Arbitražno zavajanje

Pred arbitražnim sporazumom je obstajala mešana slovensko-hrvaška komisija o meji, ki sta jo v skladu z dogovorom med tedanjim predsednikom slovenske in hrvaške vlade, Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem, vodila Miha Pogačnik iz Slovenije in Davorin Rudolf iz Hrvaške. Pogačnik in Rudolf sta včeraj za medije izjavila, da je njuna komisija problem praktično rešila, zato pa jo je nato naslednja vlada Boruta Pahorja razpustila in začela z blokado hrvaškega vstopa v EU in zahtevami po mediaciji. Pogačnik je včeraj za Odmeve celo dejal, da je komisija rešila kar 95 odstotkov vseh odprtih vprašanj - rešitev bi morali samo še predstaviti "občutljivi" slovenski javnosti.

V Mladini smo leta 2009 pridobili pogajalska izhodišča tedanje Janševe vlade pri pogajanjih s Hrvaško, iz katerih je mogoče razbrati nekaj drugega. Omenjena pogajalska izhodišča so nastala kot posledica t. i. blejskega srečanja med Janšo in Sanaderjem, na katerem naj bi državi dosegli »neformalno načelno soglasje«, da bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo meddržavno sodišče v Haagu. Pri tem je Slovenija precej popustila. V omenjenih dokumentih je recimo t.i. "zunanja pravičnost" omenjena zgolj, če bi Slovenija hotela pogajanja s Hrvaško zavestno zrušiti. Zahteva po upoštevanju načela zunanje pravičnosti je tedaj (Janševi vladi) pomenila elegantno izhodno strategijo. Na to, da bi utegnili načelo vpisati v sporazum kot načelo, po katerem naj bi se določala meja, očitno niso nikoli resno računali.

Iz tega vidika je bil kasnejši arbitražni sporazum precej boljši za Slovenijo, saj pri določanju stika Slovenije z odprtim morjem arbitre napotuje na spoštovanje načela t.i. zunanje pravičnosti (ex aequo et bono). Zanimivo sicer je, da je nato Janša arbitražnemu sporazumu nasprotoval, ker naj bi z njim Slovenija izgubila….