Še eno leto varčevanja. In še eno.

Tokratna pogajanja o plačah javnih uslužbencev so še bolj zapletena kot sicer, saj ločeno potekajo pogajanja o varčevanju pri plačah in pogajanja o spremembi plačnega sistema. Vlada vztraja, da pogajanja med seboj niso povezana, sindikati pa so prepričani, da so. Še odločneje kot vladno interpretacijo tega, kaj se dogaja, sindikati zavračajo njene namene.

V javnem sektorju se varčuje že od začetka krize in od leta 2012 zelo intenzivno. Enaintridesetega decembra lani bi se morali izteči varčevalni ukrepi, ki sta jih javnemu sektorju naložili vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek. Mesec prej so sindikati dovolili vladi Mira Cerarja, da večino ukrepov podaljša še za eno leto.

Takrat se je zdelo, da je tudi vlada verjela v ta podaljšani enoletni rok. »Leto 2015 bo še tako, da … izbiramo med slabimi in manj slabimi rešitvami,« je lani jeseni dejala ministrica za delo Anja Kopač Mrak. Zagotavljala je, da bo leto 2016 drugačno.

Zdaj si vlada želi, da bi bilo enako kot letošnje. Prejšnji teden so z ministrstva za javno upravo, ki ga vodi Boris Koprivnikar, sporočili, da bi spoštovanje lanskega dogovora s sindikati pomenilo, »da bi v letu 2016 za 310 milijonov presegli dovoljeno povečanje mase sredstev za stroške dela v javnem sektorju«. Zato predlagajo še eno leto varčevanja.

Na drugi strani stoji predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki vse delavce že več mesecev poziva v boj za povečanje deleža, ki v bruto družbenem proizvodu pripada delu. »Leto 2016 je leto, ko bi se to moralo začeti, v javnem in zasebnem sektorju,« napoveduje.

Lani so ministri napovedovali, da moramo potrpeti samo še letos, zdaj pa pravijo, da samo še prihodnje leto.

Prepričan je, da vlada želi ravno nasprotno. »Medtem ko nam govorijo, da še ni čas za konec varčevanja, pravijo, da lahko zaradi gospodarske rasti odpravijo četrti dohodninski razred in podarijo milijone evrov najbogatejšim,« pove in omeni, da vlada ni pripravljena uvesti niti davka na nepremičnine in zvišati obdavčitve kapitalskih dobičkov, dividend in najemnin, ki je v Sloveniji nižja kot v drugih državah.

Za izpolnitev vladnih želja po varčevanju v javnem sektorju niti ne bo dovolj, če se podaljšajo ukrepi, ki veljajo zadnja leta. Vlada v zadnjem sporazumu namreč ni v celoti dosegla podaljšanja ukrepov iz leta 2014. Sindikati so jo prepričali, da bo sčasoma zvišala regres in vplačila v drugi pokojninski steber ter sprostila napredovanja.

Napredovanja so bila zadnja leta zamrznjena in vlada trdi, da bo odmrznitev pomenila dodatnih 180 milijonov evrov stroškov za proračun. Kot so pokazali na Radiu Slovenija, ta številka ne temelji na natančnih izračunih. Prejšnje vlade so na primer trdile, da stroški napredovanj znašajo od 55 do 60 milijonov evrov. Ker sedanja vlada brez natančnih izračunov govori o veliko višji številki, »spodbuja očitke, da v 180 milijonih tiči alibi za podaljševanje rezov«, je poročala novinarka Radia Slovenija Nika Benedik.

Tudi če so ti očitki upravičeni, je zanimivo, da vlada napredovanj ne želi ponovno zamrzniti. Podaljšati želi zgolj ukrepe, v katere so lani sindikati privolili, misleč, da se bodo konec letošnjega leta iztekli. Verjetno so vladni pogajalci prepričani, da sindikati zagotovo ne bi privolili v obnovo ukrepov, ki ne veljajo več, a bi morda privolili v podaljšanje tistih, ki še veljajo, vendar se iztekajo. Noben sindikalist ni niti namignil, da bi lahko privolil v to, toda tudi če bi, bi podaljšanje ukrepov zneslo le 145 milijonov evrov, vlada pa želi prihodnje leto privarčevati 310 milijonov evrov.

Nenehno varčevanje

Tudi po scenariju, ki si ga vlada želi, ji torej manjka 165 milijonov evrov. Glede teh za zdaj razkriva le, da naj bi jih privarčevala z organizacijskimi ukrepi in racionalizacijo poslovanja, torej z ukrepi, »ki ne bi bili v neposredni zvezi z maso za plače«.

Štrukelj o tem močno dvomi. Na prej omenjenih ločenih pogajanjih o spremembah plačnega sistema so sindikati spoznali, da vlada s spremembami plačnega sistema v resnici želi uvesti nenehno varčevanje. Zato ne verjamejo Koprivnikarjevim zagotovilom, da si prizadeva zgolj za »doslednejše uresničevanje načela stimulativnosti plač in enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih«.

Vlada želi direktorjem v javnem sektorju povečati plače in pristojnosti ter jim naložiti krčenje stroškov plač.

Vlada je že pripravila predlog novega zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki bi res omogočal večje nagrajevanje dela, kot je to mogoče zdaj, saj bi se vrnilo plačevanje delovne uspešnosti, ki so ga prejšnje vlade precej omejile. Vendar bi se to vrnilo v spremenjeni obliki. Po novem bi bilo plačevanje uspešnosti pri delu veliko manj izpostavljeno nadzoru sindikatov in delavcev in veliko bolj v pristojnosti direktorjev oziroma odgovornih ljudi.

Ti bi morali biti pri tem zelo pozorni na denar, ki ga imajo na voljo za plače. Do leta 2012 so direktorji za delovno uspešnost morali nameniti vsaj dva odstotka sredstev za plače, v novem predlogu pa te spodnje omejitve ni. Ostaja samo zgornja pri petih odstotkih. Koprivnikar želi celo, da bi nagrajevanje delovne uspešnosti, ko za to niso zagotovljena sredstva, postalo prekršek. Zanj bi moral direktor plačati 1100 evrov globe.

Pri tem bi težko pričakovali, da bi sploh kdo nagrajeval delovno uspešnost, če vlada ne bi izdatno povečala sredstev za plače. A ko Koprivnikarjev predlog zakona beremo naprej, je stvar laže razumeti. V njem je veliko sprememb, ki bi omejile rast plač oziroma bi jih znižale.

Število napredovanj v plačnih razredih, ki jih lahko delavec doseže v karieri javnega uslužbenca, bi se zmanjšalo z deset na pet in direktorji bi dobili pravico, da napredovanja zadržijo, če presodijo, da podrejeni ni dosegel pričakovanih rezultatov. Uvedla bi se tudi negativna delovna uspešnost, saj bi delavec, ki bi kršil obveznosti, za največ leto dni izgubil od pet do 20 odstotkov plače.

Za potrebe spreminjanja plačnega sistema so na ministrstvu za javno upravo pripravili analizo sistema, v kateri je pojasnjeno, za kaj gre. V delovni verziji analize iz marca letos so poleg razpredelnic tudi priporočila, da bi morali v javnem sektorju direktorji dobiti večje pristojnosti, saj bi potem »prilagodili strukturo plač svojim poslovnim potrebam in načrtovanju delovne sile«. Nad njimi bi seveda ostala vlada, ki naj bi denar za plače prilagajala »ocenam konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, drugim vidikom makroekonomskega stanja ter gibanjem plač v zasebnem sektorju«. Vsekakor pa bi morali nadaljevati zmanjševanje plač in drugih javnofinančnih odhodkov, »ne glede na to, da se kratkoročno izboljšuje večina makroekonomskih kazalcev«, piše v analizi.

To je seveda v nasprotju s Štrukljevim pozivom k splošnemu zviševanju plač, čeprav je prepričan, da med sindikati in vlado obstajajo še druge doktrinarne razlike: »Javni sektor ne more poslovati kot podjetje, saj ne teži k dobičku, ampak k zagotavljanju kakovostnih in enako dostopnih storitev za vse. Oni pa o kakovosti sploh ne govorijo.«

Potem ko so sindikalisti prebrali marčno verzijo analize sistema, so vlado opozorili na najspornejše stvari. V poznejši verziji analize sistema, ki jo je ministrstvo pripravilo junija, se o varčevanju in menedžerskem upravljanju eksplicitno ne govori več. Vendar v njej še vedno nič ne piše o kakovosti dela.

Tako so na Koprivnikarjevem ministrstvu prejšnji teden poudarili, da ne gre le za fleksibilizacijo plač, ampak poleg tega še za odpravljanje nepravilnosti v sistemu. Nepravilnosti, ki so zelo podrobno predstavljene v obeh verzijah analize, so tiste, ki se tičejo plačne skupine B. To so direktorji. Ne da bi poskušali povzeti obsežno gradivo o krivicah, ki se jim godijo, lahko verjamemo, da gre res za nepravilnosti. S tem se strinja tudi Branimir Štrukelj. V javnem sektorju se namreč zgodi, da imajo direktorji nižje plače od podrejenih, na primer ravnatelji od učiteljev. Vendar Štrukelj dodaja, da ni nepomembno niti naključno, da »plače zvišujejo tistim, ki bodo morali nižati stroške«.