Sir Richard J. Roberts

Je nasprotovanje gensko spremenjenim rastlinam zločin proti človečnosti?

Dr. Richard J. Roberts je leta 1993 skupaj s Phillipom Sharpom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino za odkritje specifičnosti izražanja genetskih informacij v višjih organizmih, s čimer sta leta 1977 postavila pomemben mejnik na poti v sodobno bioznanost. Je torej eden najuglednejših svetovnih znanstvenikov, strokovnjakov za molekularno biologijo in genetiko. Prejšnji teden je bil gost ljubljanske univerze, kjer so mu ob tej priložnosti podelili častni doktorat.
Za nagovor ob podelitvi si je izbral nekonvencionalno temo – gensko spremenjene rastline. Nasprotovanje tej novi tehnologiji po njegovem povzroča neopravičljivo veliko škodo človeštvu.

Gensko spremenjene rastline niso področje, s katerim se strokovno ukvarjate. Zakaj ste tako strasten zagovornik?

Ker menim, da so strašansko pomembne za svet. Sem znanstvenik, razumem problematiko, hkrati pa nisem neposredno povezan z obravnavanim področjem. Tako lahko po mojem kredibilno razložim, zakaj nujno potrebujemo gensko spremenjene rastline.

Zakaj?

V državah v razvoju konvencionalne metode žlahtnjenja rastlin pogosto niso delovale tako dobro, kot bi si želeli. Obstajajo pa številni načini, kako bi lahko z gensko tehnologijo pomagali najrevnejšim. Zlati riž z visoko vsebnostjo betakarotena je samo eden od primerov, z njim pa bi lahko milijonom otrok omogočili, da med odraščanjem dobijo dovolj vitamina A. Gojiti bi ga lahko začeli že leta 2002, pa ga še vedno ni na poljih, ker aktivisti uničujejo poskusna polja.

Naslov vašega predavanja je »Zločin proti človečnosti«. So tako ostre besede res upravičene? Je nasprotovanje gensko spremenjenim rastlinam zločin proti človečnosti?

Če pogledate, koliko otrok vsako leto oslepi zaradi pomanjkanja betakarotena v prehrani in s tem pomanjkanja vitamina A, besede niso prav nič preostre. Od četrt do pol milijona otrok na leto oslepi, dve tretjini od teh ne dočakata prvega leta starosti. Koliko jih še mora umreti, preden to označimo za zločin proti človečnosti? Ni opravičila za namerno oviranje dostopa do hranil, ki jih ti otroci potrebujejo.

Večkrat ste tudi izrazili pripravljenost, da bi zaradi tega zločina proti človečnosti vložili tožbo na mednarodno sodišče. Koga bi tožili?

Greenpeace. Seveda ne zato, da bi organizaciji prisodili kazen, temveč predvsem zato, da bi problematika tako pritegnila več pozornosti javnosti. Nikogar si ne želim tožiti, želim pa zbuditi pozornost, saj gre za problem svetovnih razsežnosti.

Recimo, da države v razvoju nujno potrebujejo gensko spremenjene rastline. Kaj pa Evropa?

Ne. Nikakor ne. Preskrba s hrano in hranili je v Evropi povsem ustrezna tudi brez njih. Zato jim je toliko laže nasprotovati. Težava nasprotovanja gensko spremenjenim rastlinam v Evropi je v tem, da so zelene stranke in nevladne organizacije izrabile nasprotovanje tehnologiji za napad na ameriške multinacionalke, ki naj bi skušale prevzeti nadzor nad evropsko preskrbo s hrano. Taktika je bila dobro izbrana. Šlo je za novo tehnologijo, ki jo je preprosto prikazati kot nekaj nenaravnega in s tem prestrašiti ljudi. Gre za tipično politično delovanje. Najprej ljudi prestrašiš, potem pa se ponudiš za odrešitelja, češ prepovedali bomo gensko spremenjene rastline. A strah zaradi takšne retorike se je razširil tudi zunaj Evrope. Šlo je za taktično dobro politično odločitev, ki pa ni upoštevala posledic za preostali svet. Menim, da je skrajni čas, da zelene stranke in nevladne organizacije priznajo zmoto. Prepričan sem, da se je zavedajo. Vse akademije znanosti po svetu se strinjajo, da so gensko spremenjene rastline varne, kako se je ne bi zavedali? Zavedajo se je že, le priznati si ne upajo, ker jim nasprotovanje prinaša politične točke in omogoča pridobivanje donacij.

»Koliko otrok še mora umreti, preden nasprotovanje gensko spremenjenim rastlinam označimo za zločin proti človečnosti?«

So gensko spremenjene rastline nenaravne?

Nič bolj nenaravne kot vsa hrana, ki jo jemo danes. Vse od začetka kmetijstva gensko spreminjamo kulturne rastline s selekcijo in križanjem. Če to nima želenih učinkov, rastline obsevamo ali jih obdelamo s kemikalijami, ki spodbujajo mutacije. A včasih niti to ni dovolj. Z gensko tehnologijo lahko premostimo tudi te ovire, z vstavljanjem genov iz drugih rastlin, drugih organizmov, bakterij. Ni pomembno, od kod izvira gen. Točno vemo, kakšna je njegova funkcija, preverimo lahko, kaj se je z njim zgodilo v rastlini, in preverimo lahko, ali je spremenjena rastlina varna za uživanje. Pri tradicionalnih oblikah žlahtnjenja naše prepričanje, da so varne za uživanje, temelji izključno na zaupanju in dejstvu, da jih uporabljamo že najmanj desetletja. A kaj je naravnega pri radioaktivnem obsevanju rastlin ali kemičnih mutacijah? Nič. Gre le za enega od načinov genskega spreminjanja rastlin.

Vendar le pri uporabi genske tehnologije obstaja možnost prenosa genov iz povsem tujih vrst, tudi živalskih. To zbuja nelagodje.

Če vzamem uplinjač iz rolls-roycea in ga vgradim v volkswagna, bo to povečalo nevarnost vožnje z volkswagnom? Vemo, kakšna je funkcija gena v novi rastlini, in vemo, kakšna je funkcija uplinjača v novem avtomobilu. Ali bo satelitska navigacija, če jo vzamemo iz letala in vgradimo v avto, naredila avto nevarnejši? Seveda pa je treba vsak proizvod pred prihodom na trg varnostno preveriti.

Ali jeste zeleno? Zelena vsebuje rakotvorno kemikalijo psoralen, ki ljudem, ki zeleno uživamo, zaradi razmeroma majhnih koncentracij ne škoduje. Delavci v kmetijstvu in pakirnicah, ki delajo z zeleno, pa imajo pogosto težave s kožo. Psoralen rastlini pomaga, da se zavaruje pred škodljivci. Njegovo visoko vsebnost so dosegli s klasičnimi postopki žlahtnjenja, niso pa ustrezno preverili končnega izdelka. Veliko kmetijskih rastlin danes vsebuje nizke koncentracije različnih rakotvornih snovi.

Je po 20 letih gojenja gensko spremenjenih rastlin že mogoče z gotovostjo trditi, da so varne?

Rekel bi, da je to več kot dovolj dolgo obdobje. Za moje pojme bi zadostovalo obdobje, potrebno za odobritev novih sort kmetijskih rastlin, pridobljenih s klasičnimi metodami. Pri gensko spremenjenih rastlinah je nevarnost za neželene učinke kvečjemu manjša, ker natančno vemo, kakšno spremembo in s kakšnim namenom smo vnesli v genom. Pri tradicionalnih metodah žlahtnjenja tega ne vemo.

»Ni pomembno, od kod izvira gen. Točno vemo, kakšna je njegova funkcija, preverimo lahko, kaj se je z njim zgodilo v rastlini, in preverimo lahko, ali je spremenjena rastlina varna za uživanje.«

Bi se strinjali, da je prva generacija gensko spremenjenih rastlin z vidika koristi za potrošnike pomenila razočaranje?

Potrošnikom niso prinesle prav nobenih koristi. Monsanto je prve gensko spremenjene sorte dal na trg zato, da bi dobro zaslužili. Nekaj so zaslužili tudi kmetje, potrošniki pa so ostali praznih rok. Za moje pojme je bila to nespametna in dolgoročno škodljiva taktika. Monsanto je s tem posredno povzročil številne težave, s katerimi se v zvezi z gensko spremenjenimi rastlinami spoprijemamo danes.

Kako sploh gledate na agrotehnološke multinacionalke in njihov nadzor nad svetovno preskrbo s hrano?

Nazadnje pridete do tega, da jih svet potrebuje. Potrebuje njihove proizvode, potrebuje semena. Večina se jih po mojem večino časa vede povsem dostojno, le od časa do časa katera skrene z ustrezne poti. In ko se to zgodi, bi se mi zdelo primerno, da postane tarča zelenih strank in nevladnih organizacij. A naj jih lepo prosim preganjajo zaradi konkretnih dejanj, ne pa zaradi neke splošne ideje o nevarnosti gensko spremenjenih rastlin, ki jim jo je uspelo prodati javnosti. Ko ljudi enkrat prestrašiš, jih je zelo težko pomiriti, češ saj nismo tako mislili.

Z vprašanjem sprejemanja gensko spremenjenih rastlin ste se začeli ukvarjati šele pred kratkim. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Pred letom in pol sem se udeležil konference v Belgiji, posvečene enemu od pionirjev na področju gensko spremenjenih rastlin Marcu van Montaguju, kjer so številni ugledni govorniki naštevali težave v zvezi s sprejemanjem tehnologije. Naslednji dan sem bil povabljen na sedež evropske komisije v Bruselj, kjer naj bi govoril o prihodnosti medicine. In odločil sem se, da bom zadevo predstavil z drugačnega zornega kota. Medicina niso samo zdravila in cepiva. Ljudi v tretjem svetu medicina v tem pogledu sploh ne zanima, če nimajo dovolj hrane za življenje. Ker je po tem predavanju veliko ljudi pristopil k meni in mi povedalo, da sem jim pomagal zadevo videti z drugačnega zornega kota, sem se odločil, da je stvar vredno še kdaj ponoviti.