10. 7. 2015 | Mladina 28 | Kultura
Oda kulturi oblačenja
Vpogled v italijansko modo, a deloma tudi v preteklost slovenske
Kolekcija večernih oblek italijanske visoke mode
© Marko Habič
Napovedovalka modnih trendov Li Edelkoort je na majskem dogodku Design Indaba v Cape Townu presenetila z izjavo: »Danes je konec mode, kakršno poznamo.« Dodala je, da je njeno zanimanje za modo začelo počasi usihati, saj je ta po njenem zgubila stik s stvarnostjo in s tem, kar se dogaja v svetu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 7. 2015 | Mladina 28 | Kultura
Kolekcija večernih oblek italijanske visoke mode
© Marko Habič
Napovedovalka modnih trendov Li Edelkoort je na majskem dogodku Design Indaba v Cape Townu presenetila z izjavo: »Danes je konec mode, kakršno poznamo.« Dodala je, da je njeno zanimanje za modo začelo počasi usihati, saj je ta po njenem zgubila stik s stvarnostjo in s tem, kar se dogaja v svetu.
Njeno razmišljanje ni osamljeno. Vedno več poznavalcev modnih trendov meni, da se je moda izrodila. Na trgu je vedno več ponaredkov, o tem, kaj je »trendi« in »in«, pa ne odločata kakovost in izvirnost, pač pa marketinške akcije, in ob vsem tem modna industrija tudi vse bolj izkorišča poceni delovno silo iz držav tretjega sveta.
Zdi se torej, da je več kot primeren čas, da se zamislimo in morda celo znova zazremo v preteklost, k že doseženim standardom kakovosti na področju mode. In pri tem nam je lahko v pomoč obisk razstave Moda v gibanju v Slovenskem etnografskem muzeju.
Kot pravi njena kuratorica Nina Zdravič Polič, gre za razstavo o modi z dvojno perspektivo. Na eni strani odstira pogled na italijansko modo, na rojstvo italijanskega sloga in fenomen Made in Italy med petdesetimi in devetdesetimi leti 20. stoletja. Sočasno pa se, dodaja Zdravič Poličeva, v utrinkih ozira tudi v preteklost in razvoj slovenske oblačilne kulture.
Ključni poudarek je kljub vsemu na italijanski modi in razstava zgodbo o njej plete skozi dva prostora. V prvem je na privzdignjenem podestu na lutkah razstavljenih 21 unikatnih oblek. Gre za kolekcijo večernih oblek italijanske visoke mode, med katerimi dominira skulptura Arancio Roberta Capuccia, voluminozen in dinamičen kos, kjer se prepletajo rdeča, roza, rumena in oranžna, da obleka deluje kot kakšna razkošna cvetlica. V ozadju so ogromne fotografije Federica Carolle, ogledamo pa si lahko tudi sloviti odlomek iz Fellinijevega filma Sladko življenje, v katerem se femme fatal Anita Ekberg kopa v slovitem rimskem vodnjaku Trevi in k temu vabi še soigralca Marcella Mastroiannija.
Dodaten vpogled v zgodovino prinaša video, zmontiran iz arhivskega gradiva italijanske javne radiotelevizije, ki govori o prvih povojnih letih, ko so Američani v Italijo začeli prihajati po visoko kakovostne modne izdelke iz dragocenih tkanin. Rim je postal tudi mednarodno filmsko središče, in kot v katalogu k razstavi ugotavlja Raffaella Sgubin iz Muzeja mode in uporabne umetnosti v italijanski Gorici, so igralci dosegali položaj ljudskih mitov. Za njihovo javno podobo je stal cel aparat in pri tem so bila oblačila izrednega pomena: »Ne samo tista, ki so jih nosili na prizorišču, temveč tudi drugod.«
Najpriljubljenejše zvezdnice so tako vse bolj povezovali z najbolj znanimi hišami visoke mode. Avo Gardner denimo s sestrami Fontana in ameriška igralka je od producentov celo s pogodbo zahtevala, da te postanejo ustvarjalke njenih filmskih kostumov. Enega od njih si lahko ogledamo tudi na razstavi, kratko črno obleko je nosila v filmu Bosonoga grofica Ernesta Hemingwaya. Uživamo lahko tudi ob večernih oblekah Fernande Gattionni, Gigliole Curiel, Schubertha in Valentina, čigar obleke so neločljivo povezane z zgodovinskimi trenutki. Njegovo kreacijo je Elizabeth Taylor denimo nosila, ko je spoznala svojega poznejšega dvakratnega moža Richarda Burtona, mi pa si lahko ogledamo njegovo rdečo večerno obleko iz sedemdesetih let. Na ogled je tudi več Versacejevih oblek, tudi tista iz svilenega džersija, ki jo je supermodel Naomi Cambell nosila na eni od modnih revij v devetdesetih.
V drugem prostoru na obešalnikih visijo modne kreacije Prêt-à-Porter, pripravljene za »takojšnjo nošnjo«. Denimo črn plašč, ki ga je za Mario Callas naredila Elvira Leonardi Bouyeure - Biki, tudi sicer povezana s preobrazbo sloga slovite operne pevke v elegantnega. Tu najdemo tudi brezrokavnik iz pravih biserov, ki ga je v petdesetih oblikoval Getulio Alviani, pa Missonijevo dnevno obleko iz večbarvnih pletenin. »Poudarek je na kakovostno izdelanih, serijskih oblekah za vsak dan,« izpostavlja Zdravič Poličeva. Razstava sicer ne zajema modnih dodatkov, a par Puccinijevih damskih čevljev in torbici Roberte di Camerino simbolično opozarjata, da so modni dodatki nepogrešljiv del oblačenja in modnega oblikovanja.
London trenutno gosti retrospektivno razstavo o prezgodaj preminulem velikem modnem magu našega časa Alexandru McQueenu. V Sloveniji pa redko dobimo priložnost, da bi si oblačila, ki so pomembno zaznamovala bližnjo ali daljno zgodovino, lahko ogledali na preglednih razstavah v muzejih ali galerijah. Zato so razstave, kot je ta o italijanski modi, nadvse dobrodošle. V tem primeru še toliko bolj, ker so del razstave posvetili razvoju slovenske mode. O tem ob videokolažu o kostumih v naših filmih pričajo še posnetki z modnih revij, iz izložbenih oken, reklam in ulične mode. Vse skupaj pa zaokrožajo obleke uveljavljenih sodobnih domačih oblikovalk Mateje Benedetti, Urške Drofenik, Maje Ferme, Maje Štamol Droljc in Svetlane Visintin.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.