Gospod s črnim klobukom

Njegova silhueta s klobukom se je zarisovala v jutranjih meglicah, ko se je dan za dnem odpravljal na »delo« v atelje v Rožni dolini v Ljubljani. Čez nekaj let se je v atelje preselil in njegova silhueta se je zajedala v veduto mesta, ko je v mraku odhajal na soareje s prijatelji. Vedno prešerne volje je vsako družabno omizje držal pokonci, kot se reče za duhovite ljudi s karizmo, ki znajo dobro razpoloženje vzdrževati na visokih obratih. Danes Batič šteje devetdeset let in prizna, da ga je življenje utrudilo in obklesalo, tako spretno, kot je sam klesal kamen.

V novoustanovljeno Akademijo za likovne umetnosti v Ljubljani je leta 1945 vstopil v partizanski uniformi, na študij se je vpisal takoj po vojni in njegov indeks nosi številko ena. Najprej v partizanski uniformi, ker preprosto ni imel druge obleke, kasneje pa je v ateljeju pri delu nosil belo haljo, pod njo belo srajco s kravato in tudi na ulico se je tovariš Batič odpravil kot gospod, vedno s črnim klobukom.

Stojan Batič je osrednji steber slovenskega kiparstva; modernist s pariško izkušnjo, ki je bila za umetnike iz socialističnih držav zelo pomembna. Rodil se je v Trbovljah leta 1925, odraščal v rudarskem okolju in najprej v rudniku delal kot tehnični risar, kasneje kot rudar. Šel v partizane in 9. maja 1945 vkorakal v Maribor na čelu V. bataljona NOV. Batičeva rudarska in partizanska življenjska izkušnja sta globoko vtkani v njegov zgodnji opus. Rudarski cikel je prvič predstavil leta 1959 v Jakopičevem paviljonu, partizanske tematike pa ni obdeloval le v mali plastiki, monumentalni zamah je dobila predvsem v javnih spomenikih, parkovnih in ambientalnih skulpturah, ki zavzemajo pomemben del njegovega celotnega opusa. Vedno je izhajal iz materiala, naj je bil to kamen, lignit, bron, glina ali steklo. Oblikovanje materiala je bilo zanj nuja. Pripovedoval je, da kadar so v partizanih gazili po blatnih kolotečinah, je začel gnesti figure kar iz blata. Tudi uporaba lignita kot kiparskega materiala je njegova posebnost. In ko je vzel v roke lignit, iz njega dolbel, dodajal osebne predmete rudarjev in naredil neke vrste esemblaže, je bil to poklon rudarjem in njihovemu težkemu delu.

V Batičevem likovnem izrazu se je zgodil preobrat ob koncu petdesetih let, potem ko se je vrnil iz Pariza, kjer je nekaj časa študiral v ateljeju kubista Ossipa Zadkina. »Pri njem se je spoprijel z disciplinirano analizo figure, ki je rezultirala v strogo geometrični ureditvi mas. Takšno osnovno kiparsko gradnjo je peljal v različnih smereh – tako v monumentalnih delih kot v mali plastiki; jo vešče nadgrajeval z značilno reliefno obdelavo posameznih ploskev in jo razvil vse do prefinjenega grafizma. Navsezadnje je ta plemeniti likovni element postal njegov mojstrski zaščitni znak,« je lepo opredelila Batičevo obdelavo ploskev kubističnih oblik, nastalih z obrezovanjem robov figure, kustosinja Nina Pirnat Spahić že leta 2005. V študiji, objavljeni v katalogu najnovejše razstave Človek in mit, pa je dr. Miklavž Komelj razložil, kako razumeti Batičev obrat v petdesetih letih – »/.../ šlo je za zavestno odločitev, da se modernizem kot simbolna forma poveže z neko emancipacijsko družbeno vsebino; še več: ravno integracija modernistične umetnosti v socialistično družbo naj bi sprostila emancipacijski potencial, ki je vsebovan v modernizmu kot takem.«

Neverjeten ustvarjalni zanos takrat osemdesetletnega Batiča je prikazala razstava v Cankarjevem domu leta 2005. Poleg novega cikla iz brona Itaka je razstavil tudi presunljiv cikel skulptur Ep o Gilgamešu – na svetlorjavo, prav po mezopotamsko žgano glino je tu in tam nanesel bele in črne ploskve ali zgoščene črte in poteze. Takrat je prof. dr. Jože Kastelic zapisal: »Figure zaživijo v svoji nepopustljivi ostrini. Iz majhnih dimenzij diha zadržana monumentalnost.«

Na tokratni retrospektivni razstavi v ljubljanski Galeriji Jakopič, žal, ne najdemo niti ene figure iz cikla Gilgameš, o briljantnosti malih plastik iz cikla Tragos pa priča drobna glinena figurica Antigone. Razstava se osredotoča na zgodnejša obdobja, akademske začetke in rudarski cikel, Satir in presunljiva kamnita Ajant in Kserkses pa le nakazujejo Batičevo zmagovito bitko s kamnom in miti, epi in legendami starih kultur, ki jo je vodil skozi cikle Satiriada, Tragos, Evropske in Slovenske legende ter Auro Slovenico.

Za vsako galerijsko postavitev je ključnega pomena osvetlitev. In ta je v tej galeriji kronično nezadostna in neustrezna; na primer impresivni kip Ojdipa kljub 180 centimetrom zaradi slabe osvetljave izgubi veličastno voluminoznost, pogled na natančno obdelano površino kipa se izgubi v sencah in obiskovalci so prikrajšani za nujni obhod okoli te ekstatične statue.

Kiparska razstava:
Stojan Batič: Človek in mit
Kje: Galerija Jakopič, Ljubljan
Kdaj: do 16. avgusta 2015