Milijarderji, ki plenijo pod krinko filantropije

Ameriški parazitski oligarhi so mojstri odnosov z javnostmi. Lynn Parramore je v članku na spletni strani Truthout predstavila pokrovitelje dobrodelne fundacije Robina Hooda iz New Yorka. To fundacijo po njenih besedah namreč vodi nekaj najbolj pohlepnih kapitalistov zadnjega stoletja. Ustanovil jo je mogočnež hedge sklada Paul Tudor Jones, na vodilnih položajih in odborih fundacije je 19 milijarderjev.

Med njimi je milijarder Steven A. Cohen, ki takrat, ko ni v preiskavi zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij, v svoji palači prireja zabave v slogu rimskega cesarja in se hvali s svojo 700 milijonov dolarjev vredno zbirko umetnin. Milijarder Ken Langone je grozil, da ne bo več prispeval donacij, če bo papež Frančišek še naprej kritiziral kapitalizem in neenakost. Med vodilnimi fundacije je prav tako milijarder Stanley Druckenmiller, ki podžiga spopad med generacijami tako, da skuša mlade prepričati, da jih starejši ropajo prek socialnega in zdravstvenega zavarovanja.

Lynn Parramore ne preseneča, da je 12 od 19 vodilnih funkcionarjev fundacije Robina Hooda upravljavcev skladov hedge. Skupina Hedge Clippers, ki jo podpira koalicija sindikatov in skupin, katerih cilj je razkriti, kako milijarderji oplojujejo svoje premoženje in uveljavljajo svoj vpliv, je objavila poročilo, v katerem navaja, da je fundacija Robina Hooda tesno povezana z organizacijo Managed Funds Association (MFA), ki se neutrudno bori proti nepravični obdavčitvi skladov hedge.

Združenje MFA je bilo do leta 2007, ko je kongres začel razpravljati o zamašitvi zakonske luknje, na podlagi katere skladi hedge plačujejo zelo malo davka, zelo majhno, zdaj pa je med najbolj vplivnimi borci proti odpravi te luknje. Upravljavci hedge skladov pravijo, da plačujejo davek po posebej nizki stopnji zato, ker denar, ki ga zaslužijo z upravljanjem skladov, ni zagotovljen. Tako so njihovi prihodki obdavčeni po stopnji 20 odstotkov namesto 39,6 odstotka, kolikor znaša davčna stopnja v ZDA za redni prihodek in ga plačujejo navadni državljani. Na podlagi te zakonske luknje upravljavci skladov hedge plačajo na leto za 17 milijard dolarjev manj davka.

Nižja davčna stopnja za premožne upravljavce skladov hedge ni smiselna ne z ekonomskega ne s socialnega vidika, zakonska luknja, ki jo dovoljuje, je samo način, kako bogati sporočajo navadnim državljanom, da so dovolj močni, da si lahko z lobiranjem zagotovijo takšno neumnost, oni pa naj plačujejo polno stopnjo davka na svoje prihodke, da bo država lahko vzdrževala in upravljala letališča, na katerih pristajajo s svojimi zasebnimi letali, in ceste, po katerih se vozijo s svojimi dragimi limuzinami. To je metanje blata revnim v obraz.

Lynn Parramore nadalje opozarja, da je to motor za povečevanje neenakosti in spodbuda za rizične špekulacije na borzi Wall Street. Koliko je fundacija Robina Hooda v resnici pomagala pri zmanjševanju revščine v New Yorku, kažejo podatki, da se je od leta 1990, ko je bila ustanovljena, do leta 2012 stopnja revščine v mestu povečala z 20 na 21,2 odstotka, bančni računi milijarderjev, ki sedijo v njenem upravnem odboru, pa so od leta 2008 težji za 93 odstotkov. Skupina Hedge Clippers je izračunala, da so upravljavci skladov hedge, ki so v upravnem odboru fundacije Robina Hooda, za vsak dolar, ki so ga namenili za boj proti revščini, z izogibanjem plačilu davka dobili 44 dolarjev.

Da je včasih mislil, da ni tako strupenega in krvi željnega bitja, kot je kvazi filantropist, je napisal britanski avtor Anthony Trollope.