Nepravi Slovenci

Enajstega junija sta imela v državnem zboru odbora za izobraževanje in za kulturo skupno sejo o pomembnosti poznavanja in obeleževanja državnih praznikov za krepitev domoljubja. Kot bi pričakovali glede na naslov, nacionalizma med razpravo ni primanjkovalo, skoparili pa niso niti z zanimivimi anekdotami. Izvedeli smo, da je predsednica NSi Ljudmila Novak leta 2000 kot organizatorka proslave na šoli, kjer je poučevala, v jedilnico pripeljala konja. Poslanki »protikomunistične« stranke SDS Jelki Godec pa se je med nastopom potožilo po letu 1980, ko »so nas učili domoljubja, tudi takrat so nam dali zastavice v roke in smo šli mahat, pa včasih nismo vedeli zakaj, ampak s ponosom smo to naredili. Sedaj pa tega ne znamo, sedaj je pa grdo ali pa slabo.«

Na sejo so prišli tudi gostje iz drugih institucij in predsednica Združenja ravnateljev srednjih šol Nives Počkar je prisotne in javnost opozorila na »čapce«. »Ali vas smem, spoštovana publika, vprašati, kdo so to ’čapci’? Ali mogoče to veste? Vam bom jaz povedala, to so dijaki slovenskih korenin, ki se oblačijo v trenerke, poslušajo srbsko folk muziko in ne marajo naše države, to so ’čapci’. Mi v šolah moramo najprej to urediti prav s temi aktivnostmi in razširjanjem aktivnega državljanstva in domoljubja,« je dejala.

V stik z Nives Počkar nam ni uspelo priti, a iz njene izjave je dovolj jasno, da nacionalno identiteto razume »substancialno« oziroma »esencialistično«. S tem se označuje pojmovanje nacionalne identitete kot »neke vrojene in nespremenljive substance ali esence, ki ni pogojena z družbenimi dejavniki, ampak je od njih neodvisna,« pojasnjuje dr. Špela Razpotnik, socialna pedagoginja z ljubljanske Pedagoške fakultete.

V resnici ni tako. Posamezniki identiteto vedno izgradimo, pri čemer jemljemo iz svojega okolja elemente, ki »nam simbolno pridejo prav kot identitetni odgovor na določene življenjske izzive,« trdi profesorica. Kako bi sicer razložili, da rap glasbe ne poslušajo in ne izvajajo samo temnopolti? Ali da ljudje v zrelih letih spoznajo novo religijo in ji začnejo slediti?

Špela Razpotnik ocenjuje, da stil priseljencev izraža: »Zanesi se le nase in na svojo vrstniško skupino, od struktur širše družbe ne pričakuj ničesar, bodi vselej pripravljen na obrambo ...« Prevzemanje stila se torej kaže kot privlačna identitetna rešitev za ne-priseljence, ker se tudi oni počutijo kot drugorazredni državljani. Pomembne so verjetno družbene in ekonomske okoliščine njihovega življenja, pa tudi to, kako vidijo svojo prihodnost.

»Mladi so vselej dragoceni pokazatelji družbenega dogajanja,« poudarja Špela Razpotnik. Poslanke in poslanci ter drugi, ki imajo v državi institucionalno moč, se torej ne bi smeli toliko ukvarjati s tem, kako pri šolarjih spodbujati domoljubje. Vprašanje je, zakaj mladi čutijo, da država ne dela v njihovo dobro.

Dr. Jernej Mlekuž z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ob izjavi Nives Počkar meni, da je »bolj kot njeno (ne)poznavanje subkulture čapcev problematično nekritično, apriorno pozivanje k domoljubju.« »Z domoljubjem oziroma državoljubjem ni sicer nič narobe, če je država taka, da jo je mogoče imeti rad. Osnovni pogoj za tako državo pa so državljani, ki razmišljajo s svojo glavo,« dodaja.