraj 15.000 malih delničarjev, je v zadnjem času dvignila veliko prahu, ko je k financiranju svoje širitve oziroma k nakupu novo izdanih delnic povabila vse svoje pivce. Zbrati želi 30 milijonov funtov.

Jamie, eden od ustanoviteljev BrewDoga, je zelo nadarjen in uspešen človek. Pivovarna ima kljub svoji nori rasti še vedno zelo dobro pivo. Vendar pa je za moj okus preveč usmerjen samo v širitev, v rast, v prodajo. Podobno delajo tudi nekatere ameriške craft pivovarne, zelo hitro gredo zelo na široko. Ni nujno in večinoma kakovost z rastjo dejansko ne pade, a mogoče zaradi velikosti in potrebe po biti všečen vse širšemu krogu konzumentov pivovarna izgublja svojo prvotno prepoznavno identiteto in imidž. Sam se ne vidim v kakšni taki eksponentno rastoči zgodbi. Vseeno rastemo razmeroma hitro, a zdravo. Menim, da si z rastjo in večjim obtokom denarja podjetje lahko privošči več vlaganja v razvoj, izboljšanje izdelkov in večji nadzor kakovosti. To je zame zdrava varianta rasti in tega se držim.

Zagotovo pa se v tvoji glavi plete kaj novega, kar se kani v bližnji prihodnosti materializirati v kakšnem novem zvarku za dobrega piva željna grla. Malo sem presenečen – in malo me skrbi, ko tamle na mizi vidim oblikovalske osnutke za pločevinke. Bevog v piksnah? Resno?

Pločevinke so zakon! Moderne pločevinke že vsaj zadnjih 25 let nimajo nobenega kovinskega priokusa, predvsem pa vanje ne pride svetloba. Pločevinka je s stališča tega, kako dobro zaščiti in ohrani pivo, zagotovo popolnoma primerljiva, če ne kar superiorna v primerjavi z rjavo steklenico. Tudi na primer neštetokrat nagrajen najboljši double IPA na svetu, Heady Topper iz pivovarne Alchemist, ni naivno polnjen v pločevinke samo zato, ker bi bilo to ceneje. Aluminij je tudi veliko lažji, bolj ekološki, večkrat ga lahko recikliraš, pločevinka je lažja za prenašanje, dve mali pločevinki sta visoki kot ena velika steklenica. Dosti primernejša za prireditve ali npr. outdoor športe – greš na Triglav, piksno zbašeš k malici, pomalicaš, popiješ, piksno zmečkaš, vtakneš nazaj v nahrbtnik, težka je 10 gramov. S piksnami ni nič narobe, problem je, kaj daš vanje.

Okej, naj bo! Prav nobenega razloga nimam, da ne bi verjel, da veš, kaj delaš. Srečno še naprej!