Sila za neoliberalne spremembe

Neoliberalci k širjenju svojih idej pristopajo zelo resno. Za intelektualno podporo skrbijo skupine intelektualcev, ki izvajajo raziskave ter ideje zagovarjajo pred politiki in javnostjo. Te organizacije se v angleščini imenujejo think tanks ali brain trusts oziroma po slovensko »miselni tanki« ali »možganski trusti«. Po svetu jih je na stotine.

Prvi neoliberalni think tank, britanski Institute of Economic Affairs (Inštitut za ekonomske zadeve), je ustanovil Anthony Fisher leta 1955 po pogovoru z avstrijskim družbenim teoretikom Friedrichom von Hayekom, pred imenom katerega neoliberalci pogosto uporabijo besedo »veliki«. Fisherja je navdušila Hayekova knjiga »Pot v hlapčevstvo«, zato ga je obiskal in mu dejal, da bi se rad boril proti širjenju socializma in centralnega planiranja gospodarstva. Hayek ga je odvrnil od vstopa v politiko in mu svetoval, naj raje ustanovi organizacijo, v kateri bo raziskoval in dosegal intelektualce z razumnimi razpravami.

Fisher je ustanovil še nekaj think tankov. Leta 1981, ko je bil svetovalec britanske premierke Margaret Thatcher, je ustanovil organizacijo, katere naloga je pomoč pri ustanavljanju takšnih organizacij. V mreži Atlas, ki ima sedež v Združenih državah Amerike, je zdaj več kot štiristo think tankov iz več kot osemdesetih držav.

Leta 2011 je šel na polletno raziskovalno pripravništvo v Atlas Mark Boris Andrijanič in takrat je spoznal tudi druge tovrstne ameriške organizacije, kot je inštitut Cato. »Tam sem videl, kako deluje resna civilnodružbena scena. Ta je skrajno strokovna, profesionalizirana in vplivna,« opisuje vnuk ustanovitelja Krke, Borisa Andrijaniča. Takrat je bil sodelavec ljubljanske odvetniške pisarne in aktiven na ljubljanskem Inštitutu Jožeta Pučnika, ki je blizu stranki SDS.

Mark Boris Andrijanič je prepričan, da Slovenija potrebuje razvitejšo civilno družbo. »Pri nas ni možen odprt in sproščen dialog o prihodnosti, saj smo ujeti v politiko, ki je popolnoma radikalizirana na obeh polih,« razlaga. Približno v času odhoda v ZDA je znotraj Inštituta Jožeta Pučnika skupaj s še nekaterimi vrstniki ustanovil Mrežo idej – združenje mladih za demokracijo, svobodo in razvoj. »S spremembami moramo začeti prav mladi, saj smo največje žrtve politike in hkrati smo z njo najmanj obremenjeni.«

Neoliberalizem je konec prejšnjega stoletja uvedel organizacije, katerih naloga je nenehno ocenjevanje delovanja oblasti s pomočjo »ekonomskega sita«.

Mreža idej se je leta 2013 osamosvojila in tistega leta se je Mark Boris Andrijanič odpovedal vodilni vlogi v njej, saj je odšel na študij v Veliko Britanijo. Delo združenja se zaradi tega ni spremenilo. Še vedno organizirajo družabna srečanja, okrogle mize, predavanja in »poslovna kosila«. Glavno besedo imajo največkrat neoliberalni ekonomisti in druge znane osebnosti, ki so blizu desnici, a Andrijanič raje našteje, da so privabili tudi sindikalista Dušana Semoliča, predsednika Boruta Pahorja in generalnega sekretarja organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoja Angela Gurrio.

Poleg tega Mreža idej prireja tudi Akademije aktivnega državljanstva in podjetništva. Mladi, ki se jih želijo udeležiti, izpolnijo vprašalnik in napišejo motivacijsko pismo, iz katerega mora biti razvidno, da se želijo učiti in da lahko kaj prispevajo k razpravi. »Med mladimi želimo spodbujati duha podjetnosti in krepiti zavest o pomenu demokracije in svobode za uspešno družbo,« je pojasnil leta 2012 v intervjuju za Reporter.

Mreža idej naslavlja predvsem mlade, Svetilnik – društvo za promocijo svobode pa ima širše cilje. Vodi ga Tanja Porčnik, ki je bila prav tako raziskovalka v Atlasu ter Catu. Svetilnik poleg okroglih miz letno organizira Hayekov dan ter dneva, posvečena drugima dvema pokojnima »velikanoma« neoliberalizma, ameriški pisateljici Ayn Rand ter ameriškemu ekonomistu Miltonu Friedmanu. Takrat je čas za sproščene pogovore o svobodi, ki se jih udeležijo tudi znani zagovorniki neoliberalizma, kot je nekdanji minister za izobraževanje Žiga Turk.

Od februarja letos Tanja Porčnik vodi tudi institut Visio, ki opravlja enako dejavnost kot Svetilnik in katerega sodelavci so isti ljudje. Zakaj je bila potrebna še ena takšna organizacija, ni jasno.

Tanja Porčnik se je pogovoru za Mladino izognila, sicer pa rada v javnosti predstavlja svoja stališča. Večkrat je že poudarila, da jih vodijo liberalne ideje in ne neoliberalizem, ki po njenem ne obstaja. »Liberalni sistem pomeni svobodo in odgovornost posameznika ter enakost pred zakonom,« je dejala pred letom dni za revijo Demokracija, ki jo obvladuje stranka SDS. »Takega sistema si nekateri v naši državi zagotovo ne želijo, zato vsi ti napadi na liberalizem, ki ga največkrat imenujejo kar neoliberalizem, da zveni bolj umetno, strašno.«

Poveličevanje trga

Vsi neoliberalci trdijo, da so v resnici liberalci, a tisti, ki jih kritično preučujejo, vztrajajo pri besedi neoliberalizem. Ta družbena teorija je zelo drugačna od liberalne in tudi neoliberalne intelektualne organizacije so zelo drugačne od drugih. Na to so opozorili številni teoretiki in raziskovalci.

Think tanki obstajajo že stoletje, a takšni, kot prevladujejo danes, so izum neoliberalizma. Ameriški politolog Andrew Rich je v knjigi o vplivu teh organizacij na politiko iz leta 2004 zapisal, da so spremenile svojo dejavnost, namesto trdega raziskovalnega dela in objektivnosti so začele slediti ideološkim agendam z daljnosežnim vplivom v vojni idej. Strokovnjaki, ki so prej »težili k nevtralnim in racionalnim analizam«, so proti koncu dvajsetega stoletja po Richevem mnenju začeli »predstavljati vnaprej oblikovana stališča«.

Strokovnjaki neoliberalizmu pripisujejo izum tega čudnega hibrida: intelektualnih organizacij, ki trdijo, da so neodvisne, a hkrati priznavajo, da so pristranske, saj njihovo delovanje vodi težnja po zelo specifičnem preoblikovanju družbe.

Ta premik je že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaznal filozof Michel Foucault. Neoliberalnim think tankom je namenil nekaj minut v enem od predavanj o neoliberalni družbeni teoriji na College de France v Parizu. Leta 2004, dvajset let po njegovi smrti, so predavanja izšla v knjigi z naslovom Rojstvo biopolitike.

Foucaultu se je zdelo zanimivo, da je neoliberalizem uvedel organizacije, katerih naloga je nenehno ocenjevanje delovanja oblasti s pomočjo »ekonomskega sita«. »Ekonomsko sito se ne uporablja za razumevanje družbenih procesov; vključuje zasidranje in utemeljevanje stalne politične kritike političnih in oblastniških dejanj,« je dejal.

Za to kritiko je značilno, da posledice ukrepov oblasti na delovanje družbe primerja z delovanjem trga. V tem je neoliberalizem bistveno drugačen od liberalizma ali neokonservatizma, ki zagovarjata laisser-faire oziroma ločenost oblasti in trga ter oblasti nalagata, da sledi načelom dobrega delovanja in pravičnosti, trg pa pomeni mejo oblasti.

Danes razne mednarodne ali civilnodružbene organizacije tako pogosto usmerjajo vlade v neoliberalizem, da se zdi to skorajda naravno, vendar je do tega v resnici prišlo zelo načrtno.

V neoliberalizmu je drugače. Sicer zagovarja nevmešavanje oblasti v trg, a v nasprotju z liberalizmom kljub temu zagovarja redne, aktivne in ponavljajoče se posege oblasti. Vlada v neoliberalizmu mora namreč »posegati v družbo kot tako, v njeno tkivo, in to globinsko«, je rekel Foucault.

Cilj neoliberalnih teoretikov je namreč, da bi v družbi vse potekalo po tržnih načelih, pri čemer ne mislijo na trg kot menjavo različnih stvari ali vrednosti, ampak trg kot prostor, kjer vse poteka po načelu tekmovalnosti.

Redki to idejo zagovarjajo tako iskreno kot ekonomist Bernard Brščič, najvidnejši predstavnik Inštituta Jožeta Pučnika. »Če posegate v tržni mehanizem,« je posvaril sredi junija na okrogli mizi na tretjem programu televizije Slovenija ter kot primer poseganja omenil prerazdeljevanje sredstev med različno bogatimi ljudmi, če ravnate tako, se po njegovem namreč »odrekate epistemičnim lastnostim tržnega mehanizma in s tem uničujete katalaktične sposobnosti«. S tem je želel reči, da trg ve, kako morajo potekati vsi odnosi med ljudmi, oziroma to ve veliko bolje kot katerikoli človek ali skupina ljudi, tudi če ti mislijo, da delajo dobro.

Čeprav je Brščič najglasnejši predstavnik teh filozofskih stališč, v medijih veliko pogosteje nastopa z nasveti v bolj konkretnih zadevah. Za organizirane skupine neoliberalnih intelektualcev je tudi sicer značilno, da jim filozofske ideje služijo predvsem kot temelj za pritisk na politiko, da privatizira državno lastnino, naredi trg delovne sile prožnejši ali spremeni izobraževalne, zdravstvene, pokojninske in socialnovarstvene sisteme.

Danes različne mednarodne ali civilnodružbene organizacije tako pogosto usmerjajo vlade v to smer, da se zdi to skorajda naravno, vendar je do tega v resnici prišlo zelo načrtno. Ameriška zgodovinarka Kim Phillips-Fein je v knjigi Nevidne roke bogatih pokazala, da so neoliberalci najprej spremenili mnenja tistih, katere so želeli zastopati. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bogate gospodarstvenike načrtno prepričevali, da se morajo politično boriti za svoje interese – oziroma da morajo finančno podpreti tiste, ki bodo to počeli zanje.

Številni teoretiki pripisujejo neoliberalnim think tankom ključni pomen pri uveljavitvi neoliberalne družbene teorije. Danes neoliberalne ukrepe vladam predlagajo številne mednarodne organizacije: Evropska unija, Evropska centralna banka, vodstvo evroobmočja, Mednarodni denarni sklad, organizacija za mednarodno sodelovanje in razvoj …

Formalna združenja neoliberalnih intelektualcev kljub temu ne usihajo, ampak se množijo. Če neoliberalne ukrepe zagovarjajo velike mednarodne organizacije, to namreč še ne pomeni, da so ti ukrepi med ljudmi dobro sprejeti. Tu lahko pomagajo »neodvisni« misleci in raziskovalci.

Nemški sociolog Dieter Plehwe trenutno raziskuje, kako so evropski think tanki pomagali obraniti idejo varčevanja, čeprav ji nasprotujejo tudi najuglednejši ekonomisti. Njegove ugotovitve kažejo, da so vse organizacije, ki podpirajo varčevanje, povezane z desno usmerjenimi političnimi strankami.

Izmed slovenskih organizacij je Plehwe v analizo vključil zgolj Inštitut Jožeta Pučnika, čeprav so tudi drugi naklonjeni varčevanju ter povezani s Centrom za evropske študije, prek katerega evropska ljudska stranka financira različne projekte.

Politiki in kristjani

Inštitut Jožeta Pučnika je zelo povezan s SDS, a ni edino združenje mislecev, ki deluje kot izpostava politične stranke. Tak je tudi Inštitut Janeza Evangelista Kreka, ki so ga ustanovili člani Nove Slovenije. S svojim imenom želi sporočiti, da govori o ekonomskih temah in hkrati zastopa krščanske vrednote. Krek je bil namreč teolog in eden najvplivnejših mislecev na začetku prejšnjega stoletja. V NSi so se zmotili, saj je bil Krek socialdemokrat, inštitut, ki danes nosi njegovo ime, pa želi združiti krščanstvo z neoliberalizmom.

To sicer poskuša tudi slovenska rimskokatoliška cerkev. Nadškofija Ljubljana je namreč lastnica katoliškega inštituta, v okviru katerega deluje fakulteta za poslovne vede in ki želi sodelovati z največjimi svetovnimi neoliberalnimi think tanki. Najprizadevnejši pri tem je profesor Mitja Steinbacher, ki je pred leti skupaj z bratoma Matijo in Matjažem vodil Društvo za svobodno družbo. V Slovenijo so pripeljali dogodke za promocijo proste trgovine pod imenom Free Market Road Show, ki jih organizira okoli devetdeset neoliberalnih organizacij z vsega sveta. Tako sta maja 2008 v Portorož prišla o svobodi in ekonomiji predavat tudi Richard W. Rahn, direktor monetarnih oblasti na Kajmanskih otokih, ter Jose Piñera, nekdanji minister v vladi čilskega neoliberalnega diktatorja Augusta Pinocheta.

Inštitut Jožeta Pučnika sodi pod okrilje SDS in tudi NSi ima svojo intelektualno izpostavo, ki skuša združiti krščanstvo in neoliberalizem. Isto počne Katoliški inštitut, ki je v lasti Nadškofije Ljubljana.

Noben predstavnik kateregakoli od obeh krščansko-neoliberalnih inštitutov se po izpostavljenosti ne more primerjati z Brščičem. Zaslug za to si ne more vzeti Inštitut Jožeta Pučnika, saj se Brščič se že dolgo pojavlja v medijih kot ekonomist in kritik slovenske države. K njegovi prepoznavnosti je prispevalo tudi, da je leta 2013 ob številnih priložnosti napadal protikorupcijsko komisijo, ki je pri Janezu Janši našla gotovino nepojasnjenega izvora. Takrat je bil Brščič že uslužbenec državnega električne energije Elesa, kamor je odšel iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše.

Čeprav predstavniki sicer nastopajo tudi v informativnih programih različnih televizij, jih za mnenja najpogosteje prosita Reporter in Demokracija, torej tedenski reviji, ki sta povezani s stranko SDS.

Pomemben kanal zanje je seveda tudi dnevni časopis Finance. V njem vsaka dva tedna kolumno objavi tudi Rok Novak, ki je predlani skupaj z Alenom Klaričem, sicer sodelavcem Svetilnika, ustanovil IBEX – mladi za svobodno prihodnost. »Nekajkrat sem bil za komentar povabljen tudi na kakšno televizijo,« pravi Novak in dodaja, da je kot zagovornik privatizacije nagovoril tudi parlamentarni odbor. »Ne bi bilo dovolj, da prepričamo samo oblastnike pri vprašanjih, kjer je javno mnenje nasprotno. Treba je ozaveščati in prepričati javnost, zato pa je pomembno narediti premik tudi pri stroki, v medijih in pri različnih ustvarjalcih javnega mnenja,« razlaga.

Njegovo pisanje za Finance ni povezano z njegovo organizacijo in nasploh se zdi, da sodelovanje v slovenskih neoliberalnih organizacijah nima nobenega vpliva na prepoznavnost posameznika. Za finančnega ministra v drugi Janševi vladi, Janeza Šušteršiča, ali nekdanjega sodelavca protikorupcijske komisije, Urbana Vehovarja, mediji nikoli ne navedejo, da sta sodelavca Svetilnika oziroma Visia. Enako velja za manj prepoznavne osebe. Anže Burger, nekdanji Šušteršičev svetovalec, ki tudi sodeluje s Svetilnikom in Visiom, je tako večinoma predstavljen zgolj kot ekonomist.

Med predstavniki in predstavnicami neoliberalnih think tankov je le Tanja Porčnik postala znana prek aktivnosti svojega think tanka. Društvo Svetilnik v Sloveniji opravi delo za kanadski neoliberalni inštitut Fraser, ki države razvršča na lestvici ekonomske svobode. Tanja Porčnik zato vsako leto komentira slovensko uvrstitev.

»Slovenska vlada lahko največ naredi za to, da Slovenci zadihamo več ekonomske svobode,« je pojasnjevala predsednica Svetilnika, potem ko je Slovenija predlani nazadovala za osem mest na 105. izmed 152 držav. »Namesto uvajanja novih oziroma poviševanja zdajšnjih davkov in pristojbin je nujno skrčiti razbohoteno in netransparentno državno porabo ter občutno zmanjšati obdavčitev dela, tog trg dela pa narediti prožen. Težava Slovenije namreč ne tiči v liberalizmu, ker tega dokazano nimamo.«

To je edina raziskava, ki jo opravlja katerikoli slovenski neoliberalni think tank, čeprav naj bi bilo raziskovanje ena glavnih dejavnosti teh organizacij. Svetilnik oziroma Visio je v zadnjih letih prevzel tudi izvajanje dogodkov Free Market Road Show in je nasploh najdejavnejši med tovrstnimi združenji. V zadnjih štirih letih je imel nekaj več kot sto tisoč evrov prihodkov, a ni znano, kje jih je dobil. Tanja Porčnik nas je napotila na Svetilnikovo spletno stran, kjer je navedeno le, da zbirajo donacije.

Največ o svojih donatorjih razkriva Mreža idej. Med njimi so center za evropske študije, ki je v lasti evropske ljudske stranke, ter več podjetij. Tanja Durin iz Mercatorja je sporočila, da so jih podprli, ker se zavedajo, »da zaradi posledic finančne in gospodarske krize ne sme nastopiti tudi kriza vrednot in vrednosti in da razvoj ne sme zastati«. V Krki in Telekomu pa so pojasnili, da jim je Mreža idej všeč, ker spodbuja podjetnost in podjetništvo med mladimi.

Mark Boris Andrijanič trdi, da je sicer velik del donacij prišel od podjetij, ki niso povezana z državo. »Odločili smo se, da bomo ohranjali svojo avtonomnost in se zato na vsak način izogibali državnemu financiranju,« je dejal.

Kopičenje civilne družbe

Vsekakor gre za organizacije, ki imajo razmeroma malo denarja. Mreža idej je imela v zadnjih dveh letih okoli petdeset tisoč evrov prihodkov, inštitut Cato pa na primer razpolaga z okoli 22 milijoni dolarjev na leto. »Slovenija nima razvite civilne družbe,« še enkrat pove Andrijanič, »gre bolj za hobi tistih, ki so jim te stvari blizu.«

To se kaže tudi v tem, da večinoma slovenske neoliberalne organizacije nimajo nobenega zaposlenega. »V različnih kapacitetah sodelujem s celim kupom organizacij, tako da niti ne vem, po kateri sprašujete,« je odvrnil Rok Novak, ko smo ga vprašali, zakaj obstaja potreba po njegovi organizaciji.

Med tistimi, s katerimi sodeluje, je »najbolj njegova« IBEX, ki je le neformalna skupina znotraj mreže European students for Liberty, Evropski študentje za svobodo. »Nekatere stvari smo delali v svoj strošek, nekatere so neposredno pokrile partnerske organizacije, v vsakem primeru pa je šlo za majhne zneske.« Po višini stroška naj bi še najbolj izstopala okrogla miza o legalizaciji drog, ki so jo organizirali septembra lani v ljubljanskem Hotelu Lev. Stala naj bi dvesto evrov, ki jih je plačala materinska organizacija.

Morda je še najbolj pomembna značilnost slovenskih neoliberalnih think tankov, da se zdijo nepomembni. Gre za množico organizacij, ki prirejajo množico dogodkov, na katerih govorijo isti ljudje, ne glede na to, katera organizacija je formalno organizator dogodka. Čeprav vedno ponudijo veliko nasvetov za politiko, dogodki nimajo skoraj nobenega odmeva.

Kopičenje organizacij lahko ustvarja videz, da veliko intelektualcev oziroma velik del civilne družbe zagovarja neoliberalni koncept svobode ter politične ukrepe, ki izhajajo iz njega.

Še najuspešnejši so dogodki Mreže idej, saj nanje pridejo znane osebe, ki nikoli niso javno zagovarjale neoliberalizma oziroma mu celo javno nasprotujejo. Tako je zato, ker se Mreža idej predstavlja kot neideološka organizacija, ki želi aktivirati mlade. Da jih želijo angažirati za podjetništvo oziroma podjetnost, zmoti le redko koga.

Sedanjemu premieru Miru Cerarju je bilo na primer všeč, da gre za organizacijo, ki je lahko nosilec »neke druge prihodnosti«. »Potrebujemo prenovo. Ljudstvo se prebuja v pozitivnem duhu. Ne v nekem radikalnem, revolucionarnem in uničevalnem, ampak v ozaveščanju diagnoze stanja in iskanju nekih novih vrednot,« je povedal oktobra 2013, ko je bil govornik na dogodku Mreže idej.

Cerar je kot zagovornik vrednot pravne države, ki veljajo za ideološko nevtralne, kompatibilen z neoliberalci. Tako je bil leta 2011 tudi gost Svetilnikovega dogodka v Portorožu. Njegov govor si še vedno lahko ogledate na spletu, saj je za to poskrbel urednik Demokracije Metod Berlec.

Neoliberalni think tanki so bili pred desetletji zamišljeni kot orodje za širjenje neoliberalnih idej med odločevalci in v tem smislu so veliko manj potrebni kot danes. V Sloveniji neoliberalne ukrepe zagovarjata tudi gospodarska zbornica in združenje delodajalcev, ki imata kot del ekonomsko-socialnega sveta neposreden vpliv na državno politiko. Enake predloge ukrepov ter morda še večji vpliv imajo Evropska unija in druge mednarodne organizacije.

»Obstaja potreba po liberalnem aktivizmu,« na vprašanje o pomenu njegove organizacije nazadnje odgovori Rok Novak. »Zato, ker razbija socialistično konservativno enoumje. Ker v javno razpravo dodaja zamolčano stran debate in ker povezuje pogosto razpršene liberalce v silo, ki zmore doseči spremembe, ki vodijo v več svobode in blaginje.«

S tega vidika se združenja neoliberalnih intelektualcev kažejo uspešnejša kot na prvi pogled. Kopičenje organizacij lahko ustvarja videz, da veliko intelektualcev oziroma velik del civilne družbe zagovarja neoliberalni koncept svobode ter politične ukrepe, ki izhajajo iz njega.

Peticijo za privatizacijo je tako uradno podprlo sedem civilnodružbenih organizacij. Šele podrobnejši pogled pokaže, da so si tako podobne in majhne, da bi se morda lahko brez težav združile v eno.

»Brez pobude ZA privatizacijo premier Cerar ne bi našel poguma, da se vsaj nekako medlo postavi za privatizacijo,« je prepričan Novak. »V tem smislu se naše aktivnosti kažejo kot pritisk civilne sfere, ki ima vsaj nek učinek na delovanje politike.«