Zgodbe s plakatov

Tako obsežen pregled plakatov, kot je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, skriva v svojih nedrjih nešteto zanimivih zgodb, ki jih je mogoče izluščiti iz razstavljene gmote približno 200 plakatov, nastalih v preteklih sto letih. Predvsem zgodb, ki do danes še niso bile deležne toliko pozornosti javnosti kot na primer zgodba, ki jo nosi plakat JBTZ, tega je Zdravko Papič naredil za Mladino, ali pa zgodbe niza plakatov Matjaža Vipotnika, kot so Marx na kolesu, Maškarada in Ujetniki svobode, in ne nazadnje zgodba plakata, zaradi katerega je izbruhnila plakatna afera ob dnevu mladosti leta 1987.

Razstava v MAO poskuša zajeti menjavanje generacij in zakonitosti njihovega dela. Začetke slovenskega plakata umešča v leta okoli 1900 z delovanjem arhitekta Janeza Jagra in vesnanov, znane skupine slikarjev. Toda prva tretjina 20. stoletja je bila dramatična, podobno kot dogajanje, povezano z znanstvenofantastičnim filmom Metropolis nemškega režiserja Fritza Langa, pa tudi s propagandnimi plakati za ta film, ki je prišel v svetovne kinematografe leta 1927. Od Berlina do Stockholma, od Tokia do New Yorka so nastali zelo različni plakati in med njimi najdemo tudi plakat Petra Kocjančiča, ki se je zgledoval po naslovnici propagandne knjižice, nastale v Berlinu leta 1927. Torej je prava letnica njegovega nastanka 1927 in ne 1926, pod katero ga vodi slovenska stroka. Na spletni strani, kjer so zbrani različni tipi promocijskih plakatov za film Metropolis, ob Kocjančičevem piše: Metropolis, Balkan Film, Zagreb, Czechoslovakia, cca 1927, design by Peter Kocjančič. Kaže, da še vedno ni nikomur uspelo prepričati sveta, da Slovenija ni Slovaška in da tudi nikoli ni bila del nekdanje Češkoslovaške.

Kakorkoli, Kocjančičev plakat je postal del svetovne dediščine in je vključen v mednarodni pregled plakatov za film Metropolis. Vidimo ga tudi na ljubljanski razstavi v MAO, kjer najdemo še eno reminiscenco na ta Langov film. Eno izmed različic starih plakatov za Metropolis je leta 1990 Ranko Novak uporabil za izhodišče plakata za film Umetni raj Karpa Godine. Tako je Langova robotka v povsem drugem kontekstu še enkrat pospremila slovensko občinstvo v kino. Sodobnejša inačica robotke pa je leta 1994 s plakata Novega kolektivizma uperjala v gledalca prst in nagovarjala potencialne državljane prve globalne države NSK.

Med zgodbami, ki jih skriva razstava, je tudi cocktina, prav tako vezana na dialog slovenskih oblikovalcev s svetovnimi. Podjetje Slovenijavino je leta 1953 na jugoslovanski trg poslalo brezalkoholno pijačo cockto; bilo je slabih devet let po tem, ko je multinacionalka Coca-Cola v ZDA registrirala brezalkoholno pijačo pod svojo blagovno znamko. Kaj vse vsebuje recept za cockto Emerika Zelinka, še vedno ne vemo, vemo pa, da je okus po šipku uspešno konkuriral na domačem trgu in z imenom cockta in sloganom – Pijača naše in vaše mladosti – izzival ameriški koncern in njegovo coca-colo.

Saj ne, da bi se konkurenčni boj začel na mednarodnem trgu, a kot pravijo, je bila to ena prvih učinkovitih ekonomskopropagandnih akcij v socialistični Jugoslaviji. Pri njej sta sodelovala arhitekt in oblikovalec Sergej Pavlin in grafični oblikovalec Uroš Vagaja. Prvi je prispeval obliko steklenice in logotip, drugi plakat, ki je postal sinonim za oglaševanje v petdesetih in šestdesetih letih. Pijača in plakat sta doživela velik uspeh. Uroš Vagaja je na pastelno modro površino postavil temno zagorelo mladenko črnih las in modrih oči, ki z rumeno slamico srka šipkov napitek. Kaj je bilo tako privlačnega na shematizirani koketi s konjskim repom, ni mogoče razložiti, a imela je enkraten uspeh in se je zapisala v čustveno plast našega kolektivnega spomina.

Kako natančno je bilo delo oblikovalca Jožeta Brumna, pripoveduje zgodba o oblikovanju knjige Integrali Srečka Kosovela. Brumen je znal povedati, da sta z urednikom Antonom Ocvirkom o Kosovelovi poeziji razpravljala kar vse leto. »Bil sem precej utrujen, vendar takega močnega intelektualnega napora kot takrat z Ocvirkom nisem več ponovil, pri tej knjigi je šlo za znanost. Ko sem Integrale že končal, mi je prišla v roke knjiga El Lisickega. Doživel sem šok, ko sem ugotovil, da sva z El Lisickim prišla do istega pojmovanja verza. To mi je pomenilo tiho priznanje, da mi je uspelo, da sem z Integrali nekaj dosegel.« Prav ves trud, ki ga je Brumen vložil v oblikovanje knjige, se zrcali v tipografskem plakatu iz leta 1967; ta je pri Cankarjevi založbi promoviral izid Kosovelovih Integralov.

Na plakatnem diptihu Vsaka partija ... ima svoj konec ... in vsaka mladina ... ima svoj lepši jutri ... avtorjev Zdravka Papiča in Roberta Botterija razberemo našo politično zgodbo s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Z oblikovalsko intervencijo je dokumentarna fotografija Srdjana Živulovića postala jedro političnega stališča, resnična bitka za kruh je hkrati »skomunicirala« optimizem, ironijo in družbeno stvarnost. Večplastnost plakata ustreza takratnim političnim razmeram, kratenju svobode govora in tiska ter hkrati večnemu optimizmu ljudstva, ki verjame, da bo boljše, ne upa si pomisliti, da bi lahko bilo še slabše. Plakat pa je tudi vizionarska napoved razpada tedaj skupne države.

Vsak plakat ima za seboj niz zgodb – od tega, kako je nastajal in kakšne so bile okoliščine, kakšne so bile tehnične možnosti za delo in kakšen je bil trenutni družbeni kontekst, vse do oblikovalskih pravil in načel likovne gradnje plakata in snovanja njegovega verbalnega sporočila. Vsak plakat je nema priča svojega časa, ki pa »se razgovori« z likovno govorico, natisnjenimi slogani, besedami, besednimi zvezami in stavki. Kot takšen je že od 19. stoletja del kulture, del vsakodnevnega družbenega dogajanja, saj je bil takrat prvo sredstvo obveščanja in razglašanja novic, propagande in reklame.

Slovenci smo besedo plakat prevzeli iz nemščine, ta pa jo je iz latinščine – placatum iz glagola placere – zravnati. Angleški izraz poster izhaja iz glagola to post – razglasiti, oznaniti ali nalepiti, samostalnik post – drog, steber – pa namiguje na prva razglasna mesta, ki so bila v obliki valjev, na katere so lepili plakate. Francoska beseda l’affiche označuje lepak, plakat ali oglas, glagol afficher pa lahko pomeni tudi bahati se, ponašati se, razkazovati in ne zgolj plakatirati, javno razglašati ali objaviti. Tako že v sami etimologiji besede tiči narava nekega kulturnega okolja in s tem družbena vloga plakata.

Razstava v MAO v osnovi temelji na konceptu klasične kronološke razdelitve, ki umetnostni zgodovini omogoča, da svoj predmet proučevanja opredeli in ga uvrsti v neko obdobje ali slog; sledi t. i. razvoju plakata na Slovenskem, naniza različne zvrsti plakata – sejemski, tržni, turistični, kulturni (gledališki, filmski, glasbeni ...), ekološki, politični ... in pri tem ne prinaša nobenih bistvenih novih odkritij ali tez. Morda je novo le to, da uvršča v pregled tudi domobranski plakat in ga primerja s partizanskim, ob katerem je avtorica razstave dr. Cvetka Požar zapisala, da je ta v svetu edinstven primer, saj je tesno povezan s kulturnim delovanjem v partizanih, ker je izhajal iz samega narodnoosvobodilnega boja, podpiral novo ideologijo, organiziranje množic ter kulturnega in političnega boja za svobodo. Namen domobranskega plakata pa je bila le protikomunistična in protipartizanska propaganda v službi fašističnega in nacističnega okupatorja. Po zmagi nad fašizmom je plakat našel svoje mesto kot sredstvo agitacije in propagande novega socialističnega režima. Izžareval je optimizem in navdušenje in v prvih povojnih letih prevzemal partizanske in sovjetske modele herojskih podob, v petdesetih letih pa že sprejel temeljna načela evropskega modernizma in s tem odprl pot sodobnemu plakatu, ki je v Sloveniji doživel dolgo obdobje razcveta vse od šestdesetih let do konca osemdesetih let 20. stoletja.

Razstava konča pregled v devetdesetih letih, ko se je že nakazoval nov odnos do plakata, čeprav je prevladovalo splošno mnenje o skorajšnji smrti klasičnega plakata. Nekaj plakatov z letnico 2000 nakazuje ustvarjalnost novih generacij, ki so namesto svinčnika in čopiča začele uporabljati izključno računalnik. Z novim orodjem je prišla tudi nova estetika skupaj z interdisciplinarnim in multimedijskim principom; plakat je postal kompleksnejši.

Razstava:
Stoletje plakata
Kje: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana
Kdaj: do 1. novembra 2015