The Chemical Brothers: Born in the Echoes

Priljubljenost EDM-ja v zadnjem času botruje številnim comebackom (plesno)elektronskih veteranov. Nekaterim se vrnitev posreči bolj, drugim manj, tako rekoč po pravilu pa so vsi deležni precejšnje pozornosti, kar je verjetno znak, da nove fene plesnih elektronskih muzik vse bolj zanima tudi njihova zgodovina. Žal večino povratnikov lahko razdelimo na tiste, ki se trudijo posnemati aktualne usmeritve, in tiste, ki se vračajo h koreninam, v obeh primerih pa se poskusi, kar zadeva glasbo, navadno končajo precej klavrno.

Dvojec The Chemical Brothers z osmim studijskim albumom ne sodi v nobeno od teh kategorij. Deloma zato, ker se menda ni nikoli preveč oziral po smernicah, hkrati pa je v vrhu pop plesne elektronike nenehno prisoten že dvajset let. Od prejšnjega albuma je sicer res minilo pet let, toda vmes je redno koncertiral in prav skozi prizmo živih nastopov še najlaže ugotavljamo vzporednice z aktualnim EDM-dogajanjem. Če izvzamemo pogosta sodelovanja dvojca s pop pevci, z glasbo ni imel tako neposrednega vpliva na smernice EDM-ja kot nekateri drugi, alternativnejši kreativci, a s postavitvijo plesne elektronike v kontekst stadionskih koncertov je nedvomno določil nova merila.

Sodeč po zadnjem albumu se dvojec The Chemical Brothers resnično ne ozira preveč po aktualnih smernicah. Paradoksalno pa bi se kaj lahko zgodilo, da se bo mlajšim privržencem plesne elektronike z njim prikupil bolj od sodobnikov. Razlog? S ploščo Born in the Echoes se dvojec vrača k formuli, s katero je na prelomu tisočletja kraljeval na plesnih lestvicah. Na njej so tako rekoč popolni pop plesni komadi, za katere so glas tokrat posodili St. Vincent, Q-Tip, Beck, Cate Le Bon in Ali Love, in hkrati (stadionske) pokalice in ekscentrične zvočne domislice, v katerih ponovno ne manjka mežikov progresivnemu rocku in podobnim reliktom. Nekatere skladbe bi sicer lahko mirno teleportirali v obdobje med starejšimi feni najbolj čislanih albumov Surrender (1999) in Come with Us (2002), in te gotovo ne bodo pobirale nagrad za inovativnost, a z vidika aktualnih elektronskih smernic kljub vsemu ne učinkujejo postarano ali nostalgično. Prej so izvrsten zgled za to, kako se posname brezčasna pop elektronska mojstrovina.

Toliko dobrih skladb na enem albumu od kemičnega dvojca nismo slišali že 16 let, je pa hkrati res, da bi za status novega glasbenega presežka, primerljivega z zlatim obdobjem, pričakovali še kakšno drznejšo domislico. Vendarle dileme, ali je čas tla bolj spodnesel dvojcu ali letošnjim postaranim povratnikom iz skupine The Prodigy, ni: The Chemical Brothers je spet (za nekatere še vedno) v izvrstni formi!