Podporno osebje

V plačnem sistemu javnega sektorja je 65 razredov, a prvih 16 prinese zgolj minimalno plačo. Ta anomalija plačnega sistema javnih uslužbencev je mogoča zaradi vseslovenske plačne anomalije, pojasnjuje Gvido Novak, ki vodi Sindikat vojakov in Konfederacijo slovenskih sindikatov, ki združuje še nekaj sindikatov. »V Sloveniji sploh ne bi smeli govoriti o minimalni plači, ampak o minimalnem dohodku,« pravi.

Novak seveda ve, da imamo v Sloveniji zakon o minimalni plači, ki določa višino minimalne plače. Letos ta znaša 790,73 evra bruto ali okoli 604 evre neto. Sindikalist želi poudariti, da ta znesek ni minimalna plača, če to opredelimo kot najnižje plačilo, ki ga delavec dobi za polni delovnik. Minimalni plači, o kakršni govori Novak, se v Sloveniji uradno reče minimalna izhodiščna plača in je določena v kolektivnih pogodbah. Najnižja je v železničarski dejavnosti in znaša 313 evrov bruto na mesec.

Seveda mora vsak delavec, ki dela 40 ur na teden, prejeti vsaj znesek minimalne plače in ne izhodiščno plačo. Razlika med njima je pomembna, ker omogoča, da se minimalna plača določa na različne načine.

Vsak delavec, ki dela polni delovni čas in njegova izhodiščna plača znaša manj od minimalne, to doseže tako, da delodajalec njegovi plači prišteje dodatke, kot so dodatek za nedeljsko delo, stalnost in poslovno uspešnost. Edini dodatek, ki se poleg plače mora izplačati, je tisti za nadurno delo. Številnim, ki niti z dodatki ne dosežejo minimalne plače, mora delodajalec dodati »dodatek do minimalne plače«, ki v posameznih primerih znaša več sto evrov.

V javnem sektorju prvi plačni razred pomeni 438 evrov mesečne izhodiščne bruto plače, a v tem razredu ni nikogar. Najnižje so čistilke, ki začnejo v petem razredu pri 512 evrih bruto. Nato lahko vsaka tri leta napredujejo za dva razreda, vendar skupno največ za deset. Z vsakim napredovanjem se spreminja sestava njihovega dohodka, toda tudi na koncu poklicne poti še vedno dobivajo enak znesek, minimalen.

Čistilka v javnem sektorju nima nobene možnosti, da bi kdaj v vsej delovni dobi dobila plačo, višjo od minimalne.

Le malo bolje je v javnem sektorju komunalnim delavcem, pericam, telefonistom, vratarjem, kurirjem, kuhinjskim pomočnikom … Ti začnejo v sedmem, osmem ali devetem razredu, zato lahko proti koncu poklicne poti računajo na plačo, višjo od minimalne.

V javnem sektorju minimalno plačo prejema 5,4 odstotka delavcev, kar je skoraj toliko kot v zasebnem sektorju. Največ najslabše plačanih dela v šolah in socialnih dejavnostih, tam jih je več kot osem odstotkov. Najmanj, 1,5 odstotka, jih je v državni upravi, verjetno zato, ker so ta dela oddali zasebnikom.

Tako ali tako gre za delovna mesta, ki so znotraj javnega sektorja opredeljena kot podporne službe. Bolj uradno se jim reče »skupina J«. Vanjo ne sodijo samo delavci, ki desetletja delajo za minimalno plačo, ampak tudi taki, od katerih država zahteva končan podiplomski študij in lahko dobijo več kot dva tisoč evrov bruto plačila na mesec. Na primer svetovalci in programerji.

Delavci iz skupine J se čutijo zapostavljene, zato so na začetku julija znotraj Novakove konfederacije ustanovili sindikat. »V nobeni ustanovi in v nobeni dejavnosti javnega sektorja nismo večina, zato nas nihče ni dovolj glasno zastopal,« pojasnjuje predsednica sindikata skupine J Darja Vrečko, »skupaj pa nas je 30 tisoč in smo lahko največji sindikat.«

Darja Vrečko je poslovna sekretarka, zato lahko v teoriji napreduje do 26. plačnega razreda, a opozarja, da »se v resnici vsi poslovni sekretarji upokojujejo v 21. plačnem razredu«, ki pomeni 1165 evrov bruto plače. Zakaj je tako, na kratko ni mogoče pojasniti, tako kot so zapletene tudi druge krivice, na katere opozarja.

Nanje bo lahko morda opozorila že, ko se bodo sindikati in vlada naslednjič sestali, da bi se pogovarjali o plačah. To bo 7. septembra, si je zapomnila, ko je bila prejšnji teden na zadnjih pogajanjih, takrat še kot gostja.

Prva poteza njihovega sindikata pa bo, da bo skupaj z eno od poslanskih skupin v državni zbor vložil zakon o minimalnih pravicah delavcev. Z njim želi zagotoviti, da bi bila minimalna urna postavka v Sloveniji pet evrov. »Zdaj najnižja znaša 2,6 evra,« je povedal Novak.

To je enako pomembno za delavce v javnem in zasebnem sektorju. Za izvzem nekaterih dodatkov iz minimalne plače se borijo tudi druge, večje sindikalne centrale, a predlog Novakove konfederacije je velikopoteznejši. Po njem bi se prav vsi dodatki občutili na tekočih računih delavcev, vsako napredovanje pa bi za delavca pomenilo zvišanje plače.