Andrej Koruza, mozaicist

Ukvarja se z mozaiki. A ga ne zanima izdelovanje klasičnih, dekorativnih mozaikov, raje sprevrača tradicijo. S tem, ko išče nove načine za obravnavo mozaika, skuša preseči rigidnost tega medija. Vsebinsko in formalno.

Pred tremi leti je nase opozoril s prvim iz serije interaktivnih mozaikov Znamenja z meje in z inovativnostjo takoj sezul stroko. Zato ni čudno, da je bil mozaik, ki se vsebinsko napaja v revolucionarnem duhu protestniških gibanj po svetu, kot osrednje delo predstavljen na referenčnem umetniškem festivalu mozaika v Raveni. Potem je gostoval tudi na Nizozemskem in v Benetkah, kjer je bil izbran na razstavo finalistov Premio Arte Laguna v Arsenalu.

Kar 15.620 delcev iz stirodurja sestavlja površino tega valujočega mozaika, njegovo drobovje pa je iz lesa in kovine. Pri nas smo ga pred dvema letoma med drugim videli v baročnem dvorcu v Bukovju v Dravogradu v okviru festivala Sonica. Fantastičen kinetičen mozaik, zamišljen kot interaktivna instalacija, meri štiri metre v dolžino in več kot meter in pol v višino. Opremljen s tipali za prepoznavanje gibanja v prostoru in elektromotorčki, ki ga poganjajo, je pionirsko delo v mozaiku.

Letos je naredil še korak naprej. V Drobilcu realnosti, z njim se je na začetku junija predstavil v italijanski Gorici, se ne posveča le odnosu med prvinami, ki oblikujejo celoto, temveč je v instalacijo vključil tudi zvok. S sodelavcem Mitjo Cerkvenikom sta, da bi projekt aktualizirala in povezala s krajem, zvoke za instalacijo snemala tudi na nedavnem antifašističnem shodu v Gorici. Njuno delo ruši statičnost mozaika. Vabi k dejavni udeležbi. Obiskovalec ni le pasiven gledalec, temveč lahko premika posamezne delce in s tem soustvarja vizualno in zvočno podobo umetniškega dela. Avtorja je presenetilo, da je le malo obiskovalcev iskalo razumljivo zvočno sliko in se pri tem ukvarjalo še z vizualnim vidikom. Večina jih je iz premičnih delcev le izrisovala preproste simbole ali pa zapisovala imena. Zato razmišlja, da bi v prihodnje razstavljanje tega mozaika pospremil s performansom o možnostih uporabe.

Za jesen že pripravlja nov intermedijski projekt. Tokrat v kranjski Layerjevi hiši kulture, kjer se bo, v sodelovanju z lokalno skupnostjo, lotil mozaika, s katerim se bo kritično odzval na aktualno svetovno ekonomsko in politično dogajanje.

Ker v stroki ni našel sogovornika za svoja snovanja, je o mozaiku veliko pisal in se pogovarjal s prijatelji, filozofi in pesniki. Teoretsko znanje za opredeljevanje svojih umetniških projektov je pridobival na koprski humanistični fakulteti, kjer so ga navdušila predavanja iz filozofije in psihoanalize. Obrtniško znanje iz mozaika je pridobil na takrat edini šoli mozaika na svetu Scuola Mosaicisti Del Friuli, dodatno pa se je v tem delu izmojstril po šolanju, ko je leto dni izdeloval komercialne mozaike. In prišel do spoznanja, da ga klasični mozaik ne zanima, ampak želi ustvarjati znotraj polja sodobne umetnosti.

V Kolumbiji, kamor se je odpravil pred sedmimi leti in ostal leto dni, je nastala njegova prva eksperimentalna serija mozaikov Tessera e Fuga. Nekakšna črno-bela serija »slik«. Z nadaljnjim raziskovanjem tega medija je tudi vse bolj razvijal orodja za izdelavo mozaika.

Je tehnični tip, ki zna reševati praktična vprašanja. Že ko je bil mulec, ga je zanimalo, kaj je v notranjosti naprav. Razstavil je vsako budilko, ki mu je prišla pod roke, četudi je potem ni znal ponovno sestaviti. Vedno ga je zanimalo drobovje strojev. S tem se je srečeval tudi v nonovi koprski mizarski delavnici, kjer danes dela s toktokovci. Pod blagovno znamko Tok-Tok še z dvema fantoma, Matejem in Martinom, izdeluje leseno pohištvo. Pa ne samo pohištvo. Nase so opozorili z lesenim ojačevalnikom zvoka za mobilne telefone Troblo. Zanj so zbirali denar na Kickstarterju in za več kot petkrat presegli zastavljeni cilj. Ravno te dni romajo prve troble v roke podpornikov. Za svoje pa so jih vzeli tudi laibahovci in nanje odtisnili svoj črni križ in menda razmišljajo, da bi postale kar del njihovega stalnega merčendajza.

Kadar ni v delavnici v Kopru, hodi v izolsko Riibo, kjer opravlja tudi bolj pisarniška dela. Sicer pa je raje v naravi kot v urbanem okolju. Hodi v planine, pleza in kolesari, skratka, počne stvari, ki mu malček poganjajo strah v kosti in ga opominjajo na meje, ki si jih postavljamo.