Kako je Mramor pomagal Nemcem do zmage

Na vrhuncu pogajanj o tretjem programu pomoči Grčiji je Nemčija v tem mesecu dala v javnost predlog o možnosti za začasen izstop Grčije iz območja evra. Z njim je prelomila vse obljube zadnjih let o poglabljanju Evropske unije. Po pisanju New York Timesa Nemci niso bili prvi, ki so zahtevali izstop Grčije iz območja evra. To je bila Slovenija, »majhna članica območja z evrom«. Njen finančni minister je za levičarsko grško vlado, ki jo je primerjal s komunisti v nekdanji Jugoslaviji, zahteval pripravo »načrta B« že aprila za zaprtimi vrati na zasedanju ministrov za finance v Latviji. Ta predlog finančnega ministra Dušana Mramorja je bil za Nemčijo dvojna zmaga.

Nemci zaradi grške krize niso v ničemer omehčali svojih stališč glede spoštovanja pravil, politike varčevanja in kaznovanja članic, ki ne izpolnijo zavez. Grška kriza je dejansko okrepila tudi pripravljenost drugih članic evroobmočja, ki so zaveznice Nemčije, da je treba Atenam določiti še ostrejše pogoje.

Nemška zmaga odraža politiko sedanje EU, ne pa izvedljivega načrta za kratkoročno pomoč grškemu gospodarstvu. Ob napovedih, da bo grško gospodarstvo okrevalo, to ostaja globoko v recesiji, mednarodni posojilodjalci pa so pogoje za tretjo pomoč Grkom še zaostrili, namesto, da bi jih omehčali.

Ko so Nemci predstavili svoj predlog o začasnem izstopu Grčije iz območja evra, so imeli zagotovljeno podporo več držav z evrom, med katerimi je tudi Slovenija. Predsednik grške vlade Aleksis Cipras ni prvi evropski voditelj, ki je poskušal politiko EU odvrniti od varčevanja. To sta poskušala doseči že francoski predsednik Francois Hollande in predsednik italijanske vlade Matteo Renzi lani. Bila sta enako neuspešna kot Grki. Eden od razlogov za te neuspehe je domača politika držav, ki ni naklonjena rešitvi, da bi davkoplačevalci ene države plačevali za zgrešeno gospodarsko politiko drugih držav. Hkrati pa je reševanje Grčije z milijardami evrov evropskih davkoplačevalcev spodbudilo okrepitev populističnih desničarskih strank v Evropi.

Na Slovaškem je padla vlada zaradi podpore drugemu programu pomoči Grčiji, na Finskem je desničarska stranka Pravi Finci del vladne koalicije in nasprotuje kakršnim koli koncesijam Grkom. Zlasti v državah, ki so nasprotnice Ciprasove vlade, se bojijo, da bi odpis dolga Grčiji sprožil val odpisov tudi za druge visoko prezadolžene države, zlasti dolgov Italije, ki dosegajo 132 odstotkov BDP. Odpisu grškega dolga in mehčanju pogojev prav tako niso naklonjene vlade Irske, Španije in Portugalske, ki so tudi dobile pomoč, pa zdaj počasi okrevajo.

Za zdaj evroobmočje ohranja 19 članic z zelo različnimi gospodarstvi, lastnimi proračuni in kljub temu enotno valuto. Zadnjih pet let je pokazalo, da je težko odpraviti neravnovesje, če so nekatere države stalne dolžnice, nekatere pa stalne kreditodajalke. Nemški ekonomist Hans-Werner Sinn pravi, da dolžniki in upniki nikoli niso v dobrih odnosih. »To je tako kot med prijatelji. Če prijatelju ne daš posojila, mu daš darilo. Vračila darila ne pričakuješ. Ko pa postaneš posojilodajalec, prenehaš biti prijatelj,« odnose med državami z evrom ponazarja Sinn. Kot je v Mladini pisal Marcel Štefančič, jr., je vse to, kar se dogaja z Grčijo, znak, da Bruselj ni sposoben premoščati razlik med članicami Evropske unije, da je izredno slab posrednik in še slabši pogajalec, da problemov ne rešuje, ampak jih le ustvarja.