Dueti

Na festivalu, ki se lahko preimenuje v Melodije morja, sonca in Rudija Bučarja, je v soboto ponovno slavil Bučar, tokrat v duetu s primorskim pevcem Easyjem. Voditeljico Lorello smo kot po navadi občudovali v poročni obleki in nato še v treh pastelnih toaletah, ker ne bi bila ona, če se ne bi vmes trikrat preoblekla. Spet si je delila oder z Mariem in njuno vodenje je bilo znova na ravni srednješolskega prijateljskega zezanja, z nekaj poskusi stand-up komentiranja aktualnih družbenopolitičnih razmer.

Letos sta se med drugim bežno pohecala na račun vinjete za uporabo predora Markovec in lokalnih komunalnih zdrah. Lorella nas je skušala spraviti v smeh tudi z vici iz Mikijevega zabavnika, tipa: »Zakaj moške tako zelo privlačijo pametne ženske? Ker se nasprotja privlačijo.« Ko je po nekaj moških duetih, ki so nastopili tega večera, bluzila, da je končno na vrsti duet v pravem smislu, moški in ženska, je Mario protestiral z: »Duet je duet. Vsi drugačni, vsi enakopravni. Taki so časi.«

Mario in Lorella sta v duetu nemara res sproščena kot stara zakonca, a tudi enako dolgočasna in predvsem polna puhlic. To žal ni ovira, da ju ne bi na istem prizorišču videli prihodnje leto. Slavka Avsenika, ki se je poslovil dva dni prej, nista niti omenila, ker očitno ni bil v scenariju. Glasbeniki v Avditoriju so se legendi sicer še pred začetkom prireditve poklonili z nekaj uvodnimi takti Golice, občinstvo pa s stoječim aplavzom.

Kralju narodnozabavne glasbe je bil posvečen ves torek, ko smo ga lahko skupaj z družino in komentatorko Rosvito Pesek, ki je bila na trenutke slišno pretresena, na zadnji poti spremljali tudi gledalci. Čeprav smo pričakovali, da bo na pogreb prišlo toliko ljudi, kot se za kralja spodobi, je huda vročina množico zdesetkala. Očitno je večina oboževalcev raje doma na hladnem na prvem programu nacionalne televizije gledala neposredni prenos pogrebne ceremonije. Ta je združila cerkev in državo, pa še vojake in glasbenike, saj je bil Slavko Avsenik pokopan z vsemi državnimi in vojaškimi častmi, s cerkvenim obredom, ob narodnozabavni glasbi. Skratka, revolucionarno.

Avsenikovo slovo je povsem zmešalo štrene najsposobnejšemu med nami, predsedniku Borutu Pahorju. V ponedeljek je bil namreč tako zaposlen s pisanjem pogrebnega govora, da ni utegnil komentirati prelomnega dogajanja v Grčiji. Svet mora pač počakati, da pri Borutu pride na vrsto. Ker je za vse sam.

Pesnik Borut je povsem pozabil, da ima Slavko še živega brata Vilka, ki ima tudi nekaj zaslug pri vsem skupaj, se mu je pa uspelo spomniti, da se Golica rima na Zdravljica in kraljica. Obe pesmi je razglasil za himni, za umetnini, ki izkazujeta slovenski narodni značaj. Govoril je tudi o sebi, o nebesih in o tem, da pogreb ni slovo, ker »bomo skupaj za vse večne čase«. Za ene tolažba, za druge prekletstvo.