Neustavljiva moč divjih konjev

Ameriška pesnica, glasbenica, umetnica in družbena aktivistka Patti Smith je verjetno prva v zgodovini rock’n’rolla, ki je, potem ko je stopila na oder, s svojimi branji poezije, recitali in glasbenimi nastopi ženske ustvarjalke rock’n’rolla postavila ob bok moškim glasbenikom, ki so dotlej dominirali v tej glasbeni zvrsti. In jih celo prekosila.

Res je, da so tudi bile pred njo močne izvajalke, ki so ključno vplivale na razvoj rock’n’rolla in so bile tudi obravnavane kot izvajalke, enakovredne moškim predstavnikom rock’n’rolla. Takšni sta bili denimo Janis Joplin ali Grace Slick. A šele Patti Smith je bila tista, ki se je v vsej svoji veličini predstavila kot samosvoja, močna umetnica in ji je s svojimi prepričanji, karizmo in odrsko silovitostjo uspelo prepričati svetovno javnost, da je to, kar počne, resnično izjemno umetniško in tudi družbeno delovanje. In vse to brez stereotipnega izpostavljanja oblin ali seksi oblačil, ki je (še zmeraj) tako močno navzoče v glasbenem svetu.

Njeno umetniško delovanje, predvsem pa njen pomen v zgodovini rock’n’rolla in še zlasti panka kot gibanja, najbolje ponazori opazka, ki jo je v pogovoru s kolegom Goranom Kompošem pred svojim nedavnim ljubljanskim koncertom navrgel Thurston Moore, ključni član znamenite nekdanje zasedbe Sonic Youth. Ta nikdar ni skrivala, da je njeno glasbo močno zaznamovala tudi Smithova. Tako kot tega ne skrivajo Madonna, Bruce Springsteen, PJ Harvey, R.E.M. in številni drugi glasbeniki. In ko se je pogovor dotaknil Smithove, je Moore kot iz topa izstrelil, da je njena energija čudež, ki ga je treba doživeti. Ker je popolnoma podrejena rock’n’rollu, duši in tudi molitvi. Smithova je svoje življenje popolnoma podredila umetnosti, glasbi in aktivizmu.

Rodila se je leta 1946 v Chicagu in bila bolehna in krhka deklica, ki se je skupaj s svojimi starši, tipičnimi predstavniki ameriškega delavskega razreda, preselila v ameriško provinco, nekam na mejo med New Jerseyjem in Philadelphio. Že med odraščanjem je odkrila čudovit svet poezije, zlasti Arthurja Rimbauda, Jeana Geneta, Williama Blaka, pa tudi kantavtorja Boba Dylana, ki ji je pomenil varno zatočišče pred žaljivkami in zmerljivkami sošolcev.

In prav ta svet ji je toliko odprl obzorja, da se je po nosečnosti, ki se ji je zgodila prezgodaj, in rojstvu deklice, ki jo je dala v rejniško družino, odpravila v New York, velemesto, center ameriškega (in svetovnega) umetniškega in glasbenega dogajanja, ki ji je kot revni, a kljub temu optimistični dvajsetletnici najprej pokazal zobe, nato pa jo sprejel za svojo.

Tudi v New Yorku se je Patti Smith zatekla v svoj svet: svet umetnosti, poezije, na koncu pa tudi rock’n’rolla. Kljub dejstvu, da je bila večinoma popolnoma brez denarja, sta ji največje bogastvo pomenili svoboda in neodvisnost, vrednoti, za kateri lahko rečemo, da jo spremljata še danes. Preživljala se je z delom v različnih knjigarnah, kar ji je omogočalo, da je ves čas ostajala v tesnem stiku s poezijo, obiskovala je tudi razstave, koncerte in druge kulturno-umetniške dogodke in tako se je počasi infiltrirala v newyorške bohemske in umetniške kroge.

Sonic Youth nikdar ni skrival, da je njegovo glasbo močno zaznamovala Patty Smith. Tako kot tega ne skrivajo Madonna, Bruce Springsteen, PJ Harvey, R.E.M. in številni drugi glasbeniki.

Prva, takrat še neformirana, pozneje pa izjemno cenjena umetniška osebnost, ki jo je spoznala v Velikem jabolku, je bil zagotovo fotograf Robert Mapplethorpe. Njena velika ljubezen in prijatelj, s katerim sta si kot revna dvajsetletnika utirala pot k umetniškemu uspehu, o čemer je sama odkrito pripovedovala tudi v ganljivi avtobiografiji Pač mulca (Just Kids), ki je izšla pred nekaj leti. Skupaj sta umetniško ustvarjala, risala, slikala, se pogovarjala o umetnosti, družbi, politiki in se spoznavala s takrat pomembnimi akterji newyorškega umetniškega življenja, zlasti po selitvi v sloviti hotel Chelsea. Tisti hotel, v katerem so takrat živeli verjetno najimenitnejši predstavniki newyorške umetniške in glasbene srenje. Seznam se bere kot nekakšen all-stars: Bob Dylan, Tom Waits, Dylan Thomas, Arthur C. Clarke, kanadski poet Leonard Cohen, ki je pesem Chelsea Hotel posvetil še eni tamkajšnji stanovalki, prezgodaj preminuli glasbeni ikoni Janis Joplin ... Tam pa sta med drugim bivala tudi znana beatnika Allen Ginsberg in William Burroughs, ki sta močno vplivala na svetovne nazore in umetniško izražanje mlade Patti Smith. Zato ne preseneča, da se je njena poezija, ki je bila takrat v ospredju njenega ustvarjalnega fokusa, po vseh teh poznanstvih začela mešati z gledališčem, s slikarstvom in na koncu tudi z glasbo.

Na začetku sedemdesetih let se je umetniško dogajanje iz Tovarne (The Factory), ki je zrasla iz ateljeja vodilnega predstavnika pop arta Andyja Warhola, preselilo v neugledni klub CBGB. Tisti klub, ki je potem pomenil odskočno desko za številne newyorške glasbene izvajalce, kot so denimo Television, Ramones, Talking Heads ali Blondie. In seveda za Patti Smith. Tam je sprva sodelovala z branji svoje poezije, sodelovala je v tudi gledaliških predstavah, hkrati pa pisala za glasbene časopise Creem in Rock. Glasba je bila vedno del njenega življenja. Občudovala je Boba Dylana, njegovo poezijo in glasbo, celo njegov slog oblačenja, ki ga je nekoliko posnemala. Navduševala pa se je tudi nad Jimom Morrisonom, Jimijem Hendrixom in Rolling Stonesi, še zlasti nad njihovima članoma Brianom Jonesom in Kiethom Richardsom. Zato je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo tudi sama zašla v glasbene vode.

Ta proces je pospešilo poznanstvo s kitaristom in glasbenim kritikom Lennyjem Kayem, ki je začel na kitari spremljati njena silovita branja poezije. Sčasoma se jima je pridružil še klaviaturist Richard Sohl, ko pa sta v zasedbo prišla češki emigrant Ivan Kral na kitari in bobnar Jay Dee Daugherty, je bila rojena Patti Smith Group. Za producenta prvega albuma so izbrali (oziroma ga je izbrala kar sama Patti Smith) nekdanjega člana kultne zasedbe Velvet Underground, Johna Cala, in Horses (1975) je takoj požel burne medijske odzive.

A ti so bili tako pozitivni kot negativni.V časniku The New York Times so denimo zapisali, da bo za nekatere ljudi nadležen, drugi ga bodo preprosto spregledali, a gre za poseben plošček, ki je vreden vsake minute poslušanja. V britanskem New Musical Expressu je pisalo: »Horses je boljši od prvega albuma Roxy Music, boljši od prvih albumov Beatlov in Stonesov, boljši od prvega Dylanovega albuma in enako dober kot prvenci Doorsov, Jimija Hendrixa ali Velvet Underground. Zato ker je nenavaden, izstopajoč in precej čudaški. Je nevrotičen, nezdrav in premočan, sporočilo v steklenici, poslano iz kraja, kjer ste se soočili s porazom samodestruktivne psihoze.« Melody Maker pa ga je, nasprotno, označil kot slab album, ki predstavlja vse tisto, kar je bilo slabega v rock’n’rollu tistega časa.

»Horses je boljši od prvega albuma Roxy Music, boljši od prvih albumov Beatlov in Stonesov, boljši od prvega Dylanovega albuma in enako dober kot prvenci Doorsov, Jimija Hendrixa ali Velvet Underground.« – New Musical Express leta 1975 o prvem albumu Horses

V vsakem primeru je bil Horses plošček, ki je bil mejnik v zgodovini rock’n’rolla. Bil je plošček velike poetične vrednosti, ki je s svojo glasbeno preprostostjo prinesel svež veter v rock glasbo in napovedoval radikalne spremembe v njenem dojemanju. Plošček, ki je Patti Smith označil za botro panka (danes, ko ima 68 let, ji pravijo tudi babica panka), z znamenito črno-belo fotografijo Roberta Mapplethorpa na naslovnici, kjer Smithova pozira v beli srajci, pa se je tudi uvrstil med najboljše ovitke albumov vseh časov.

Patti Smith je pozneje izdala še nekaj dobrih plošč, leta 1977 pa si je med nastopom na Floridi poškodovala vratno vretence, kar jo je kar za nekaj časa odvrnilo od nadaljnjega koncertiranja, ne pa tudi ustvarjanja. V tem času se je posvetila družinskemu življenju, v osemdesetih in v devetdesetih letih pa jo je doletelo tudi nekaj osebnih tragedij. Leta 1989 je za posledicami aidsa umrl Robert Mapplethorpe, leta 1994 je umrl njen življenjski sopotnik Fred Smith, mesec dni za njim še njen brat Todd.

Patti pa je še zmeraj z nami. Še vedno ustvarjalna, silovita, načelna in pravičniška. Tako kot na svojem legendarnem prvencu.

Tistem, ki ga še vedno izvaja na koncertih.

Tistem, ki mu bomo 2. avgusta lahko v živo prisluhnili tudi na naših tleh.

V čast nam je.

Koncert:
Patti Smith
Kje: Križanke, Ljubljana
Kdaj: 2. avgusta 2015