Pakt s hudičem

Kako multinacionalne korporacije, ta utelešenja najmočnejših zasebnih interesov, pritiskajo na Slovenijo? Odgovor: Ni jim treba. Najboljši pritisk je tisti, ki ga ni. Korporacije so najuspešnejše tedaj, ko lahko svoje ideje »udomačijo« ali ko si začnejo domači odločevalci predstavljati, da so to v resnici njihove zamisli. Zadnji primer smo lahko videli ta mesec, ko je ljubljanska Ekonomska fakulteta predstavila domnevno »svoj« predlog zdravstvene reforme. Torej, predlog »Ekonomske fakultete«, kot smo lahko brali. V resnici ga seveda finančno podpirajo Ameriška gospodarska zbornica (AmCham), ameriške farmacevtske družbe, ki poslujejo v Sloveniji, slovenske zasebne zdravstvene zavarovalnice ter zdravniška in lekarniška zbornica.

Da so »kupili« ime javne »Ekonomske fakultete«, je bilo treba odšteti 51.499 evrov (brez DDV-ja). Toliko je namreč stal raziskovalni projekt pod vodstvom ekonomista dr. Maksa Tajnikarja, ki so ga zgoraj omenjene organizacije financirale. Njihov izdelek gre v predvidljivi smeri. Medtem ko se zdravstveno ministrstvo že 12 let trudi ukiniti zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki zgolj za svoje delovanje poberejo skoraj 70 milijonov evrov, sponzorirani predlog »Ekonomske fakultete« tik pred novo reformo predlaga širitev dejavnosti zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov v javne gospodarske družbe, vstop zasebnih zavarovalnic v lastništva zdravstvenih organizacij in "prodajo" neučinkovitih zdravstvenih organizacij. Z drugimi besedami: privatizacijo enega glavnih stebrov socialne države.

Gre seveda za promocijo ameriškega zdravstvenega sistema. Leta 2013 je bil pri slovenski Ameriški gospodarski zbornici ustanovljen »komite za zdravstvo«, katerega člani so predvsem ameriška farmacevtska podjetja, ki delujejo v Sloveniji. Glavni cilj komiteja, ki ga vodi predstavnica podjetja Johnson & Johnson Milojka Novak, je »privatizacija zdravstvenega sistema« v Sloveniji, piše na njihovi spletni strani. Ameriški zdravstveni sistem je sicer po vseh raziskavah izredno slab za bolnike – ZDA v relativnem smislu nameni za zdravstvo skoraj enkrat več BDP-ja kot Slovenija, pa je tam pričakovana življenjska doba nižja kot tukaj – a imajo v Sloveniji s širjenjem teh idej vseeno velike uspehe. V začetku leta je denimo na finančnem ministrstvu nastal zakon o zavarovalništvu, iz katerega so bile izbrisane formulacije »javnega interesa«. Sedaj jih podpira celo Ekonomska fakulteta ...

TTIP

Ameriške korporacije so v Sloveniji že zdaj močno prisotne. Pretežno so prav ameriški skladi financirali privatizacije, kot so bile prodaje Mercatorja, Heliosa ali Fotone. Ameriške finančne družbe svetujejo pri privatizacijskih postopkih (Telekom), hkrati najemajo še domače lobistično-svetovalne agencije (Alta). Ameriški skladi so tudi glavni kupec slovenskih slabih terjatev in lastniki največjega investicijskega sklada v državi (Alpen.si). Te korporacije vlagajo tudi v »družbo«, podpirajo recimo društva za promocijo neoliberalnih idej, kot je Svetilnik, katerih člani nato nastopajo v medijih kot »analitiki«. Toda to še ni vse. Zakaj ta interesna mreža ne bi dobila kar neposrednega dostopa do zakonodajnega postopka? In svojega, vzporednega pravnega sistema? Ne gre za šalo. Gre za resno idejo, ki jo v imenu spodbujanja investicij zagovarja celo evropska komisija.

Projekt se imenuje »TTIP« ali prostotrgovinski sporazumu o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu, o katerem se evropska komisija pravkar pogaja z ZDA. Glavni namen sporazuma je liberalizacija ekonomskih odnosov med celinama. S TTIP-om želita obe strani liberalizirati trgovino, posledično tudi ukiniti t. i. evropski notranji trg in odpraviti še zadnje carine in necarinske omejitve med Evropo in Ameriko, kot so normativi in standardi, recimo na področju bančništva, zaščite potrošnikov ali kmetijstva. To pa, razumljivo, koristi predvsem največjim in najmočnejšim, ki so sposobni širiti posel prek Atlantika. Na obeh celinah so to večinoma velike korporacije. V Evropi se za sklenitev sporazuma TTIP zavzemajo nemške banke, v ZDA pa avtomobilska industrija in njihovo »industrijsko« kmetijstvo. Učinki na manjša podjetja ali podjetja iz manjših držav utegnejo biti po tej logiki ravno nasprotni.

Kako multinacionalne korporacije, ta utelešenja najmočnejših zasebnih interesov, pritiskajo na Slovenijo? Odgovor: Ni jim treba.

Da sporazum že na prvi pogled ni v interesu Slovenije, izhaja iz raziskave, ki so jo novembra 2014 za vlado opravili ekonomisti dr. Jože P. Damijan, dr. Črt Kostevc in dr. Tjaša Redek. Napovedali so, da bodo »učinki liberalizacije trgovine z ZDA na slovensko gospodarstvo izjemno majhni, vendar negativni«. Če bo sporazum uveljavljen, naj bi najmočnejše negativne učinke zunanjetrgovinske liberalizacije občutili v kmetijstvu, rudarstvu, v panogi motornih vozil, v kemični in kovinski industriji. Na pozitivne plati sporazuma v Sloveniji po njihovem praktično ni mogoče računati, saj so raziskovalci z anketo med slovenskimi podjetniki ugotovili, da ti seveda ne kažejo posebnega interesa za širjenje ali vstop na ameriški trg. Sporazum bi tako lahko iz Slovenije odnesel do 1500 delovnih mest, ne da bi upoštevali druge družbene in politične učinke.

Materialno sporazum še najbolj neposredno ogroža interese slovenske farmacevtske industrije, saj predvideva poenotenje zaščite pravic intelektualne lastnine. Na področju farmacije to pomeni podaljšanje patentne zaščite za originalna zdravila, kar pa ni v interesu Krke, ki je proizvajalec generičnih zdravil in želi, da se patentna zaščita za originalna zdravila ne podaljšuje zunaj sedanjih okvirov. V Krki temu pritrjujejo. Njihova služba za odnose z javnostmi na naše vprašanje odgovarja, da v prihodnosti pričakujejo večja tvegana pri poslovanju, predvsem zaradi novih določb na področju pravic intelektualne lastnine: »Po naši oceni bodo določbe trgovinskega sporazuma vplivale predvsem na države članice EU, saj bodo definirale okvire, v katerih bodo države lahko sprejemale nacionalno zakonodajo. Učinke, pozitivne ali negativne, je tako pričakovati predvsem na nacionalni ravni,« pravijo.

Korporacije nad državo

Še bolj problematične pa so druge rešitve, katerih učinkov ni mogoče napovedati. Sporazum TTIP predvideva recimo posebni institut, ki bo velikim podjetjem omogočil neposredni vpliv na snovanje zakonodaje. Postopek se imenuje »regulatorno sodelovanje«, pomeni pa, da morajo biti skupine podjetij vključene v zakonodajni postopek, še preden so osnutki aktov predstavljeni v parlamentih. To naj bi podjetja ščitilo pred nepredvidenimi političnimi ukrepi in spodbujalo investicije, a s tem bi seveda velike korporacije dobile pravico do zakonodajne iniciative, ki jo imajo sicer zgolj parlamentarci ali volivci: »S tem postopkom bodo lahko korporacije omejile ali preprečile sprejem zakonodaje. Z drugimi besedami, velika podjetja si bodo lahko sama pisala pravila, na podlagi katerih bodo lahko vzdrževala obstoječe stanje, s katerim, po mojem mnenju, izkrivljajo konkurenco in vzdržujejo umetne monopole,« pravi Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera.

In potem je tukaj še vzporedni pravni sistem. Slovenija z ZDA nima sklenjenega investicijskega sporazuma, ki bi dopuščal tukaj poslujočim ameriškim podjetjem, recimo Microsoftu, Goodyearu, UPS-u, Johnson & Johnsonu tožbe proti Sloveniji pred tajnimi, arbitražnimi trgovskimi sodišči. V imenu globalizacije in spodbujanja mednarodnih investicij takšni sporazumi rastejo po svetu kot gobe po dežju. Sedaj jih je sklenjenih že več kot 3000. Množijo se tudi sodni procesi, v katerih korporacije tožijo države. Od šestdesetih let pa do leta 2005 je Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) registrirala okrog 200 takšnih sodnih postopkov, v katerih zaradi institucionalne ureditve v 70 odstotkih zmagajo korporacije s poravnavo ali sodno odločitvijo. A samo v zadnjih desetih letih je bilo sproženih novih 600 tožb.

V mnogih od teh postopkov korporacije vse agresivneje posegajo v okoljske in zdravstvene predpise ter v delovnopravne ureditve. Postavljajo se nad suverene pravice nacionalnih držav. Znan je primer francoskega transportnega podjetja Veolia, ki je prisotna tudi v Sloveniji. Veolia toži Egipt, ker je tamkajšnja vlada povišala minimalno plačo. Švedski energetski gigant Vattenfall zahteva od Nemčije 3,7 milijarde evrov odškodnine, ker se je Nemčija po katastrofi v Fukušimi odločila do leta 2022 opustiti jedrsko energijo. Mnoge države so zgolj zaradi možnosti tožb spremenile svoje zakone. Potem ko je tobačna industrija sprožila postopek proti Avstraliji, ki je sprejela zakon o zmanjševanju odvisnosti od kajenja, sta podobno reformo opustili Malezija in Nova Zelandija.

Danes je v Sloveniji še celo Ekonomska fakulteta pripravljena za drobiž zagovarjati ukinitev enega od stebrov socialne države: privatizacijo zdravstvenega sistema.

Slovenski evroposlanci so »za«

V Sloveniji ameriška podjetja teh pravic še nimajo, bi pa jo dobila na podlagi sporazuma TTIP. Lahko bodo tožila Slovenijo zaradi izgube potencialnih dobičkov, zaradi sprejema določenih zakonov ali ukrepov, celo če bi želela Slovenija z njimi zaščititi okolje ali potrošnike. Evropski poslanci so sicer v resoluciji ta mesec zavrnili ločeno, zasebno, tajno arbitražno sodišče za ameriške korporacije. So pa vendarle privolili na od javnih sodišč ločen, privilegiran mehanizem za zaščito investitorjev iz ZDA. Čeprav so množice ljudi v zadnjem letu po mnogih evropskih mestih protestirale proti pogajanjem o sporazumu TTIP, ki nastaja predvsem na sestankih med komisijo in predstavniki korporacij, čeprav so Evropejci zbrali več kot 2,3 milijona podpisov proti temu sporazumu, so minuli teden poslanci evropskega parlamenta odločili, da se pogajanja z določenimi zadržki spet nadaljujejo.

In tukaj pridemo do glavne uganke: Če je omenjeni sporazum slab in še posebej slab za majhne države, kot je Slovenija, zakaj so prav slovenski evroposlanci med najmanj kritičnimi? Na zadnjem glasovanju je namreč od osmih slovenskih poslancev zgolj eden, to je Igor Šoltes, glasoval proti nadaljevanju pogajanj. Ker, kot pravi, »ta sporazum ne prinaša nič dobrega, še posebej ne Sloveniji, ker to ni zgolj sporazum o prosti trgovini, ampak pomeni tveganje za javne storitve«. Ostali so dejansko glasovali za nadaljevanje procesa. Ivo Vajgl in Tanja Fajon sta se glasovanja vzdržala, Franc Bogovič, Romana Tomc, Patricija Šulin, Milan Zver in Alojz Peterle pa so glasovali za. Tomčeva celo z izjavo, da TTIP ni samo ekonomski sporazum, ampak je »tudi geopolitični dogovor o strateškem zavezništvu med dvema razvitima deloma sveta, ki gojita podobne vrednote«, ki bo prinesel boljše sodelovanje in manj ovir med sodelujočimi, krepitev gospodarske aktivnosti, nova delovna mesta, višji standard ljudem ...

Vzemimo za primer Franca Bogoviča, ki se v Sloveniji kot član SLS zavzema za interese kmetov. Zakaj je glasoval za nadaljevanje pogajanj o sporazumu, ki povsem očitno pomeni tveganje za slovensko kmetijstvo? Bogovič odgovarja, da zato, ker »smo na odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja sprejeli jasne usmeritve glede varne hrane, kmetijstva: da si zniževanja standardov na področju varne hrane – kot so antibiotiki in hormoni v govedoreji, ostanki pesticidov v rastlinski proizvodnji – ne smemo in ne moremo privoščiti, saj ima evropska kmetijska politika določene posebnosti, ki jih ne moremo primerjati z načinom kmetovanja v ZDA«. Njegovo stališče je, da morajo slovenska in evropska podjetja na trgih zunaj EU dobiti priložnost. Odprava birokratskih ovir in carinskih dajatev, sprostitev spletne trgovine, poenotenje podjetniške zakonodaje in poenostavitev postopkov za opravljanje storitev naj bi nudili »priložnost tudi za številna slovenska podjetja, ki danes preveč sramežljivo ciljajo na ogromen in perspektiven ameriški trg«.

64 odstotkov francoskih in italijanskih ter 60 odstotkov angleških evroposlancev je glasovalo proti korporativnemu teptanju držav, skoraj vsi Slovenci pa so ga podprli.

A agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar odgovarja, da je razlika med ameriškim in evropskim kmetijstvom povsem očitna, da sta si ureditvi tako različni, da sam »nima domišljije«, kako bi lahko tak sporazum brez nižanja evropskih standardov sploh sklenili. Torej tako, kot si zamišlja Bogovič. Evropa temelji na družinskem, tradicionalnem ali maloserijskem kmetijstvu, ZDA pa na »industrijskem« kmetijstvu, ki je zato tudi bolj konkurenčno. Koncepta sta popolnoma drugačna, in če bo sporazum škodljiv za evropsko kmetijstvo, bo še toliko bolj škodljiv za slovensko, meni. Sicer pa naj bi bili evropska in ameriška ekonomija na področju kmetijstva že tako ali tako do skrajnosti integrirani, zato se sprašuje, ali je ta novi korak v resnici potreben: »Prišli smo do skrajne točke. Zakaj bi morali zdaj sprejemati še iste standarde pri hrani, če gre zgodovinsko, sociološko ali ekonomsko za dve različni tradiciji? Ali morata mož in žena, če se imata rada, res nositi tudi iste obleke?«

Nova Evropa

Zato Kuhar sklepa, da so se slovenski evroposlanci prej uklonili pritisku parlamentarnih skupin kot pa da bi razmišljali z lastno glavo. Prevedeno v številke: zgolj 12 odstotkov slovenskih glasov v evropskem parlamentu je bilo proti sporazumu, ki je očitno škodljiv za Slovenijo. Na drugi strani je kar 64 odstotkov vseh navzočih francoskih evropskih poslancev minuli teden glasovalo proti nadaljevanju pogajanj. Proti sporazumu je glasovalo več kot 60 odstotkov angleških evroposlancev in skoraj polovica italijanskih. Med vsemi evropskimi državami so v podpori sporazumu z ZDA slovenske predstavnike prehiteli zgolj še Maltežani, Slovaki ali Romuni, ki so vsi soglasno podprli nadaljevanje pogajanj, čeprav nimajo »lastnih« multinacionalk.

Vse to kaže, kako udomačena je v Sloveniji neoliberalna ideologija, kako se celo najvišji politiki identificirajo z interesi korporacij. Danes je še celo Ekonomska fakulteta pripravljena za drobiž zagovarjati ukinitev zdravstvenega sistema, tako kot so tudi slovenski evroposlanci prepričani, da korporativno teptanje držav, parlamentov in sodišč prispeva k splošni blaginji. Glasovanje o TTIP-u je minuli teden dobro razkrilo ta duh, ki vlada v Sloveniji. Kjer pritisk najmočnejših zasebnih interesov na politiko morda niti ni več potreben.

Kupljena Ekonomska fakulteta

Kaj na očitke o pristranskosti odgovarjajo vodja projekta dr. Tajnikar in ustanove, ki se fakulteti niso hotele pridružiti

Na ljubljanski Ekonomski fakulteti so ta mesec predstavili svoj predlog zdravstvene reforme. Sodeč po njem naj bi pravice iz košarice A financirali z javnimi sredstvi, pravice iz košarice B pa z zasebnimi. Čeprav bi na seznam B poleg na primer zobozdravstva in rehabilitacije sodili kar vse osnovno zdravstvo (razen varstva otrok in starejših) in specialistični pregledi, ta del ne bi več sodil v javno zdravstvo, ampak v zasebno, kjer bi bilo mogoče imeti dobičke – javni zdravstveni zavodi bi se poleg tega preoblikovali v javne gospodarske družbe.

Na očitek, da je Ekonomska fakulteta s tem svoje ime »prodala« zasebnim interesom, predvsem zdravstvenim zavarovalnicam, zdravniški in lekarniški zbornici, a tudi Ameriški gospodarski zbornici (AmCham) in farmacevtskim podjetjem, ki so z 51 tisoč evri financirali pripravo predloga reforme zdravstvenega sistema »Ekonomske fakultete«, je odgovoril vodja projekta, ekonomist dr. Maks Tajnikar.

Po njegovem je očitek žaljiv. Trdi, da ni dovolj zgolj omenjati financerje, ampak da je treba pogledati argumente in podatke, ki so jih raziskovalci uporabili. Pravi, da nismo natančno prebrali niti poskusili razumeti »našega predloga« in da na Ekonomski fakulteti niso bili pretirano naklonjeni zavarovalnicam. Njihov predlog naj bi bil celovit, obravnavali naj bi bili ves zdravstveni sistem »od bolnikovega vstopa, prek plačnikov, koordinativnih mehanizmov do izvajalcev«. Ravno nasprotno, trdi dr. Tajnikar, njihov model naj bi predstavljal »tipičen (šolski) javni sistem zdravstva«.

K omenjenemu projektu so bili sprva povabljeni tudi ministrstvo za zdravje, Zbornica zdravstvene in babiške nege, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, vendar pri projektu nazadnje niso hoteli sodelovati. Iz NIJZ so na vprašanje, zakaj ne, odgovorili, da je bilo v okviru začetnih razprav mogoče razbrati »in rešitev, predstavljena na Ekonomski fakulteti, je to potrdila, da je namen te strokovne naloge podpreti stališča in interese določenih deležnikov, kot so to zasebne zavarovalnice, in tudi Zdravniške zbornice Slovenije«.

Pravijo, da se s takim načinom niso mogli strinjati. »Za nas je pomembno, da iščemo model, ki bo ekonomsko vzdržen, hkrati pa bo zagotavljal enakopravno dostopnost do zdravstvenih storitev za vse prebivalce. Že večkrat doslej se je pokazalo, da so socialno naravnani sistemi zdravstvenega zavarovanja cenejši in omogočajo boljšo dostopnost do zdravstvene dejavnosti kot pa sistemi, ki so bolj ali pa pretežno tržno naravnani,« v NIJZ menijo o podatkih in argumentih iz omenjenega predloga.

Podobno mislijo v Združenju zdravstvenih domov Slovenije, ki združuje skupaj 95 zavodov, bolnišnic in inštitutov. Metod Mezek, direktor združenja, pravi, da so se sicer udeležili preliminarnih srečanj in da so Ekonomski fakulteti že na začetku izrazili »pomisleke glede sodelovanja v tem projektu«, a se mu nato niso pridružili. Prvič zaradi tega, ker pri tako široko zastavljenem predlogu Ekonomske fakultete ni sodelovalo niti zdravstveno ministrstvo niti javna zdravstvena zavarovalnica (ZZZS). Drugič, ker projekta v okviru svojega poslanstva ni naredila sama javna fakulteta. Tretjič pa zaradi »različnih pogledov na reformo zdravstvenega sistema«.

Mezek pravi, da se v združenju zavzemajo za ohranitev javnega zdravstva in so za odpravo dodatnega zavarovanja: »V Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije smo menili, da gre pri tem projektu za podajanje legitimnosti prostovoljnemu dodatnemu zavarovanju, zato v njem nismo želeli sodelovati …« Pravi, da je zgolj javno zdravstvo – z vidika izvajanja in financiranja zdravstvene dejavnosti – tisto, ki lahko zagotovi kakovostne in varne zdravstvene storitve državljanom v okviru vrednot, ki jih zagovarjajo: solidarnosti, dostopnosti in pravičnosti.

Podobno odgovarjajo v Zbornici zdravstvene in babiške nege. Sprva so fakulteti hoteli ponuditi samo strokovno sodelovanje s področja zdravstvene in babiške nege, »letos pa smo umaknili tudi strokovno pomoč, saj je postalo jasno, da se projekt EF ne nanaša na področje našega strokovnega delovanja, pač pa prvenstveno upošteva interese zasebnih zdravstvenih zavarovalnic in ustvarja prostor za privatizacijo javnih zdravstvenih zavodov, kar je v nasprotju z našimi prizadevanji in profesionalnimi vrednotami.« Podobno sicer meni tudi Samo Fakin, direktor ZZZS. Pravi, da v tem primeru ni treba imeti nobenih občutkov, zadeva naj bi bila jasna, »naročnik projekta so bile dejansko prostovoljne zdravstvene zavarovalnice in rezultat je narejen po njihovi meri. Torej, da se ohrani njihova vloga.«

Je Microsoftu uspel posel desetletja?

Vlada namerava v prihodnjih treh letih Microsoftu plačati 20 milijonov evrov

V zadnjih desetih letih, kažejo Supervizorjevi podatki, je javni sektor Microsoftu za uporabo programske opreme plačal okrog 4 milijone evrov. Na ministrstvu za javno upravo pa pravkar zaključujejo skupen javni razpis za nov, triletni nakup Microsoftove programske opreme, katerega okvirno vrednost na podlagi zbranih pooblastil organov državne in javne uprave ocenjujejo na kar 20 milijonov evrov. Toliko namerava torej država plačati Microsoftu v prihodnjih treh letih, pri čemer ne gre za kakšne hudo specializirane programe, ampak med drugim za nakup 26 tisoč licenc za pisarniško zbirko Office, za katero že precej časa obstajajo praviloma brezplačne t. i. odprtokodne druge možnosti.

Res je, da dilema ni tako preprosta. Že kakšnih deset let v Sloveniji teče razprava, ali ne bi bilo smiselno vsaj deloma preiti na t. i. odprtokodno programsko opremo. Vprašanja so različna: bi bili pri tem stroški prehoda na sicer brezplačne programe, na primer zaradi izobraževanja, veliko višji od stroškov nakupa ali podaljšanja že veljavnih licenc? Tokrat so nam z ministrstva za javno upravo sporočili, da so »pred izvedbo razpisa razmišljali tudi o možnostih, ki jih ponujajo odprtokodne rešitve,« na policiji pa so letos opravili »testiranje primernosti odprtokodnega programskega paketa Libre Office za uporabo v operativnih enotah policije«. A očitno iz tega spet ne bo nič, čeprav je prehod na novejše zbirke Office verjetno enako zapleten kot prehod s starejše zbirke Office na na primer Libre Office.

Sicer pa v Sloveniji že obstaja primer uspešnega prehoda na brezplačno odprtokodno nadomestno možnost. Na slovenskih sodiščih so med letoma 2003 in 2006 opustili plačljive pisarniške programe in v celoti prešli na Open Office. Šlo je za široko zastavljen projekt: prehod na brezplačno programsko opremo so izpeljali na 120 lokacijah in približno 4200 računalnikih. Poleg pisarniških programskih zbirk so tedaj na sodiščih tudi za vse druge podatkovne zbirke, kot sta zemljiška knjiga in sodni register, začeli uporabljati t. i. odprtokodne programe. Vodja projekta Bojan Muršec, sicer direktor centra za informatiko na vrhovnem sodišču, je po izpeljavi projekta ocenil, da so s tem stroške za programsko opremo prepolovili.

Čeprav je od tega minilo že pet let in čeprav se je projekt končal pozitivno, si druge ustanove tega koraka še vedno ne upajo narediti. Zakaj ne? Odgovor verjetno ni povezan s pozitivnimi učinki na proračun. Ali kot je na eni od predstavitev projekta pojasnil Muršec: vodstvo projekta je z odločitvijo, da se sodišča odpovedo Microsoftovi programski opremi, nase prevzelo precejšnja tveganja. Morali so se spoprijeti z velikimi pritiski, označeni naj bi bili za »eksote«, je dejal, za »avanturiste« ali »ljudi brez kompasa«. Pojavljale so se raziskave, ki so dokazovale, da pomeni uvajanje brezplačne programske opreme veliko tveganje za poslovanje. Medtem ko je projekt potekal, naj bi bili poklicani na štiri sestanke s podjetjem Microsoft. Odločitev so morali pred njegovimi predstavniki zagovarjati tudi v pisarni predsednika vrhovnega sodišča in v pisarni ministra, pristojnega za informacijsko družbo, je povedal Muršec.