Barbara Pešut, pesnica, pisateljica, tekstopiska

Barbara Pešut piše. Piše besedila najodmevnejših slovenskih popevk, kot je evrovizijski hit Sester Samo ljubezen, piše poezijo, piše erotično prozo.

Čeprav se po Ljubljani govori, da je na skrivnem avtorica besedil svojega soproga Roberta Pešuta, ki sliši tudi na ime Magnifico, to ne drži. On je alfa samec, pove. V njegovo delo se noče vmešavati. Popevke morajo biti po njenem prepričanju jasne. Avtor mora imeti jajca in govoriti naravnost. Najhuje je, ko ljudje pišejo, da bi šli radi dlje od neba ali lovili zvezdne utrinke. To je blef, meni Barbara, blef pa nikoli ne more biti kakovosten.

Za sabo ima dve pesniški zbirki: Prej\Potem in Granit, žafran. Poezija se ji je včasih zdela bedasta, danes pa verjame, da je najintimnejša oblika izraza. Z njo posega po tistih predelih sebe, ki so najbolj skriti in najbolj temeljito varovani. Več ko piše, hitreje se približa bistvu stvari, zato je njena tretja zbirka, ki je že pripravljena, le izdana še ni, zbirka eksplicitnih pesmi in bo tako najverjetneje tudi naslovljena. Nujno je biti stoodstotno iskren, poudari. In to ni težko. To je najlažje. Veliko težje je napletati laži.

Z literarno erotiko se je zapletla že, ko je bila študentka. Ko je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz erotike v Lorcovi dramatiki, je gostujoči profesor pripomnil, da je spisala pornografsko delo. Nedavno je končala detektivsko-erotični roman, ki zdaj išče založnika. Na zalogi ima tudi obilico neizdanih kratkih erotičnih zgodb, tako imenovanih erotopisov, od katerih sta bila dva predvajana v Literarnem nokturnu Radia Ars.

Od izida prvega slovenskega znanstvenofantastično-pornografskega romana Čudoviti klon v zraku visi vprašanje o avtorstvu, ki se pogosto pripisuje njej. »Sem vedela, da vas zanima,« reče. Na vprašanje je pripravljena. Pove, da je psevdonim seksi stvar, rdeč plašček iz tila, lažno topel, pa ravno prav prozoren, da sproža ugibanja. Anne Desclos, avtorica Zgodbe o O, je potrebovala 40 let, da je priznala avtorstvo. Umrla je stara 94 let, štiri leta po priznanju. Štirideset let je bila zdrava, uspešna delovna ženska in se je s tem lahko spoprijemala. Barbara pa pravi, da je vrag v njej preveč nasilen in da je napočil čas. Od izdaje je deset let. In ja, je avtorica. Opozori, da sva jaz in Mladina prvi, ki nama zaupa. In sva globoko počaščeni.

Navdih jo je doletel v kosu. Zvečer je legla, in preden se je je polotil spanec, se ji je v glavi odvila vsa zgodba z imeni vred. Samo sedla je in začela pisati. Žanr znanstvene fantastike ji je omogočil vso svobodo, ki si jo je poželela.

Ko jo vprašam, ali je zabavneje pisati erotiko ali seksati, pove, da je oboje dobro. Oboje je zabavno, globoko, nežno, razumevajoče, ponavljajoče se. Pod črto: resno delo. Spet poudari, da se blefirati ne da. Ljubiti, želeti si, želeti se dati, to vse so stvari, ki zahtevajo celega človeka. V eni izmed pesmi zapiše, da je nadarjena za ljubezen, ne za matematiko – in res. Z Robertom, ljubeznijo njenega življenja, sta eden redkih parov, ki so se obdržali od konca adolescence do danes. Vse življenje sta bila soseda, a ljubezen je vzniknila šele, ko sta dozorela. Ne spomni se, kdo je zapeljal koga, ve le, da sta se tri mesece klicala na kavo, dokler ji ni prekipelo in ga je povabila domov. In tako se je začelo. In eksplodiralo z vso silo, ki je v obeh še vedno prisotna. Sta enakovredna partnerja v bitki, ki ne poneha. V bendu U’redu, kjer sta nastopala skupaj, je igrala klaviature in pela back vokale, a kot pevka ni nikoli stopila v ospredje. Slišati jo je le v duetu, ki sta ga zapela z Robertom na njegovi prvi solo plošči: v frankofonskem komadu à la Serge Gainsbourg in Jane Birkin, ki nosi nezgrešljiv naslov L’amour toujours. Roman, ki ga zdaj piše, Pisma iz JLA, bo sestavljen iz njune 15-mesečne korespondence, ki je nastala, ko je Robert služil vojaški rok.

Resno delo ni samo ljubezen, resno delo je tudi pisanje. Vsak dan napiše vsaj vrstico, včasih tudi več, kolikor pač zmore. Danes živi ob pomoči številnih asistentk, nekatere med njimi ji pomagajo tudi pri tipkanju. Vsak vsakdanji človeški opravek ji vzame ogromno časa, a Barbara sovraži jamranje in v svoji bitki ostaja dostojanstvena in trdna. Zajebano je, pravi, a se da. Ne boste je videli vreči puške v koruzo.