Marjan Mačkošek

»Dober lastnik vsaj polovico dobička pusti za nadaljnji razvoj, del dobička pa izplača tudi zaposlenim«

Šestdesetletni strojnik Marjan Mačkošek je glavni direktor jeklarske družbe Štore Steel, od maja letos pa tudi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije. Na vodilnih položajih v štorski železarni je že tri desetletja, sodeloval je tudi pri sanaciji in prestrukturiranju Slovenskih železarn. Od septembra 2009 do aprila 2011 je bil član in nato predsednik nadzornega sveta Pivovarne Laško, potem pa je zaradi nesoglasij z vodstvom pivovarne s tega položaja odstopil. Pravi, da v dveh letih, kolikor traja mandat predsednika zbornice, ne more narediti čudežev in vsega obrniti na glavo. Kar pa ne pomeni, da vodenje zbornice jemlje zlahka. Nasprotno. Odločen je, da slovenskemu gospodarstvu vrne ugled in vpliv. »Ne sprašujte, kaj gospodarstvo lahko stori za vas, ampak kaj lahko vi storite za gospodarstvo,« svetuje slovenskim politikom.

Gospodarska zbornica je zapravila precej ugleda, ker ni nikoli obsodila tajkunskih prevzemov podjetij, nasprotno, menedžerje, ki so prevzeme izvajali in podjetja spravili v stečaj, je nagrajevala ...

Od leta 2006 je sporen samo eden od več kot 50 nagrajencev. Zbornica je torej že zelo zgodaj prepoznala, kdo so pravi menedžerji.

Torej menite, da zbornica še ima ugled?

Nekaj časa je bila za to družbo moteča. Spremenjen je bil zakon, uvedeno je bilo prostovoljno članstvo, da bi se nam vzela moč. V zbornici smo ostali tisti, ki menimo, da lahko tako dosežemo, da bo realni sektor postal tretji steber družbe. Če bodo državo vodili samo politiki in sindikati, se bojim, da ji ni rešitve. Že ob kandidaturi za predsednika sem jasno povedal, da ne zagovarjam obveznega članstva, kajti moč zbornice je večja, če nismo združeni prisilno. Ko smo šli v prostovoljno članstvo, je marsikatero podjetje ugotovilo, da je članstvo nepotreben strošek. Ampak pridobitev, ki jih uspe izboriti zbornici, so deležna vsa podjetja, ne le tista, ki so vanjo vključena. Prej ali slej bo ta družba morala upoštevati tudi mnenje gospodarstva.

Ga doslej ni?

Naredila je vse, da bi se upoštevalo čim manj. To, kar danes imamo, ni od boga dano. Najprej je treba ustvariti, da potem lahko delite. Verjetno poznate mojo izjavo, da si želim, da bi bil javni sektor tako uspešen, da bi svoje znanje lahko izvažal in bi od tega živel tudi realni sektor.

Precej cinično. V predstavitvi vizije vodenja zbornice ste dejali, da sta glas države in glas sindikatov močnejša od glasu gospodarstva. Ali nima največje moč in največjega vpliva tisti, ki ima največ denarja, se pravi gospodarske družbe?

Tudi sindikati niso vsi enako močni in vplivni. Danes so najmočnejši sindikati javnega sektorja, njihovo članstvo celo narašča. V sindikatih, ki zastopajo gospodarski sektor, pa se članstvo zmanjšuje. Gre za družbeni defekt. Razporeditev moči v ekonomsko-socialnem svetu ni logična. Ko se govori, da je dodana vrednost na zaposlenega pri nas nižja kot pri konkurenci, se pozablja, da je to tudi posledica neučinkovitosti družbene nadgradnje. Nekoč sta bila naša konkurenta samo zahodnoevropski in ameriški trg, danes je ves svet. Tu ne gre zgolj za spopad z delavci z nižjo stopnjo izobrazbe, ampak tudi z drugimi. Če vztrajaš pri preteklih pridobitvah in ne priznaš, da se je svet močno spremenil, imaš težavo. Kje, mislite, danes poteka največje družbeno razslojevanje?

Sindikalista Semoliča bi z veseljem podprl v njegovi zahtevi po zvišanju minimalne plače, če bi rekel, da bo šel ves dvig v žep delavca. Vendar tega ne bo nikoli rekel.

Na Kitajskem?

Ne. V Skandinaviji. Švedsko gospodarstvo obvladuje 15 družin, pa si nihče ne upa trditi, da je Švedska neučinkovita ali nesocialna. Pri nas imamo preveč lažne sociale. Prihaja do takšnih paradoksov, kot je, da zaposleni starši za otroke ne dobijo prostora v vrtcu, ker je zaseden z otroki brezposelnih staršev, ki imajo prednost.

Če je že kaj sporno, je to, da premožni za vrtec plačujejo manj kot bi morali, saj spretno prikrivajo svoj realni dohodek.

Sporno je oboje.

Mislite, da imamo pohlepno državo, ki preveč izčrpava gospodarstvo?

Ne bi šel tako daleč. Je pa znano, da smo denimo pri okoljskih dajatvah na drugem mestu, takoj za Dansko. Naš cilj bi moral biti, da smo primerljivi s konkurenčnim okoljem, pri čemer tu ne mislim na države vzhodne Evrope, ampak na Francijo, Nemčijo, Italijo, Avstrijo. Pri nas smo šli na marsikaterem področju, tudi pri okoljskih dajatvah, prek meja zdravega razuma, vse seveda v funkciji polnjenja državnega proračuna.

Kako veliko breme so okoljske dajatve za Štore Steel? Ali lahko odločilno vplivajo na to, ali bo družba poslovala z dobičkom ali z izgubo?

Seveda lahko vplivajo, gre za milijonske zneske. Kot veste, je kapital v Sloveniji izrazito nizko obdavčen – več kot dvakrat manj od povprečja EU. Nimam nič proti višji obdavčitvi kapitalskih dobičkov. Težava je le, da podjetja v Sloveniji do dobička sploh ne pridejo, ker jim ga država že prej večino vzame s taksami in dajatvami. Okoljske dajatve niso sporne same po sebi. Sporno je, če moraš plačevati veliko višje dajatve kot tvoji konkurenti iz Francije, Nemčije in drugih držav. V Sloveniji smo šli tako daleč, da smo celo nekatera priporočila evropske komisije vzeli za obligacijo.

Da smo bolj papeški od papeža, je že tradicionalno ...

Pa veste, zakaj? Ker se v Bruselj hodijo pogovarjat nekompetentni in preveč ubogljivi predstavniki, ki ne ločijo priporočila od obligacije. Ko pa Bruslju obljubite, da boste nekaj naredili, vas samo še sprašuje, zakaj tega niste naredili. Pravi čudež je, da naša izvozna podjetja kljub neprijaznemu okolju danes dosegajo večji izvoz, kot so ga leta 2008, ki je veljalo za idealno leto.

V slovenski javnosti se je ustvarilo prepričanje, da so kar vsa podjetja prezadolžena. To ne drži. Zadolžen je del gospodarstva, ki predstavlja le 25 odstotkov dodane vrednosti.

Morda pa okolje le ni tako slabo ...

Ne. Podporno okolje je nedvomno slabo. Razlog je drugje. Slovenska izvozna industrija je vse napade preživela samo zato, ker je zelo žilava, ker ima veščine, sposoben kader in ker se je jasno opredelila, da želi biti v nišah globalni igralec in ne zgolj statist. Gotovo ni normalno, da inženir s tri tisoč evri bruto plače pri nas v žep dobi manj kot inženir z enako visoko bruto plačo v Avstriji. Zato pa avstrijska podjetja zaposlujejo slovenske delavce, ki se nato vozijo na delo čez mejo. Nikakor nisem zagovornik stališča, da moramo ustvariti okolje s slabo plačano delovno silo. To ne sme biti naš cilj. Naš cilj mora biti vzpostavitev takšnih razmer za poslovanje, da bodo investitorji pripravljeni odpirati podjetja v Sloveniji.

Si je danes brez močne industrije sploh mogoče predstavljati konkurenčno gospodarstvo? Se Evropa lahko zanaša na storitve ali potrebuje tudi industrijo?

Absolutno potrebuje industrijo. ZDA že nekaj časa načrtno oživljajo industrijo, tudi tako, da država zagotavlja finančno spodbudo podjetjem, ki so proizvodnjo pripravljena vrniti iz Kitajske v domovino. Delovna mesta v industriji so seveda drugačna kot nekoč, večinoma so robotizirana in avtomatizirana, zaradi česar je potrebne manj delovne sile. A ker takšen sistem potrebuje ogromno logistike, vzdrževanja in vsega drugega, se delovna mesta zagotavljajo prek tega. Glavni razlog za vračanje ameriških podjetij ni nižja cena energije v ZDA in tudi ne zvišanje stroškov delovne sile na Kitajskem, ampak vse večja potreba po novih delovnih mestih. ZDA so edina zahodna država, ki ima brez priseljevanja prirast prebivalstva. Stvari se zadnja leta močno spreminjajo. Prej smo opazovali trend selitve proizvodnje v dežele s cenejšo delovno silo, zdaj je trend obraten, podjetja se vračajo domov. Junckerjev investicijski načrt je namenjen prav ponovni industrializaciji Evrope. Mercedes novo tovarno gradi v Stuttgartu, ne na Kitajskem ali v vzhodni Evropi.

Del industrije se verjetno ne bo nikoli vrnil, sploh delovno intenzivna, kot je tekstilna industrija.

Množična proizvodnja se verjetno res ne bo vrnila. Sem pa prepričan, da se bo vrnila butična produkcija. Tudi tekstilni del se že vrača iz Bolgarije in Romunije v Slovenijo. Podjetja ne gledajo le na strošek dela, ampak tudi na druge vidike, od kakovosti proizvodov do stroškov reklamacij. Če vse to upoštevaš, ugotoviš, da strošek dela danes v Sloveniji sploh ni več tako problematičen.

Evropa ima 200-letno industrijsko tradicijo, ki jo je v pičlih dveh desetletjih podarila Azijcem. Je sploh še mogoča resnična vrnitev industrije?

Glede tega sem optimist. V zahodnem svetu je še vedno veliko inovativnosti in raziskovalnega duha, česar v azijskem svetu manjka. Azijci so predvsem odlični replikatorji.

Zadnja leta tudi Azijci veliko vlagajo v izobraževanje, poglejte Južno Korejo.

Drži. Če se bo v Evropi uveljavilo spoznanje, da brez industrije ne gre, bo treba temu prilagoditi tudi šolski sistem. Avstrijci in Nemci so ravnali pametno, ker se niso kaj dosti ozirali na bolonjsko reformo in so obdržali prejšnji šolski sistem. Dejstvo je, da vsi ne moremo biti družboslovci. Drugače bi bilo, če bi to znanje lahko izvažali. Ker ga ne moremo, je del družbe frustriran – ima izobrazbo in nazive, nima pa dela. Kriva je seveda država, ker je dopustila enormno šolanje družboslovnega kadra. Prebivalstvo je treba izobraziti tudi v tehničnem in naravoslovnem smislu, saj to s seboj prinaša inovacije in kakovostne izdelke, za katere je potrebna kakovostna delovna sila, vse skupaj pa prinaša višjo dodano vrednost.

Ste se kdaj vprašali, zakaj je šel zahodni kapital na Češko, Slovaško in Poljsko? Ne zaradi nižjih stroškov delovne sile, ampak zaradi šolskega sistema, ki je v teh državah ves čas proizvajal tehnični in naravoslovni kader.

Ali danes v Evropi manjka inženirjev?

Seveda. Nevarnost je, da nam naravoslovni kader z lahkoto zvabijo druge države. Strokovnjaki za metalurgijo in strojništvo takoj dobijo službo v tujini. Naša edina sreča je, da je slovenski bivalni prostor tako kakovosten, da takšnega zlepa ne najdeš drugje. Ko na eno stran postaviš plačo, na drugo pa celoten servis, ki ti ga zagotavlja država, se večina za zdaj še odloča ostati doma.

To ruši vašo tezo o neprijaznem domačem okolju, ki izčrpava realni sektor, da lahko financira družbeno nadgradnjo.

Saj ne pravim, da je družbena nadgradnja odveč. Pravim samo, da jo je treba optimizirati. Danes prek šolskega sistema proizvajamo dolgoročno brezposeln kader, ljudi, ki bodo pri 35 letih še vedno brez delovnih izkušenj. Ste se kdaj vprašali, zakaj je šel zahodni kapital na Češko, Slovaško in Poljsko? Ne zaradi nižjih stroškov delovne sile, ampak zaradi šolskega sistema, ki je v teh državah ves čas proizvajal tehnični in naravoslovni kader. Ko smo v družbi Štore Steel pred leti zaposlovali večjo skupino ljudi, smo, ker ni bilo dovolj kadra s tehnično izobrazbo, zaposlili tudi takšne z netehničnimi poklici. Poskrbeli smo za njihovo dodatno usposabljanje na tehničnem področju. Ampak to ne more postati vsesplošen recept za kadrovanje v podjetjih. Ne sme se dopustiti, da naš šolski sistem še naprej proizvaja poklice brez možnosti za zaposlitev, nato pa morajo podjetja kader izšolati sama. Tega dvojnega stroška ne prenese noben izdelek.

Kako pa je družbi Štore Steel uspelo preživeti krizo?

Leta 2008 smo imeli 140 milijonov evrov prihodkov, nato pa smo zaradi zmanjšanja poslov v avtomobilski industriji čez noč ostali brez vseh naročil. Prvo krizno leto smo končali s 46 milijoni evrov prihodkov. To je bil padec brez padala. Ampak že naslednje leto smo prihodke dvignili na več kot sto milijonov evrov. Več kot 500 ljudi je moralo ostati v delovni kondiciji, zato jih nismo poslali domov, ampak so ves čas hodili v službo, kjer smo jim, potem ko smo končali proizvodnjo, organizirali izobraževanje ter dela čiščenja in vzdrževanja. Redno so prejemali plačo, res pa je, da smo v najhujšem obdobju izkoristili možnost znižane plače. Letos bomo naredili okoli 135 tisoč ton jekla, od česar ga bo večina končala v avtomobilski industriji. Pri vzmetnem ploščatem jeklu za gospodarska vozila imamo skoraj tretjinski delež evropskega trga. Tako rekoč ni kamiona, ki se ne bi peljal na vzmeteh iz štorskega jekla. Izjemno močni smo tudi pri osebnih vozilih, pri izdelavi dela, ki je nujen za pogon koles, kjer imamo 15-odstotni tržni delež.

Kdo je vaš največji konkurent?

Konkurentov je veliko. Naša prednost je, da smo mikrojeklarji in specializirani za izdelavo strogo po naročilu. Blago dobavljamo sproti, vsak mesec, nimamo torej zalog za več mesecev, kar pomeni prihranek za nas in naše kupce, saj zaradi tega potrebujejo manj obratnih sredstev. Danes v ZDA jeklarne gradijo v krajih, kjer ni jeklarske tradicije, na primer v Arkansasu ob reki Misisipi, sredi koruznih polj.

Pa se jim to splača?

Absolutno. Jeklo izdelujejo tako rekoč pred vrati dobaviteljev in kupcev. To je najoptimalnejša rešitev. Danes obstajata dve vrsti jeklarjev: velike jeklarne in pa butični jeklarji, ki so najodpornejši in se najhitreje odzivajo na spremembe na trgu.

Kako to, da Kitajci niso povozili evropske jeklarske industrije?

Kitajska ima ogromne jeklarske kapacitete, s katerimi danes zadovoljuje polovico svetovnih potreb po jeklu. Glede na hitro rast svetovnega prebivalstva bo poraba jekla v prihodnjih letih še močno naraščala. Kitajci so že zdaj ogromni porabniki jekla, na prebivalca ga porabijo več kot 500 kilogramov. V Evropi je poraba manjša, okoli 270 kilogramov na prebivalca. Daleč največji porabnik jekla je gradbeništvo. Ker naj bi večina novega prebivalstva živela v megamestih, bo treba zagotoviti infrastrukturo, te pa ni mogoče graditi brez jekla in cementa. Jeklo in cement sta danes materiala brez konkurence. Pa še eno veliko prednost ima jeklo: neskončno velikokrat ga je mogoče reciklirati in ekološko ni sporno. Alternativna rešitev je nišna, zelo osredotočena proizvodnja z manjšimi, obvladljivimi količinami, ki prinaša visoko dodano vrednost. V to smer smo šli slovenski jeklarji in proizvajalci barvnih kovin in pri tem smo zelo uspešni.

Nemška kanclerka Angela Merkel izkoristi vsako priložnost, da Evropi razlaga nemško industrijsko vizijo.

Nič ne bi škodilo, če bi ji prisluhnili. V Nemčiji je delež industrije v BDP pred krizo znašal 26 odstotkov in se ni nikoli zmanjšal pod 20 odstotkov. Prav ohranitev industrije je razlog, da je nemško gospodarstvo danes tako uspešno. Merklova je na začetku krize gospodarstvenike vprašala: »Kaj lahko naredimo za vas?« To je odnos, ki ga ima pametna politika do svojega gospodarstva. Kajti zaveda se, da je ohranitev delovnih mest, ki že obstajajo, cenejša od odpiranja novih. Prav zato, ker so stroški ustvarjanja delovnih mest ogromni, smo v zbornici tako občutljivi za sindikalne pozive k zvišanju minimalne plače.

Nemci velika podjetja rešujejo, mi pa smo jih pustili propasti. Res je, da so bila nekatera za težave kriva sama, saj so se brezglavo zadolžila, pa vendarle ...

Tu vas moram popraviti. V slovenski javnosti se je ustvarilo prepričanje, da so kar vsa podjetja prezadolžena. To ne drži. Zadolžen je del gospodarstva, ki predstavlja le 25 odstotkov dodane vrednosti, drugi del, ki ustvari 75 odstotkov dodane vrednosti, pa bi lahko iz denarnega toka vsa posojila poplačal v osmih mesecih. In pa, če bi podjetja delala samo z lastnim denarjem, bank sploh ne bi potrebovali!

Ampak v iluziji rekordne prezadolženosti podjetij smo živeli dve, tri leta.

Tako je. Vsi so s prstom kazali na industrijo, ta pa je molčala in vsa leta pridno delala.

Torej je šlo za namerno zavajanje javnosti?

Ja, zato da se je preusmerila pozornost. S tem, ko se je gospodarstvo razglasilo za največje zlo, ko so nekateri gospodarstvenike čez noč razglasili za lopove in tajkune, se je pozornost javnosti odvrnila od ključnih težav slovenske družbe.

Naša država delitve dobička zaposlenim ne razume in je tudi ne podpira.

Laž je tudi, da nimamo več nobene industrije. Delež predelovalne industrije v BDP je 20-odstoten, kar je precej nad evropskim povprečjem.

Danes v Sloveniji res nimamo več velikih sistemov, kot je bila Iskra. Ampak Iskra je propadla samo kot sistem, posamezni deli tega sistema so še vedno živi. Denimo novogoriška Letrika in številni drugi. V prihodnjem obdobju bomo verjetno spet doživeli povezovanje, saj bodo podjetja tako navzven močnejša. Ni potrebno prisilno združevanje, to se bo zgodilo po naravni poti, zaradi potreb. Zavajajoča je tudi trditev, da v Sloveniji še vedno prevladuje delovno intenzivna industrija. Nikoli nisem zagovarjal koncepta, da je treba posamezne dele industrije favorizirati. Trg je tisti, ki bo vzpostavil red. Če ima podjetje vizijo in kadrovski potencial, zakaj bi ga onemogočali samo zato, ker je delovno intenzivno?

Vodite strateško skupino, ki pripravlja industrijski manifest Slovenija 5.0. Je v poplavi vizij razvoja domačega gospodarstva res potreben še en papir? In zakaj 5.0? Še Nemci so se ustavili pri viziji 4.0 ...

Nemški koncept je strogo industrijski, slovenski bo širši, zato višja številka. Manifest bomo oktobra predstavili na velikem srečanju na Brdu, ki se ga bosta udeležila tudi predsednik vlade Miro Cerar in evropska komisarka za industrijo. V strateško skupino nam je uspelo pritegniti nekaj res uglednih imen slovenskega gospodarstva, ki se še pred kratkim v javnosti niso želela izpostavljati. Hkrati je pri GZS ustanovljena sekcija, ki povezuje podjetja, ki so v mešani slovensko-tuji lasti. Z vsem tem želimo opozoriti, da je tretji steber družbe nujno potreben in da ne želi nič nenormalnega, zgolj razmere za poslovanje, primerljive s tistimi, ki jih imajo konkurenti.

Kolikšna je verjetnost, da bi novi industrijski koncept finančno podprla država, tako kot je to storila Nemčija?

Ne delam si iluzij. Želim si le, da naredimo dokument, ki bo ostal dlje časa in ne glede na to, kdo bo vladal. Do zdaj se je ob vsaki zamenjavi oblasti pripravila nova industrijska strategija, vsakič se je svet začel na novo. V zbornici že leta pripravljamo različne dokumente, zdaj jih bomo povezali in nadgradili v krovni dokument. Če ga bo tudi politika sprejela kot vizijo razvoja slovenske družbe, toliko bolje. Naš ključni cilj je višja dodana vrednost. Tu bo treba najti skupni jezik tudi z znanstveno in raziskovalno sfero. Naša država namenja razvoju razmeroma veliko sredstev in vprašati se moramo, kaj lahko storimo, da bo izkupiček boljši.

Je posojilni trg v Sloveniji še vedno zamrznjen ali je za dobre projekte vedno mogoče dobiti denar? Navsezadnje je družba Štore Steel lani pri državni NLB brez težav dobila posojilo za nakup nove naprave za kontinuirano litje jekla ...

Ustvarilo se je mnenje, da je NLB okostenela in neprilagodljiva. Moja izkušnja je drugačna. NLB je prva med slovenskimi bankami, ki je razumela, da mora delati posel. Če imate dober projekt, ki ga znate dobro promovirati, boste zanj brez težav dobili posojilo. Res je, da so banke zaradi napak v preteklosti previdnejše. Ampak bančništvo je že v osnovi rizična dejavnost. Prav zato je nujno, da ima banka kader, ki se dobro spozna na dejavnosti, ki jih bo financirala. Bojim se, da je danes tega kadra v bankah premalo ali pa je premalo izkušen. Dvomim, da je nekdo pri 30 letih brez vsaj desetih let delovnih izkušenj sposoben narediti resno analizo projekta.

NLB se je v zameno za državno pomoč zavezala k tolikšnemu zmanjšanju kreditne dejavnosti, da se bo iz banke spremenila skoraj v hranilnico. Kaj takšno omejevanje sistemske banke pomeni za domače gospodarstvo?

Če ne bo jasne bančne strategije za kreditiranje posla, se bo tudi pri nas zgodilo to, kar se že precej intenzivno dogaja v tujini, namreč da se iščejo alternativni viri financiranja investicij in prevzemov, recimo prek razpisov obveznic. Vzporedno z bančnim sistemom se gradi alternativni sistem financiranja ...

... ki je še bolj tvegan od bančništva.

Ja. Po drugi strani pa v ta sistem investirajo tisti, ki se na investicije spoznajo, ki imajo informacije, vizijo in so pripravljeni več tvegati, saj menijo, da tveganje ni tako veliko, kot ga je ocenila banka. Med kupci obveznic in komercialnih zapisov so pretežno zasebni investitorji, tudi velike banke v zasebni lasti. Prej ali slej bodo naše banke prišle do spoznanja, da se morajo spet lotiti klasičnega posla posojanja denarja podjetjem. Če ste bankir in samo čakate na novega lastnika, bi vas jaz, če bi bil vaš novi lastnik, takoj zamenjal, kajti vaša naloga je, da delate posel. Enako velja za menedžerje v podjetjih. Biti morajo profesionalci in posel opravljati ne glede na dogajanje glede lastništva. Resda je v obdobju prodaje podjetja posel teže opravljati, saj so vsi poslovni partnerji s teboj previdnejši. Ampak tudi to je mogoče nekoliko ublažiti. Zato, če se že odločimo za prodaje, naj se te izpeljejo hitro, predvsem pa naj se ne izpeljejo pred obličjem celotne javnosti.

Ob aktualnih privatizacijskih prizadevanjih vlade ves čas poslušamo, da je pri nas zelo malo tujih vlaganj, še več, da se tujih vlagateljev načrtno otepamo ...

To je še ena floskula za javnost. Statistični podatki kažejo, da pri nas sploh ni tako malo tujega kapitala. Res pa je, da ni veliko 'greenfield' investicij. A se je treba zavedati, da si za marsikaterega tujega vlagatelja zanimiv samo, če imaš dovolj velik obseg ekonomije. Slovenija z dvema milijonoma potrošnikov za velike igralce ni zanimiva. Imamo pa precej podjetij, ki so nastala na pogorišču nekdanjih velikih sistemov in so danes v lasti tudi tujcev. Glavna težava podjetij v državni lasti je politično kadrovanje v nadzorne organe. Druga velika težava pa je trajanje mandata vodilnih. Če ste omejeni z mandatom, boste vso energijo porabiti za to, da v času mandata ne boste naredili nobene napake. Nimate časa za posel. Zato bi bilo smiselno uzakoniti pravilo, da mora imeti vsak direktor na zadnji dan prvega štiriletnega mandata jasno vizijo za naslednji štiriletni mandat, sicer ne more ponovno kandidirati. Pa še na nekaj bi opozoril. Pri privatizaciji potrebujemo predvsem nekaj zdrave kmečke pameti. Iz lastnih izkušenj poznam samo dve vrsti lastnikov: dobre in slabe. Ne ločujem domačih in tujih lastnikov.

Kakšen pa je dober lastnik?

Tisti, ki vsaj polovico dobička pusti za nadaljnji razvoj podjetja, in tisti, ki tudi zaposlenim izplača del dobička. Naša država delitve dobička zaposlenim ne razume in je tudi ne podpira. Poznam podjetje, ki ima celo v družbeni pogodbi zapisano, da deset odstotkov dobička pripada zaposlenim. Ampak ko skuša to zavezo uresničiti, je udarjeno z visokimi davki in prispevki. Kajti po sedanji zakonodaji se izplačilo dobička zaposlenim obravnava enako kot plača, zato je davčno obremenjeno bistveno bolj kot pa dobiček, ki se izplača lastnikom podjetja. Takšna neenakopravna davčna obremenitev dobička je absurdna. Ne morejo biti zaposleni v slabšem položaju kot lastniki podjetij, kajti to vodi v nezadovoljstvo delavcev. V času Janševe vlade se je ta anomalija skušala odpraviti, vendar so uvedli tako kaotičen sistem, da so zadevo le še poslabšali.

Ob razpravah glede prodaje Laškega in Mercatorja tujim lastnikom se postavlja vprašanje, kaj je z nakupi oziroma naložbami Slovencev v tujini. V času konjunkture so veliki sistemi – Mercator, Petrol, Telekom, Merkur, Tuš – intenzivno vlagali v države nekdanje Jugoslavije, danes pa teče nasproten proces. Zakaj ti tokovi niso obojestranski? Navsezadnje večino nakupov tujih vlagateljev v Sloveniji financirajo tuje finančne institucije, poleg komercialnih bank tudi takšne, kot je EBRD.

Drži. Presežnega kapitala tudi na Hrvaškem, v Srbiji, na Češkem in v Rusiji ni veliko, večina ga prihaja iz razvitih držav, razlika je samo ta, da so v teh državah vlagatelji našli zaupanja vredne partnerje, v Sloveniji pa sta že najem posojila in dolg postala nekaj spornega. Saj veste, kako gre: ko te enkrat piči kača, se boš bal tudi zvite vrvi. Zaradi zmotnega prepričanja, da so vsi gospodarstveniki tajkuni, danes občutimo pretiran strah pred domačim kapitalom.

Mislite, da obstaja domači potencial za izvedbo prevzemov?

Da. Treba se bo povezati in bankam dati zeleno luč, da je tudi kreditiranje prevzemov podjetij dovoljeno. Danes imaš občutek, da tuji vlagatelji lahko izvajajo prevzeme, domači pa ne. Povsod po svetu je normalno, da se prevzemi izvajajo z bančnimi posojili, samo pri nas je to postalo skoraj zločin. Kar je smešno.