Vroča folklora

Pozorno poslušanje tonskih zapisov prisluškovanja zdaj že bivšemu sodniku arbitražnega sodišča, ki ga je imenovala Slovenija, Jerneju Sekolcu in zaposleni na zunanjem ministrstvu Simoni Drenik razkrije pomembno podrobnost. Na prvem, najdaljšem, 45-minutnem posnetku zaznamo dihanje Simone Drenik, še preden se vzpostavi telefonska povezava s Sekolcem na Dunaju. Posnetek dihanja še pred vzpostavitvijo telefonske povezave pa pomeni, da prisluškovanje ni bilo opravljeno pri enem od t. i. tranzitnih operaterjev, prek katerega je avtomatika v tistem trenutku usmerjala signal iz Slovenije, na primer pri slovenskem, hrvaškem ali avstrijskem telekomu, saj bi v tem primeru bilo mogoče posneti zgolj tisto, kar bi se dogajalo po vzpostavitvi povezave.

Ker je na posnetku tudi trenutek pred vzpostavitvijo povezave, je izključena možnost, da je bila komunikacija prestrežena ob pomoči t. i. lažni baznih postaj, okrog 200 tisoč evrov vrednih naprav, ki jih napadalec »vrine« med mobilni telefon in pravo bazno postajo mobilnega operaterja. Tudi s to metodo je mogoče prisluškovati zgolj po vzpostavitvi povezave. Tako ostaja zgolj ena, najverjetnejša možnost, kako je nastal posnetek pogovora med Drenikovo in Sekolcem. Obveščevalni strokovnjaki, s katerimi smo omenjene možnosti analizirali, menijo, da za to obstaja en sam »zelo verjeten« scenarij: tarča prisluškovanja je bila Drenikova oziroma njen stacionarni telefon, na katerega je moral napadalec fizično priključiti prisluškovalno napravo. Drug, manj verjetni scenarij je, da je Drenikova sama snemala pogovore.

Tarča prisluškovanja je bila Drenikova oziroma njen stacionarni telefon, na katerega je moral napadalec fizično priključiti prisluškovalno napravo. To kaže na predrznost organizatorjev.

Da je bila prisluškovalna naprava priključena na njen stacionarni telefon, kaže sicer še neko drugo dejstvo. Pogovor je bil v nekem trenutku prekinjen, nato pa je Sekolec po ponovni vzpostavitvi povezave začudeno vprašal Drenikovo, ali je slišala nekakšno glasbo. Fizično prisluškovanje telefonu deluje namreč tako, da je na aparat priklopljen šibek oddajnik, ki komunikacijo brezžično oddaja v okolico, kjer je agent, ki snema pogovor. Največja težava tega postopka pa je, da lahko pri brezžičnem prenosu pride do interference z drugimi napravami oziroma signali, recimo z radijskimi signali, z brezžičnimi slušalkami in podobno. Novejše prisluškovalne naprave, če se to zgodi, telefonsko povezavo prekinejo in spremenijo frekvenco oddajanja, zaradi česar je lahko Sekolec za kratek hip slišal glasbo, čemur je sledila prekinitev zveze.

Metoda iz hladne vojne

Te tehnične podrobnosti so pomembne. Kažejo na predrznost napadalcev, ki so do posnetkov pogovorov prišli z velikim trudom in zelo načrtno. Zato verjetno res drži, kar je slovenska parlamentarna komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami sporočila ta teden, in sicer, da so »službe svoje delo opravile strokovno, opozorile so na nevarnosti, izobrazile ljudi in jim ponudile ustrezno pomoč«, kot je po seji dejal predsednik komisije Branko Grims. Verjetno res drži tudi, kar je ta teden sporočila Sova. In sicer, da se v Sloveniji »v sistemu varnih komunikacij, ki je vzpostavljen med organi v državni upravi, smejo uporabljati le aparati, ki izpolnjujejo vse kriterije varnega komuniciranja«. Tudi če bi Drenikova doma uporabljala telefon s kodirano povezavo, ne bi imela možnosti, saj je bil pogovor – kot vse kaže – prestrežen, še preden je bilo mogoče takšno zvezo »zakodirati«. Skratka, v to zanko se je Drenikova morala ujeti, skorajda se pasti ne bi mogla izogniti.

Med slovenskimi varstvoslovci ni dvoma, da je opisani drzni in dlje časa načrtovani napad izpeljala ena od hrvaških obveščevalnih služb. Način, kako je bilo to narejeno, pa kaže, koliko truda je bilo v projekt vloženega. Da je bila akcija na Hrvaškem širše politično skrbno načrtovana in da je Hrvaška razpolagala s posnetki pogovorov, ki so bili narejeni 15. novembra lani in 11. januarja letos, ter da se je pripravljala na objavo, kaže verjetno tudi nenavaden protest hrvaške zunanje ministrice Vesne Pusić aprila letos. Pusićeva je tedaj protestirala zaradi izjave slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca za lokalno velenjsko televizijo VTV, češ da ga po informacijah iz slovenske odvetniške skupine preveva optimizem, »da bo arbitražno sodišče določilo ta stik z odprtim morjem«. A podobno je na primer Erjavec govoril že večkrat prej, celo pred arbitražnim sodiščem junija 2014, pa tedaj protestov iz Hrvaške ni bilo.

Hrvaška je uporabila hladnovojno metodo prisluškovanja. V to zanko se je Drenikova morala ujeti, skorajda se pasti ne bi mogla izogniti.

Sicer sama vsebina pogovorov, ki so jim prisluškovali, ne razkriva česa nepričakovanega. Res je Sekolec obveščal Drenikovo, torej slovensko zunanje ministrstvo, o tem, kako razmišlja predsednik sodišča, Francoz Gilbert Guillaume. Res je Drenikova Sekolcu pomagala z dokumentacijo in res se je Sekolec želel na kosilu sestati z drugim arbitražnim sodnikom, Nemcem Brunom Simmo. Načeloma to ni neodvisna drža sodnika, a arbitražna sodišča niso navadna sodišča, kot tudi mednarodno pravo ni »navadno« pravo. Namenoma so člani arbitražnih sodišč tudi sodniki, »predstavniki« sprtih držav, da je celoten proces nadzorovan in da so države na tekočem s potekom sojenja. Ni dvoma, da je tudi Budislav Vukas, ki ga je za sodnika predlagala Hrvaška, na enak način delal za svojo domovino. Konec koncev naj bi bil, kot pišejo pri sosedih, v Haagu v času zasedanja sodišča celo spal v prostorih hrvaškega veleposlaništva.

Tisto, kar res preseneča pri tej prisluškovalni aferi, je premišljenost akcije oziroma koliko truda je Hrvaška v projekt spodkopavanja arbitražnega sporazuma vložila, saj je očitno »šla v sporazum s figo v žepu«, kot je ta teden pripomnil predsednik parlamenta Milan Brglez. Čeprav v zadnjih letih afere s prisluškovanjem državnim funkcionarjem netijo nesoglasja med prijateljskimi državami na Zahodu, je šlo v teh primerih, za katere je bila odgovorna predvsem ameriška NSA, za t. i. pasivno spremljanje komunikacij, ne pa za aktivno nastavljanje mikrofonov. Ni šlo torej za vohunske prakse, kot se jih spomnimo še iz hladne vojne ali recimo iz vojne v Jugoslaviji, ko je JLA z objavo posnetkov diskreditirala tedanjega hrvaškega obrambnega ministra Martina Špeglja, v trenutku oboroževanja tedaj nastajajoče hrvaške vojske.

Bi Hrvaška res izgubila?

Zakaj se je Hrvaška odločila za ta korak? Slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk je minuli teden postregel z verjetno danes najbolj razširjeno razlago. Dejal je, da bodo posledice ravnanja Hrvaške gotovo hude, saj državi sedaj nista več »zgled dobrososedskih odnosov«, in da »zavedanje, da smo kot država in posamezniki izpostavljeni delovanju tajnih služb sosednje države, pomeni izgubo zaupanja, ki smo ga mukotrpno gradili zadnja leta«. Saj je Hrvaška uporabila skrajne možnosti, izdelke tajnih služb in prisluškovanje zaveznikom in mednarodnemu sodišču z namenom, da razvrednoti delo sodišča in končno sodbo, »ob spoznanju, da bo sodba zanjo neugodna«. Posledice bodo gotovo dolgoročne in hude. A interpretacija, da se je Hrvaška odločila za objavo posnetkov pogovorov, ki jim je prisluškovala, ker ji na sodišču slabo kaže, ne drži. Kot je mogoče sklepati iz pogovora med Sekolcem in Drenikovo, nakazujoča se rešitev ni niti velika slovenska niti hrvaška zmaga.

Absurdno je, da danes na Hrvaškem arbitražni sporazum dojemajo kot kapitulacijo. Tako kot je bilo absurdno, ko je zaradi tega Slovenija blokirala vstop Hrvaške v Nato in EU.

Morski spor med Slovenijo in Hrvaško se je razplamtel v začetku devetdesetih let, ko je leta 1993 slovenski parlament sprejel Memorandum o Piranskem zalivu, v katerem so poslanci poudarili zgodovinsko slovensko zahtevo po celotnem Piranskem zalivu. A iz prisluškovanja je mogoče sklepati, da bi arbitražno sodišče Sloveniji prisodilo »zgolj« dve tretjini zaliva. Ta rešitev ni ne zmaga Slovenije ne poraz Hrvaške, ampak v resnici pričakovan izid. Ali kot je v intervjuju za Mladino leta 2007 dejal celo eden najboljših hrvaških poznavalcev mednarodnega prava morja, dr. Vladimir Ibler: »Seveda je jasno, da se sodišču v svoji končni odločitvi ni treba držati črte sredine. To je pravzaprav glavni slovenski argument in s tem se pravzaprav strinjam. Temu v prid denimo govori tudi dejstvo, da ima Slovenija v zalivu večji delež obale.« Celo za hrvaško strokovno javnost je torej ta rešitev enkrat že bila sprejemljiva.

Poleg tega bi Slovenija namesto koridorja do odprtega morja, ki je imel v sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001 status odprtega morja, dobila t. i. zunanji morski pas (contiguous zone), neke vrste deljeno jurisdikcijo s Hrvaško. V zameno za zunanji morski pas bi se Slovenija odpovedala Trdinovemu vrhu in zaselkom Škodelin, Bužini in Mlini, ki so zdaj tako ali tako pod hrvaškim nadzorom, in Jorasovi parceli, poleg tega bi izgubila še del krajinskega parka Sečoveljske soline z muzejem, saj bi meja v Piranskem zalivu, kot izhaja iz prisluškovanja, tekla od starega ustja reke Dragonje proti italijanskemu teritorialnemu morju, mimo Savudrije. Vse to zaradi slovenskega izhoda na odprto morje, ki je tudi v arbitražnem sporazumu označen kot zgodovinski, »vitalni interes« Slovenije. Ta trenutek so na Hrvaškem skorajda vsi politiki in strokovnjaki soglasni, da pomeni arbitražni sporazum kapitulacijo suverenosti Hrvaške in da ga je treba nemudoma odpovedati. Kar je absurdno. Kot je bila sicer absurdna tudi pripravljenost Slovenije, da zaradi tega blokira vstop Hrvaške v EU. Ali da pošlje policijske specialce proti delavcem iz Hrvaške, ki so hoteli graditi protipoplavne nasipe na Muri.

Ni dvoma, da je tudi Vukas na enak način delal za svojo domovino. Konec koncev naj bi bil v Haagu v času zasedanja sodišča celo spal v prostorih hrvaškega veleposlaništva.

Spor o podmornicah in komarjih

A spor med Slovenijo in Hrvaško v resnici ni tako kataklizmičen ali usoden. Če se ustavimo pri slovenskem vitalnem interesu, t. i. izhodu na odprto morje: meje na morju niso enake državnim mejam. Niti v t. i. teritorialnih vodah države ne uživajo takšne suverenosti kot na svojem ozemlju. V teritorialnih vodah, kar je danes Piranski zaliv (to niso t. i. notranje vode), velja načelo »tranzitnega prehoda«, to pomeni, da na primer Slovenija ali Hrvaška ladij v teritorialnih vodah ne sme ustavljati brez konkretnega suma, enako kot velja za tovornjake na meji. Poleg tega je Jadransko morje eno izmed najbolj prometnih na svetu, zaradi česar tukaj veljajo mednarodno dogovorjene pomorske poti, nad katerimi bdi Mednarodna pomorska organizacija (IMO). V Severnem Jadranu morajo recimo tankerji – in v skladu z dogovorom v Natu tudi vojaške ladje – pluti ob obali Hrvaške proti Trstu in nato nazaj po italijanskem teritorialnem morju. Hrvaška ne ve, kam gredo ladje, ne sme jih ustavljati, ne ve, katere so slovenske, niti te ladje ne bi vozile po »slovenskem« koridorju.

Da je slovenska zahteva po dostopu do odprtega morja deloma simbolne narave, se očitno zavedajo tudi slovenski strokovnjaki. Drenikova in Sekolec v pogovoru recimo priznata, da je slovenski izhod pomemben zgolj v »kriznih situacijah«, »v skrajnem primeru«. Če bo Slovenija ta dostop ali »teritorialni stik« z odprtim morjem dobila, bi to recimo pomenilo, da se vojaškim ladjam, namenjenim v Slovenijo, v izjemnem primeru uporabe koridora ne bi bilo treba identificirati pri hrvaških ali italijanskih oblasteh. Drugič, po omenjenem koridorju bi lahko pluli vojaški konvoji, sestavljeni iz več kot treh ladij. In tretjič, podmornicam, namenjenim v Slovenijo, ne bi bilo treba pluti po površini in imeti izobešene zastave. To so največje prednosti koridorja in tudi bistvo spora med Slovenijo in Hrvaško, naš vitalni interes.

Spor med Slovenijo in Hrvaško je izmišljen. Je virtualen. Ker ga ni, je tudi tako težko rešljiv. Zato lahko v neskončnost napaja nacionalizme na obeh straneh meje.

Spor med državama je dejansko navidezen. Preden je predsednik slovensko-hrvaškega arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume leta 2012 prevzel funkcijo, je posredoval pri podobnem sporu o poteku morske meje med Perujem in Čilom. Slovenija in Hrvaška se že skoraj 25 let pričkata o približno sto kvadratnih kilometrih morja, tam je Guillaume razsojal o 38 tisoč kilometrih oceana, bogatega z eksotičnimi južnoameriškimi ribami, ki sta si jih želeli obe državi. Interesi Čila in Peruja so bili povsem jasni in realni, pri Sloveniji in Hrvaški ne gre za to. Verjetno je zaradi tega 85-letni Guillaume območje krajinskega parka, če verjamemo posnetkom prisluškovanja, označil za ozemlje, »kjer živijo samo komarji in žabe«. Pri sporu med Slovenijo in Hrvaško ne gre ne za ribe ne za nafto. Spor je simboličen za Slovenijo. Čeprav bo imel zelo negativne posledice za meddržavne odnose in za celotno regijo zahodnega Balkana, ni dvoma, meni recimo tudi profesor mednarodnega prava z mariborske Pravne fakultete Silvo Devetak, da je zadeva »prenapihnjena«.

A če je po vsebini spor nepomemben za Slovenijo, je seveda še bolj nepomemben za Hrvaško. »Natančno tako, gre za nekaj povsem drugega,« pravi nekdanji slovenski veleposlanik v Beogradu in sedaj mednarodni svetovalec za območje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana Borut Šuklje: »Spor seveda je simboličen. Sicer je arbitražo prvič leta 2002, uradno v pismu Drnovšku, predlagal Ivica Račan po njunem propadlem dogovoru. A takoj za tem so začeli hrvaški strokovnjaki ugotavljati, da bi to lahko postal nevaren precedens. Hrvaški pravnik Davorin Rudolf je izrecno dejal, da če bo Hrvaška tako reševala spor s Slovenijo, bo imela težave pri vseh drugih sosedah. Da če bi torej po Sloveniji Hrvaška začela z arbitražo reševati še spore z Bosno, Črno goro ali Srbijo, se to zanjo ne bi dobro izteklo.«

Preusmerjanje pozornosti

Hkrati pa, kot je enkrat že dejal hrvaški politični filozof Željko Puhovski, so takšni virtualni spori idealno gojišče raznih nacionalizmov na obeh straneh meje. Zato je spor nastal in zato lahko tudi danes, v času zaostrovanja gospodarskih razmer, ponovno pade na plodna tla. Ni dvoma, kdo ima od te tematike edini politične koristi. Gre seveda za politiko, ki si pomaga s prikazovanjem zunanjih sovražnikov, s katerimi je mogoče vedno preusmeriti pozornost javnosti od dejanskih težav. Ni mogoče spregledati, da je slovenska nacionalna stranka (SNS) poniknila v pozabo v trenutku, ko so nenehni spori v Piranskem zalivu zaradi podpisa arbitražnega sporazuma ponehali. In verjetno nihče ne dvomi, da te spore danes potrebuje tudi hrvaška HDZ, še vedno šibka zaradi padca Iva Sanaderja.

V resnici pa imata Slovenija in Hrvaška skupne interese in enake težave. Sta državi evropskega obrobja. Sicer že folklorni spor o meji na morju je pri tem med najmanj pomembnimi.

V resnici imata Slovenija in Hrvaška skupne interese in enake težave. Sta državi evropskega obrobja. Realpolitika držav EU, ki jo je začutila Hrvaška ob vstopu v EU, denimo ob zahtevah po privatizaciji in zapiranju ladjedelnic, je tudi realpolitika, ki pritiska na Slovenijo. Ni res, da Hrvaška kupuje Slovenijo, da je neki hrvaški »tajkun« Ivica Todorić kupil Mercator. Za njim stojijo veliki, svetovni skladi tveganega kapitala, dejanski financerji prevzema, ki postajajo lastniki te naše skupne regije, hrvaškega in tudi slovenskega gospodarstva. Opustošenje gospodarstva s privatizacijo, recimo privatizacijo bank, je nekaj, o čemer bi se lahko Slovenija danes učila od Hrvaške. Težave, ki jih imata državi, so dejansko podobne. Spor o meji na morju pa je pri tem med najmanj pomembnimi. Nanj bi bilo treba gledati kot na obliko folklore ali del zabavne plati odnosov med državama.

Kaj sta govorila Sekolec in Drenikova?

Lobiranje pri drugih sodnikih in barantanje z zaselki

Prisluškovanje pogovorom med zdaj že bivšim sodnikom arbitražnega sodišča, ki ga je imenovala Slovenija, Jernejem Sekolcem in zaposleno na zunanjem ministrstvu Simono Drenik je bilo opravljeno 15. novembra lani in 11. januarja letos. V obeh primerih je bila snemana Drenikova, enkrat je Sekolcu telefonirala s svojega stacionarnega telefona na Dunaj, drugič je on telefoniral njej.

Govorila sta sicer sproščeno, 11. januarja je denimo Drenikova med pogovorom jedla juho, a sta se oba vendarle zavedala tveganja. Sekolca recimo v nekem trenutku skrbi, da se bo vrnil njegov »asistent«, Drenikova pa mu predlaga, da mu bo podatke o efektivnem izvajanju oblasti Slovenije na posameznih mejnih odsekih sporočila tako, da bo besedilo s funkcijo kopiraj-prilepi spravila na njegov računalnik, da v lastnostih tako ustvarjene datoteke ne bo njenih sledi.

V pogovoru je večinoma Sekolec Drenikovo obveščal o poteku dela skupine petih arbitrov. Osredotočena sta bila predvsem na razmišljanje največje avtoritete med njimi, predsednika arbitraže in bivšega predsednika mednarodnega sodišča v Haagu, Francoza Gilberta Guillauma. »Predsednik sodišča omenja, da bi Slovenija dobila vsaj 2/3 Piranskega zaliva«, ne pa 3/4, je recimo poročal Sekolec. Že to naj bi bila pomembna zmaga za Slovenijo, je mogoče razumeti, a meja bi v tem primeru šla od ustja Dragonje, s čimer bi Slovenija izgubila južni del krajinskega parka Sečoveljske soline.

Temu sledi pogovor o tem, kako bi Slovenija lahko vendarle dobila celotne soline. Drenikova pravi Sekolcu, naj poskuša kolegom predstaviti ekološki pomen celotnega krajinskega parka, redke ptice, ki tam živijo, kar se tudi njej zdi pomembno. Meni, da bi Slovenija to območje znala varovati veliko bolje od Hrvaške. A Sekolec poroča, da Guillaume »želi, da je meja na ustju Dragonje«. Pove, da sam ni »tako ekološko osveščen« in da je južni del solin po njegovem zgolj »za komarje in žabe«.

Drenikova nato razočarano pripomni, da je že slovenski odvetnik pri sodišču Alain Pellet, poznavajoč Guillauma, dejal, da bo v skladu z arbitražnim sporazumom Slovenija dobila »stik« in večino zaliva, da pa bomo »izgubili Dragonjo«. Na to naj bi bil Pellet opozoril tudi nekatere slovenske ministre. Ker je očitno Sekolec, poleg stika z odprtim morjem, ki je »že zmenjen«, kar naprej zahteval še južni del solin, naj bi ga bil Guillaume – tako Sekolec – med odmorom opozoril: »You've got what you needed at the sea, you shouldn't be pushing so hard.« Torej: »Na morju ste dobili, kar ste hoteli, ne pritiskajte tako močno.«

Kasneje sta Drenikova in Sekolec razmišljala, kako vendarle prepričati druge sodnike, da bi Slovenija dobila tudi južni del solin in čim več, po možnosti ¾, Piranskega zaliva. Drenikova Sekolcu pove, da lahko kje tudi popusti. Po njenem so na kopnem za Slovenijo bistvene štiri točke, »nasipi na Muri, ki smo jih mi gradili in ki so naša poplavna varnost, plus del naselja Brezovec, Drage in soline,« pogojno še »Tošičeve parcele«. Namigne mu, naj reče, da na primer pri Trdinovem vrhu »ne boš kompliciral«, ravno tako naj za Slovenijo ne bi bilo bistveno, da je Piranski zaliv opredeljen kot notranje vode. »Če bo Vukas (»hrvaški« sodnik) norel«, naj Sekolec predlaga, da dobi Slovenija 3/4 zaliva, opredeljenega kot teritorialne vode, »zaradi turizma«.

Poleg tega sta na svojo stran poskušala pridobiti Bruna Simmo, člana arbitražnega sodišča iz Nemčije. »Kaj pa če bi se ti en dan prej dobil z Brunotom Simmo?« vpraša Drenikova Sekolca, nakar ta odgovori: »Zmenjen sem z njim pri njem doma na večerji že tako ali tako.« Drenikova mu svetuje, naj Simmi nevsiljivo predlaga, naj nekatera vprašanja sam pogleda, češ da bo tudi na uradnem delu prepričljiveje, če nekaj predlaga Simma. »Jaz bom na Simi delal,« pravi Sekolec.

Po mnenju Drenikove je Hrvaška slabo predstavljala svoje interese. Meni, da »oni nimajo toliko znanja, kot se delajo, da ga imajo«. Sekolec pravi, naj bi bil hrvaški sodnik Vukas razmeroma tiho, ko je govor o meji na kopnem, zagovarjanja meje na morju pa naj bi se bil loteval na napačen način: »On se je ponavljal, ponavljal in jim je že šel na jetra. Kot papiga … glede na to, da se samo ponavlja, se je sam izločil iz debate, tudi vsebinsko,« razlaga Sekolec.

Pahor brez zaščite

Sproščenemu predsedniku države lahko tudi prisluškujete

Na vprašanje, ali lahko tuje obveščevalne službe snemajo pogovore slovenskih vladnih predstavnikov, so iz Slovenske obveščevalne službe (Sova) odgovorili, »da se v sistemu varnih komunikacij, ki je vzpostavljen med organi v državni upravi, smejo uporabljati le aparati, ki izpolnjujejo vse kriterije varnega komuniciranja«. Že pred časom so iz Sove pojasnili, da zaradi tega v državni upravi nihče ne uporablja na primer telefonov Blackberry, ker imajo podatkovna središča zunaj Slovenije, v Kanadi. Poleg tega naj bi slovenski ministrice, ministri in državni sekretarji za delo od doma uporabljali prenosne računalnike, katerih povezave so »kriptirane s klientom VPN Cisco«, elektronska pošta pa z metodo »3DES«, so pojasnili. Mimogrede, v hrvaškem uradu sveta za nacionalno varnost (UVNS) elektronske pošte sploh ne uporabljajo – imajo zgolj fiksni telefon in telefaks.

Slovenski državni funkcionarji naj bi torej le bili zaščiteni. A spet očitno z eno izjemo. Borutom Pahorjem. Na vprašanje kabinetu predsednika države, ali ta v imenu varčevanja še vedno uporablja zasebni telefon Sony Ericsson in ali še vedno komunicira prek mobilnega telefona po »nekriptirani metodi«, smo dobili pritrdilen odgovor. Boruta Pahorja očitno ne skrbi, da mu kdo prisluškuje. Čeprav seveda vsaj prejšnji teden nevarnosti, da bi po telefonu izdajal kakšno državno skrivnost, ni bilo. Kot je znano, je Pahor v času afere s prisluškovanjem na eni od kmetij v Halozah spravljal krmo za živino. Gre za njegov projekt »SKUPAJ – spodbujajmo drug drugega«, v sklopu katerega v različnih slovenskih krajih spoznava različne poklicne, generacijske, socialne in druge skupine, se druži, pogovarja in dela z njimi. Tokratno sporočilo je bilo: »Če ni ljubezni do zemlje, kmetije ne uspevajo.«

Je Slovenija z Abrahamom »zmagala«?

Hrvaška je navajena konfliktov z mednarodno skupnostjo

Z imenovanjem predsednika meddržavnega sodišča (ICJ) Ronnyja Abrahama za nadomestnega arbitra je Slovenija res naredila »genialno« potezo, kot je za oddajo Odmevi komentiral slovenski sodnik pri strasbourškem sodišču Boštjan M. Zupančič. Hrvaška, ki mora predlog še potrditi, bo Abrahama težko zavrnila. Ne samo zato, ker je Abraham pojem avtoritete v mednarodnem pravu, torej na področju tistih pravil, ki bi jih Hrvaška rada uporabila pri reševanju mejnega spora s Slovenijo. Ampak tudi zato, ker bi bila lahko usoda arbitražnega sporazuma povezana z ICJ. Hrvaška lahko namreč povsem legalno sporazum – ob nestrinjanju Slovenije – odpove le, če tako presodi ICJ, torej ustanova, ki ji sedaj Abraham načeluje.

A četudi je s tem tudi ICJ posredno potrdil veljavnost arbitražnega sporazuma, je vprašanje, ali ima to lahko kakšen vpliv. Hrvaška je namreč pri svojem ravnanju in odnosu do mednarodne skupnosti veliko »trša« od Slovenije. V primeru Slovenije se lahko spomnimo, kako hitro je naša država klecnila pred evropsko komisijo pri dokapitalizaciji bank leta 2013. Slovenska vlada se je v tistem primeru zlomila že zaradi elektronskih sporočil nižjih uradnikov evropske komisije. Drug, aktualni primer je slovenska saga o notifikaciji nasledstva Avstrijske državne pogodbe (ADP). Slovenija že 25 let njenega nasledstva ne želi vzpostaviti zaradi strahu pred Avstrijo. Medtem je to že storila Češka, po Češki pa o notifikaciji nasledstva sedaj razmišlja tudi Hrvaška, ker je v ADP omenjena tudi njena manjšina …

Bivši predsednik države Danilo Türk je sicer ta teden v pogovoru za RTV Slovenija dejal, da so tokrat mednarodne institucije, poleg ICJ predvsem evropska komisija, na strani Slovenije in da Hrvaška ob vztrajanju pri odpovedi arbitražnega sporazuma »tvega izolacijo«. Toda Hrvaška je šla doslej skozi veliko hujše konflikte. Če omenimo zgolj dva zadnja, ki kažeta na odnos Hrvaške celo do najmočnejše članice EU, Nemčije: zaradi hrvaških nespoštovanj evropskih pravil je nemška kanclerka Angela Merkel leta 2013 celo odpovedala udeležbo na slovesnosti ob vstopu Hrvaške v EU. Nemčija je namreč že od leta 2009 od Hrvaške zahtevala izročitev Josipa Perkovića, obtoženega, da je leta 1983 na Bavarskem kot agent Udbe ubil Stjepana Đurekovića. A Hrvaška se ni dala. Ko bi leta 2013 z vstopom v EU morala začeti izročati tudi svoje državljane drugim državam EU, je hrvaški sabor spremenil zakonodajo, uvedel t. i. lex Perković in predajo onemogočil. Hrvaška je šele po grožnji s sankcijami EU začela uradne postopke in Perkovića lani izročila Nemčiji.

Drug primer zadeva telekomunikacije. Letos je bilo na prvem uradnem obisku hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović pri nemški kanclerki Angeli Merkel vzdušje med njima precej napeto. Hrvaška se je zaradi slabih izkušenj z večinskim lastnikom hrvaškega Telekoma, nemškim Telekomom, namreč odločila za gradnjo vzporednega telekomunikacijskega omrežja. Ker Hrvaška s tem ogroža monopol nemškega Telekoma na Hrvaškem, naj bi Merklova hrvaško predsednico »opozorila« na ta problem, s katerim se »na določen način omejuje poslovanje hčerinske družbe Deutsche Telekoma«, so zapisali hrvaški mediji. A Hrvaška zaradi teh opozoril svojih načrtov ni spremenila. In potem so tukaj še stari hrvaški »grehi« v odnosu do Slovenije: odpoved sporazuma Drnovšek-Račan, razglasitev Ekološko-ribolovne (ERC) cone v nasprotju z dogovori v okviru EU, nadaljevanje sodnih postopkov proti Ljubljanski banki kljub drugačnim obljubam …

Hrvaška je torej navajena konfliktov z mednarodno skupnostjo. Celo veliko hujših, kot je odpoved arbitražnega sporazuma s Slovenijo, kjer ima zdaj vsaj formalne argumente. Poleg tega ostaja področje urejanja državnih mej ena najpomembnejših, suverenih pravic, kjer mednarodne institucije, kot je EU, nimajo pristojnosti.