Težave poslovneža Romana Leljaka

V petek, desetega julija, bo v Gornji Radgoni dražba več nepremičnin, s čimer naj bi bil odplačan dolg, ki ga imata do banke Sparkasse in države Rudolf in Roman Leljak. Prodajale se bodo gozdne površine ter hiša na Kapelskem vrhu nad Radenci. V hiši stanuje družina Romana Leljaka, v njej pa je bil tudi lokal, v katerem sta Rudolf in Roman Leljak v prejšnjem desetletju opravljala gostinsko in turistično dejavnost, ki je obsegala tudi vožnjo s turističnim vlakcem med vinogradi.

Banki Sparkasse dolgujeta 303.548 evrov za neporavnan kredit ter državi 13.815 evrov za neplačane davke. Poleg tega je iz javno dostopnih podatkov razvidno, da imata dolg v višini osem tisoč evrov do Mercatorja, ter v višini tisoč evrov do združenja skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice (Sazas), verjetno za predvajanje glasbe v lokalu.

Roman Leljak, ki je v zadnjih letih predvsem s podporo SDS postal znan publicist na področju polpretekle zgodovine, je pojasnilo predstavil konec prejšnjega tedna na svoji spletni strani. Pravi, da je dolg do banke nastal, ker med prestajanjem zaporne kazni ni mogel odplačevati kreditnih obrokov. Leljak je bil namreč v zaporu med letoma 2008 in 2012, ker je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ogoljufal več sto ljudi. Nekaterim se je predstavil kot posrednik pri lizingih za avtomobile, a je denar zadržal zase, drugim kot finančni posrednik, ki bo plemenitil njihove vložke, čeprav je šlo v resnici za piramidno shemo. V zaporu se je začel ukvarjati s slovensko polpreteklo zgodovino.

Petkova dražba je posledica prav tega raziskovanja, na spletni strani trdi Leljak. Sam naj bi se namreč želel dogovoriti z banko, a naj bi to preprečil njen odvetnik Rafael Mohorko. Ta naj bi se tako maščeval za Leljakovo razkritje, da je Mohorko sodeloval s tajnim sodelavcem jugoslovanske varnostno-obveščevalne službe Milanom Dorićem – Hanzijem, ki ima po Leljakovih trditvah na vesti ugrabitev in umor. Dorić te očitke sicer odločno zavrača in trdi, da »si Leljak iz dokumentov popolnoma napačno razlaga nekatere stvari«.

Niti Mohorko niti predstavniki banke Sparkasse Leljakovih očitkov ne komentirajo, a že javno dostopni podatki kažejo, da je v njegovi zgodbi veliko pomanjkljivosti. Kredit pri banki je bil najet leta 2003, že leta 2006 pa je sodišče sprejelo prvi sklep o izvršbi. Obrokov za kredit torej ni odplačeval že leta, preden je šel v zapor. Tudi drugi del zgodbe, tisti o udbovski zaroti, verjetno ne drži. Leljak je res napisal že več kot deset knjig, vendar med letoma 1990 in 2009 ni izdal nobene; vmes je bil poslovnež oziroma, kot je ugotovilo sodišče, goljuf. Z zločini Udbe se je začel ukvarjati v svojem drugem pisateljskem obdobju, Mohorka pa je začel omenjati leta 2013. Banka se je seveda želela dogovoriti o odplačilu kredita že več let prej. V skladu z Leljakovo razlago se mu je torej Mohorko maščeval vnaprej – za nekaj, česar Leljak še ni storil.