Ristić in Frljić – kulturna terorista?

Kontroverzni hrvaški režiser Oliver Frljić pripravlja predstavo o prav tako kontroverznem Ljubiši Ristiću, srbskem režiserju nekoliko starejše generacije, ki je bil v osemdesetih letih, predvsem s predstavama Maša v a-molu in Peržani v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), utemeljitelj nove estetike in jugoslovanskega političnega gledališča. Takrat ga je Josip Vidmar, eminenca slovenske kulturne politike, ki je imel to moč, da je »padlo, kar je ustrelil«, razglasil – skupaj z Dušanom Jovanovićem – za »kulturnega terorista«, saj je Ristić v predstavah s svojstveno estetiko načenjal tabu teme jugoslovanske politike in družbe.

V devetdesetih letih je režiser, ki je veljal za levičarja in je kot zagovornik obstoja Jugoslavije ustanovil gledališče Kazalište, pozorište, gledališče, teater (KPGT), kot številni drugi srbski umetnik postal goreč nacionalist in podpornik Miloševićevega režima. Bil je celo podpredsednik Jugoslovanske združene levice (JUL), minorne politične stranke, ki jo je vodila Miloševićeva žena Mira Marković. Ristić torej ni samo podpiral Miloševićeve nacionalistične politike, ampak si je »umazal roke« s sodelovanjem v njej. Po padcu Miloševićevega režima so v glavnem pozabili nanj. No, v zadnjem času ga skušajo nekateri krogi v Srbiji rehabilitirati. Prejšnji mesec je prejel, ob burnih odzivih liberalnega srbskega tiska, nagrado Sterijinog pozorja za življenjsko delo.

Tomaž Toporišič, dramaturg predstave, pravi, da bo predstava, seveda provokativna, vendar ne tako, kot pričakuje občinstvo.

V takšnih razmerjih ni nič nenavadnega, če predstava Kompleks Ristić, ki nastaja v koprodukciji ljubljanskega SMG, HNK Reka, BITEF Beograd in MOT Skopje, buri duhove, še preden je doživela premiero; ta bo 20. septembra na beograjskem festivalu BITEF. Oliverja Frljića, sicer intendanta HNK Reka, skušajo hrvaški konservativci diskreditirati na osebni ravni, očitajo mu bosanske korenine, nedržavotvornost in celo izdajo, v Srbiji pa se je najostreje odzval sam Ristić in za srbsko Politiko dejal, da ga moti, ker je za predstavo izvedel iz medijev. »Ta Frljić obeša igralcem napise z mojim imenom okrog vratu, potem pa jim da tekst, iz katerega deset minut berejo imena ubitih v Srebrenici. Kaj naj rečem o tem? Po njihovem bi moral crkniti, ne bi smel obstajati.« Ristić je v pogovoru za Intermagazin.rs še dodal, da Frljić tako ali tako »posnema in oponaša vse, kar sem uvedel v naše gledališče: da delamo skupaj, da sodelujemo v celotni regiji. Vse to je v redu, Ristić pa ne bi smel obstajati. To kaže na nekaj drugega: dovoljeno je ‘sodelovanje v regiji’, ne pa jugoslovanski kulturni prostor in KPGT, dovoljeno je vse, kar je delal in kakor je delal Ristić – toda brez Ristića …«

Frljić je že večkrat razpravljal z Ristićem o gledališču, njegov način dela pa je spoznal tudi v sodelovanju z njegovimi nekdanjimi sodelavci. Vendar pa tokrat z Ristićem ni stopil v stik, kajti ta je zelo negativno ocenil eno izmed njegovih predstav. No, Frljiću ne gre za spopad, ampak, kot je dejal za beograjski Blic, gre v predstavi Kompleks Ristić za »resno teatrološko raziskovanje, ki poskuša vrniti fenomen KPGT v javni prostor, hkrati pa tudi videti, kaj danes označuje ta pojem. Zato bi prosil vse, da počakajo na predstavo in si šele potem oblikujejo mnenje in se odločijo, ali bom (ali pa ne) spet postal ‘družbeni problem’.«

V SMG napovedujejo, da bo Frljić v njej »kompleksni gledališki terorizem Ljubiše Ristića s forenzično režijo ponovno dal na rentgen in vidmarjanski del slovenske gledališke elite spravil v obup«. Tomaž Toporišič, dramaturg predstave Kompleks Ristić, pa pravi, da bo predstava, ki nastaja – tako kot je v SMG nastal tudi Frljićev mednarodno odmevni Preklet naj bo izdajalec svoje domovine – z improvizacijami igralcev na zapise v različnih dokumentih o Jugoslaviji in umetnosti, seveda provokativna, vendar ne tako, kot pričakuje občinstvo.

Sicer pa naj bi predstava začela novo sezono v SMG, kjer bodo preizpraševali identiteto gledališča, kjer je bil Ristić pomemben akter. Njegovo delo bodo torej obravnavali kot estetski in politični fenomen, pri čemer jih bo zanimalo, kako se fenomen »estetske revolucije, ki jo je v jugoslovanskem prostoru sprožil Ristić, spremeni v nekaj, kar ni več estetska revolucija, hkrati pa je tudi politično sporno. Ristić nas zanima kot del nekega paradoksa zgodovine umetnosti in civilizacije na prelomu iz 20. v 21. stoletje,« pravi Toporišič.

Predstava torej ne bo tematizirala (le) usode, življenjske in umetniške odločitve samega Ristića per se in opozorila na vprašanje političnih levitev, ampak bodo njena podstat mejna stanja politične umetnosti v zadnjih letih Jugoslavije, v času njenega razpada in v času po Jugoslaviji. Seveda pa bo tako kot vse Frljićeve predstave snovalcem in občinstvu skušala odgovoriti tudi na vprašanje, ali ima danes gledališče še kakršnokoli subverzivno moč. »Kakšna je ta subverzivna moč, bodo pokazali sama predstava in tudi odzivi nanjo,« pravi Toporišič.