Ljubezen

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Komentar

Ko sem pred kratkim potoval v London, sem na letalu naletel na zadnjo izdajo revije za potnike letalske družbe British Airways. Kot dobro ve vsak reden potnik z vsaj malo izkušenj iz kritične teorije, so te revije na krovu običajno uporabna literatura za dešifriranje trenutnih ideologij, še posebej različnih novih življenjskih slogov. Ne le, da nam običajno hočejo prodati vse, kar si je le mogoče zamisliti (od izletov na oddaljene plaže do najnovejših tehnoloških naprav in parfumov), temveč ponujajo tudi ustroje naših potencialnih jazov.

V rubriki o novih trendih so pri British Airways objavili oglas z naslednjim naslovom: Dokler me smrt ne loči. Potovalna agencija iz Kjota ponuja dvodnevni paket, ki ženskam omogoča, da izberejo obleko, si uredijo lase in naličijo in imajo poročno fotografiranje v tradicionalnem japonskem vrtu. Poleg tega je sveženj za 1700 funtov cenejši od dejanske poroke. Kot pravi oglas: »Vedno le družica in nikoli nevesta? Na solo poroki ženska doživi idealen poročni dan brez vseh naporov, povezanih z dejansko poroko.« Naš prvi spontani odziv bi nemara bil, da Japoncem spet očitamo perverzne zamisli. Vendar to, kar ponuja poročni paket za enega, v našem vsakdanjem življenju že obstaja.

Večina uporabnikov najbolj razširjeno tehnologijo, vključno s Facebookom kot vodilnim družbenim medijem, že uporablja za predstavitev in samopredstavitev kot možnost za samokomodifikacijo. Vsi uporabniki jo imajo za nekakšno izložbo atributov, ki jih hočejo predstaviti drugim ali celo samim sebi (to sem jaz!), kot konstrukcijo namišljene ravni sebe: ni toliko usmerjena proti drugim kot proti samemu sebi. Tudi če ste cinični ali skeptični »zunanji opazovalec« in Facebook uporabljate le zato, ker se niste mogli upreti in ostati zunaj (vsi prijatelji ga uporabljajo, torej ga bom uporabljal zaradi njih; uporabljam ga le za poslovne stike; uporabljam ga za hec in ga ne jemljem preveč resno), se ne ukvarjate s posodabljanjem fotogalerije in všečki (ki običajno razkrivajo vaše atribute, kot so okus za glasbo, filme in dogodke, ki se jih udeležujete), ste vseeno ujeti v začaranem krogu (samo)predstavljanja.

To ni le zgodba, ki jo sestavljate za druge. To je zgodba, ki jo sestavljate zase. Nič čudnega, da se sam izvor Facebooka skriva v poskusu Marka Zuckerberga, kako privabiti ženske po koncu zveze. Kaj lahko počnete po koncu zveze? Da preživite, se morate na novo sestaviti, in to ne toliko pred drugimi ljudmi kot pred samim sabo.

Kaj se je torej zgodilo z ljubeznijo? Ljubezen, resnična ljubezen, je korak onkraj zrcala.

In ne bi nas smelo presenečati, da je tudi »zaljubljanje« konstrukcija. Obstaja novejši film, ki odlično ponazarja takšen odnos s seboj, to je film Ona Spika Jonza (2013). V futurističnem Los Angelesu se osamljen, introvertiran in depresiven Theodore (Joaquin Phoenix) zaljubi v svoj operacijski sistem z umetno inteligenco, imenovan Samantha (glas mu je posodila Scarlett Johansson). Čeprav je njun odnos romantičen, ves film lahko vidimo, da je (Theodorova) ljubezen pravzaprav narcisizem. Theodore ni toliko zaljubljen v drugo osebo (oziroma operacijski sistem), kot je zaljubljen v predstavo, ki mu jo o njem samem posreduje operacijski sistem.

Nas v tem kontekstu sploh preseneča, da je Ameriška psihiatrična zveza nedavno predlagala spremembo priročnika za diagnostiko in statistiko umskih motenj, po kateri narcistična osebnostna motnja ne bi bila več bolezen? Če imajo vsi isto bolezen, potem to ni več bolezen.

Če ste mnenja, da je film Ona znanstvena fantastika o oddaljeni prihodnosti, pojdimo na Florido. Maja lani je neki floridski sodnik zavrnil željo moškega, da bi se poročil s svojim pornografije polnim Applovim računalnikom. V svojem predlogu je moški trdil, da bi tudi on moral imeti pravico do poroke z izbranim seksualnim objektom, če se smejo z objektom svojega spolnega poželenja poročati homoseksualci, čeprav objekt nima ustreznih spolnih organov. Pojasnil je, da mu je sčasoma spolnost z računalnikom postala bolj všeč kot seks z resnično žensko in da se je zaljubil v svoj računalnik. Seveda je nasprotoval homoseksualcem in to je bil satiričen zapis, s katerim je želel dokazati, da bi morale biti dovoljene tudi poroke s psom, blazino in računalnikom, če se lahko poročita osebi istega spola. A nenavadno je to, da ni bil tako daleč od prihodnosti: prav res, zakaj se ne bi smeli poročiti z računalnikom? Še več: zakaj se navsezadnje ne bi mogli poročiti kar s samim seboj?

Nič čudnega, da smo bogatejši za nov izraz »masturzmenkarije«.

To je izpeljanka iz masturbiranja in opisuje odnos s samim seboj: lahko bi ga imenovali tudi samozmenek. Kot je samoopisani serijski masturzmenkar pojasnil pred kratkim: »Masturzmenkarije pomenijo, da greš sam v restavracijo, sam sediš za mizo in sam uživaš v obedu, ves čas pa se zavedaš, da te gledajo drugi gostje v bližini, te pomilujejo in po vsej verjetnosti ugotovijo, da si pač rahla izguba.« Nato nadaljuje s konkretnimi predlogi za uspešen masturzmenek: Na večerjo vzemite knjigo, izberite dobro restavracijo, lepo se oblecite, smehljajte se in tako naprej. Neodvisni in samozavestni ljudje so to sicer počeli že pred stoletji, a zdaj se to imenuje masturzmenek.

Vsi ti primeri, od zmenka s seboj do solo poroke, nas privedejo do temeljnega predavanja francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana, njegovega prvega seminarja o Freudovih spisih o tehniki. Lacan je z opisom narcistične ljubezni (Freud jo imenuje Verliebtheit) pokazal, da je zaljubljanje pojav, ki se dogaja na namišljeni ravni.

V katerem trenutku točno se na primer Werther zaljubi v Lotte? Ko jo prvič zagleda in ljubkuje otroka. To je trenutek, v katerem objekt sovpada z Goethejevo temeljno podobo junaka, ki sproži njegovo usodno navezanost. Z Lacanovimi besedami gre pri zaljubljanju za ljubezen do lastnega ega, utelešenje lastnega ega na namišljeni ravni.

Mar trend solo porok in masturzmenkarij ne razkriva vrhunca narcistične kulture, temveč nekaj veliko bolj skrb zbujajočega o samem postopku zaljubljanja? Kot da se še vedno zaljubljamo, vedno znova, sami vase. To je zrcalo. Druga oseba je zrcalo vsega, kar hočemo videti v sebi. Seveda je to presenetljivo naključje, saj se ne morete zaljubiti v kogarkoli ali v katerokoli predstavo. A ko pride do tega neverjetnega srečanja, na namišljeni ravni vedno že obstaja. To je razlog, zakaj se glavni junak prvega in posmrtno objavljenega romana Alberta Camusa Srečna smrt po ljubljenju, v trenutku, ko srce zadrema v sproščenem telesu, polno nežnih čustev, kot bi se zbudil ob ljubkem kužku, nasmehne partnerki in reče le: »Pozdravljena, podoba.«

Če je pri narcisizmu ego podoben čebuli, ki jo lahko lupimo in odkrivamo sosledje istovetnosti, ki ga tvorijo, mar ne bi lahko rekli, da enako velja tudi za zaljubljanje?

Skratka, ko smo soočeni z novimi trendi naše narcistične kulture, jih ne smemo preprosto omalovaževati kot najvišjo stopnjo zaljubljanja vase na namišljeni ravni v samo lastno podobo. Razkriti bi morali isto strukturo »kristalizacije« v samem dejanju zaljubljanja v drugo osebo, četudi se ta zdi najbolj posebno bitje na svetu. Drugi služi kot odsev – zrcalo – nas samih.

Vseeno bi bil napačen sklep, da si želimo biti ljubljeni le zaradi svojih atributov. Lacan nas opomni, da si želimo biti ljubljeni zaradi vsega, ne le zaradi ega, kot pravi Descartes, temveč tudi zaradi barve las, zaradi posebnosti, šibkosti, zaradi vsega.

V tem pogledu je imela uspešnost zmenka vedno nekaj skupnega z masturzmenkom. Če je pri narcisizmu ego podoben čebuli, ki jo lahko lupimo in odkrivamo sosledje istovetnosti, ki ga tvorijo, mar ne bi lahko rekli, da enako velja tudi za zaljubljanje? Čeprav je to najusodnejše srečanje v našem življenju, ki ga ne moremo pozabiti in ki je spremenilo same koordinate našega vesolja, ravno v tem smislu ljubezen na prvi pogled ne obstaja: to je že namišljeni konstrukt. Če se hočete zaljubiti na prvi pogled, morate že imeti predstavo o zaljubljanju.

Solo poroke in masturzmenke je treba razumeti ne le kot začasen ali nepomemben življenjski trend, ki uteleša žalostno osamljenost naših sodobnih Theodorjev, temveč tudi kot sam narcistični mehanizem zaljubljanja.

In kaj se je torej zgodilo z ljubeznijo? Ljubezen, resnična ljubezen, je korak onkraj zrcala. Gre seveda za zahtevno vprašanje, ali sploh lahko premagamo namišljeno raven, a prvi pogoj za ljubezen (po čudežnem in usodnem padcu) je pobeg iz narcisizma.