Propaganda je delo organizacij, širijo pa jo posamezniki zanesenjaki

Obkoljeni smo s propagando. Včasih je ni težko prepoznati. Pred kratkim je recimo egiptovski vojaški režim objavil oglas za svojo politiko na dveh straneh časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung. Pogosteje pa je propaganda prikrita. Posebej težko jo je odkriti, če jo prostovoljno in brezplačno širijo zaneseni posamezniki, ki verjamejo v to, kar propagirajo. Cilj propagande je v nekaj prepričati ljudi. Ni pa propaganda delo posameznikov, ampak organizacij, kot so države, stranke, podjetja, možganski trusti, lobistične skupine, nevladne organizacije, društva, verske skupnosti, v Die Zeit piše Gero von Randow.

Države posebej intenzivno širijo propagando v času vojn. Obe svetovni vojni v 20. stoletju sta bili tudi propagandni bitki, enako velja za hladno vojno, saj so tako na Vzhodu kot Zahodu v tem času vzpostavili državne in poldržavne institucije, ki so delale propagando za sisteme. Uporabljale so množične medije, kot sta radio in televizija, po koncu hladne vojne se je propagandnim medijem pridružil še internet.

Tisk se pogosto sooča z očitki, da skupaj z mogočneži v politiki predstavlja kartel. Gero von Randow piše, da nesporno obstajajo povezave med mediji in tistimi, ki imajo v rokah oblast. Novinarji so odvisni od tega, da od politikov dobijo informacije, kar predpostavlja določeno zaupanje. Od tod do pajdašenja je samo majhen, a odločilen korak.

Ameriški lingvist in kritik medijev Noam Chomsky pa pravi, da mediji informacije pred objavo filtrirajo, ne da bi bila v ozadju kakšna zarota. Izbor informacij je v veliki meri spontan. Noben medij na primer ne more na dolgi rok nasprotovati idejam svojih lastnikov. Na delo uredništev nenazadnje vpliva tudi izbor kadrov.

Res pa je tudi, da v demokraciji za bralce konkurira več medijev, ki se med seboj ne razlikujejo le po stališčih, ki jih zagovarjajo, in izboru kadrov. Zaradi tega v njih dobijo besedo tudi ljudje, kot je Chomsky. Vsi mediji niso enako vplivni, za njimi ni vedno isti kapital, medijski pluralizem se od države do države razlikuje, zanj se je ves čas treba boriti, tudi znotraj uredništev. Vedno pa bralci, poslušalci in gledalci odločajo, ali določen medij obstane ali ne. V tem je bistvena razlika med novinarstvom in propagando. O obstoju propagande odločajo le tisti, ki imajo moč, piše Gero von Randow.