»Mercator danes postaja predvsem orodje za prodor hrvaških živilskih izdelkov na slovenski trg«

Dejan Židan

minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predsednik Socialnih demokratov

Dejana Židana smo ujeli med dopustom. Doma, v Murski Soboti, pred knjižnico, kjer si je izbiral poletno branje. »Rad berem znanstveno fantastiko, to me sprosti,« je povedal. »Berem diagonalno, vse, kar lahko dobim, knjige kupujem tudi v tujini.«
Židan v vladi vodi ministrstvo za kmetijstvo, poleg tega je predsednik koalicijske stranke. »Mi smo tisti, ki nam je uspelo spremeniti poglede na privatizacijo,« pravi, a hkrati dodaja, »da se od SD včasih pričakuje preveč«. Moč ene politične stranke je pač zmeraj omejena z močjo drugih. Še vedno je prepričan, da je bila odstavitev Janka Vebra velika napaka premiera Mira Cerarja, a stranka SD vseeno ostaja v vladi. Sedaj, ko je znova ustavljena prodaja Telekoma, se je po njegovem ponudila priložnost, da politika še enkrat premisli o prodaji tega podjetja.

Pijete teran?

Pijem slovenska vina, bela in rdeča, med njimi tudi teran.

Zaščita terana je še ena izmed front na ravni slovensko-hrvaških odnosov ...

Teran je vino iz grozdja sorte refošk, ki je zraslo na posebni zemlji Kraške planote in se prideluje po posebni metodi. Teran je bil kot slovenska avtohtona vrsta vina zaščiten že pred desetletji, z vstopom v Evropsko unijo pa smo zaščito prenesli tudi v evropski pravni red.

A zdaj Hrvaška zahteva, da bi ime teran lahko uporabljali tudi vinogradniki v hrvaški Istri.

Zanimivo je, da nam ekskluzivne zaščite niso oporekali niti takrat, ko smo teran zaščitili v tedanji skupni državi, niti takrat, ko smo si pridobili zaščito na evropski ravni, niti med njihovimi pristopnimi pogajanji z EU. Nekorektno je, da vprašanje odpirajo zdaj, ko so vsi formalni postopki v zvezi z zaščito že končani.

Bi žrtvovali ekskluzivno zaščito terana v zameno za normalno nadaljevanje arbitražnega postopka?

Rekel bi, da teran ni področje, kjer bi Slovenija trgovala.

Vaša stranka je sorodna hrvaški vladajoči stranki, premier Milanović je bil večkrat na obisku pri vas, veliko ste sodelovali v času volitev. Ste ob trenutnih napetostih v zvezi z arbitražnim sporazumom imeli neformalne stike?

Pri tem ne gre za vprašanje političnih strank. Hrvaška je glede tega vprašanja politično povsem enotna, popolnoma nepomembno je, kdo je na oblasti. Varuje svoje interese, med drugim na načine, ki niso evropski, z zvijačami in izsiljevanjem. Novost v tem primeru je, da tudi slovenska politika enotno zagovarja državni interes, kar do zdaj ni bilo značilno.

Vlado, katere član ste, po odstopu Ronnyja Abrahama znova čaka imenovanje arbitra. Kako razumete ta zaplet?

Fokus te zgodbe je nekje drugje – da sosednja država na podlagi zapisov nezakonitega prisluškovanja, za katere se niti ne ve, ali so pristni, skuša izvajati politično akcijo. Arbitrom se ne sme prisluškovati …

… arbitri pa ne smejo komunicirati na takšen način.

Hrvati bi morali recimo tudi pojasniti, zakaj je njihov arbiter Budislav Vukas med obravnavami na arbitražnem sodišču spal v prostorih hrvaškega veleposlaništva.

Verjetno ima finančni minister v vseh vladah izrazito veliko moč, v marsikateri vladi ima pravico veta, nazadnje pa je odvisno od predsednika vlade, kakšno moč mu prepusti. Finančni minister v tej vladi ima zelo veliko moč in ima tudi pravico veta.

Ali Slovenija prisluškuje hrvaškim politikom?

Podatkov o tem nimam, sem samo kmetijski minister.

Kar se tiče pristnosti posnetkov, jih je posredno potrdil hitri odstop Simone Drenik in Jerneja Sokolca.

Njun odstop v nobenem trenutku ni pomenil priznanja. Temeljil je na želji, da se kar se da hitro odpravi kakršenkoli dvom o primernosti postopkov in da se lahko arbitražni postopek normalno nadaljuje. To ni nikakršno priznanje. Arbitražni sporazum ni pomemben zgolj v funkciji odločanja o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, temveč tudi kot model za reševaje sporov v širši regiji, ki v zadnjem času znova pomeni varnostno tveganje, zaradi nacionalizma in zaradi pojava islamskega ekstremizma. Alternativa arbitražnemu sporazumu je vrnitev k tako imenovani balkanski politiki, ki temelji na zvijačah in izsiljevanju, in tega si regija v tem trenutku ne more privoščiti. Zato tudi evropska komisija zelo budno spremlja razvoj dogodkov.

Pričakujete, da se bo evropska komisija dejavneje vključila v zgodbo?

Za to v tem trenutku ni potrebe. V tem trenutku je pomembno, da arbitražno sodišče opravi svoje delo, kot mu ga nalaga arbitražni sporazum, da torej najde kompromisno in pravično rešitev. Dolžnost držav pa je, da to odločitev spoštujejo. Tukaj bo prišla do izraza tudi vloga EU.

Bi moral v Sloveniji poleg agentke in arbitra odstopiti še kdo, na primer zunanji minister?

Naše stališče je, da je v fazi reševanja arbitražnega sporazuma za državo najpomembnejše enotno delovanje in da ta trenutek o tem nima smisla razpravljati.

Vašega ministra Janka Vebra so zamenjali zaradi bistveno manjše težave.

In to je ena največjih napak Cerarjeve vlade. Od takrat po mojem v koaliciji ni več takšnega zaupanja, kot je veljalo prej. Predsednik vlade je v tem primeru raje poslušal opozicijsko stranko.

Vendar ste kljub temu ostali v vladi. Je šlo za nenačelno ravnanje?

Takrat smo o svojem odzivu v stranki veliko razpravljali, a smo se nazadnje, tudi s podporo podpredsednika Janka Vebra, odločili, da ostanemo v koaliciji. Se je pa, kot sem že rekel, zmanjšala stopnja zaupanja.

Odstop Sekolca in Drenikove v nobenem trenutku ni pomenil priznanja. Temeljil je na želji, da se odpravi kakršenkoli dvom o primernosti postopkov in da se lahko arbitražni postopek nadaljuje.

Zakaj je moral Veber po vašem oditi? Zaradi lažje privatizacije Telekoma?

Ali pa zato, ker si je del koalicije želel pridobiti naklonjenost opozicijskih strank, ker je hotel zagotoviti ustavno večino za sprejetje fiskalnega pravila. To so samo moja ugibanja. Kar se tiče Telekoma, pa prodaja ni le varnostno, temveč tudi strateško, finančno in razvojno vprašanje. Argumentov proti prodaji pod pogoji, kakršni so bili ponujeni, je bilo zelo veliko, tudi brez Janka Vebra.

Stranka SD že vseskozi nasprotuje razprodaji podjetij v državni lasti, a zdi se, da gre predvsem za formo, da ostaja pri besedah. Privatizacija se nadaljuje.

Če Socialni demokrati ne bi bili člani vladne koalicije, bi privatizacija potekala bistveno hitreje. Marsikatero podjetje, ki danes ostaja v državni lasti, bi bilo brez nas že privatizirano. Za strankin uspeh štejem tudi sprejetje strategije upravljanja državnih naložb, ki smo jo nujno potrebovali. Vprašanje državnega lastništva za nas ni ideološko vprašanje. Za nas sta državna in zasebna lastnina lahko enako dobri, če sta dobro upravljani. Podjetij v državni lasti ni treba braniti zato, ker bi si tako želeli direktorji teh podjetij, ali pa zato, da lahko stranke v njih zaposlijo svoje ljudi, temveč zato, da si država zagotovi dodatne prihodke. Vrednost podjetij v državni lasti je trenutno še vedno približno 11 milijard evrov, in če bi bila podobno donosna, kot so francoska podjetja v državni lasti, bi moralo to za državni proračun pomeniti nekaj sto milijonov dodatnega priliva na leto.

Pa ni tako.

Res je, ker je politika v preteklosti državna podjetja razumela na napačen način, ki sem ga že omenil.

Tudi vaša stranka pri tem ni nedolžna. Poglejte samo na primer TEŠ 6.

O tem primeru težko govorim, smo pa Socialni demokrati podprli ustanovitev parlamentarne komisije, ki mora raziskati TEŠ 6. Počakati je treba, da komisije, ki ga raziskujejo, opravijo delo. Kot sem rekel, državno lastništvo je pomembno za zagotavljanje dodatnih prilivov v državni proračun, za ohranjanje delovnih mest, pa tudi iz strateških razlogov, recimo pri infrastrukturi.

Pričakujete, da se bo prodaja Telekoma po Cinvenovem umiku nadaljevala?

Trenutno predvsem pričakujem, da se bomo o tem pogovorili znotraj koalicije. Socialni demokrati bomo predlagali, da Telekom od zdaj, čeprav še ni uvrščen na seznam strateških naložb, obravnavamo, kot da je že na tem seznamu. Trditev, češ da je poslovanje Telekoma premalo učinkovito, ne more biti razlog za prodajo, kvečjemu je to razlog za razmislek o načinu vodenja družbe. Po našem bi bilo za Telekom najprimernejše razpršeno lastništvo, pri čemer bi država ohranila največji delež. S tem bi podjetju omogočili tudi priliv svežega denarja, ki bi ga lahko namenilo za razvoj ali pa morda za prodor na tuje trge.

Telekom za zdaj ostaja v državni lasti, prodaja Mercatorja pa je že dejstvo. Kako da vam je ni, čeprav ste bili v več vladah, uspelo preprečiti?

V času, ko je bila SD najmočnejša vladna stranka, med letoma 2008 in 2011, ravno zaradi našega nasprotovanja prodaje ni bilo. Če ima stranka manj poslancev, so pričakovanja do nje še vedno enaka, njena realna moč pa je, žal, manjša. Žal se je s podajo Mercatorja zgodilo točno to, na kar smo opozarjali. Prehranska veriga je za državo izjemnega pomena. V Sloveniji v njej tako ali drugače sodeluje skoraj sto tisoč ljudi. Trgovci so ključni člen v prehranski verigi od kmeta do potrošnika in Mercator je v Sloveniji največji med njimi. V preteklih letih je dejansko opravljal svojo vlogo, danes pa postaja predvsem orodje za prodor hrvaških živilskih izdelkov na slovenski trg.

Zakaj je država tu tako zanemarila strateški vidik prodaje? Govorili smo z nekim finančnikom, ki je sodeloval pri prodaji, dejal je, da je posel finančno morebiti celo dobro speljan in da oni niso tam, da razmišljajo strateško. To je naloga države in politike.

Slovenija je razmeroma mlada država in še vedno ni dosegla poenotenja o ključnih strateških usmeritvah, ki bi jih zagovarjale vse stranke ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. V odnosu do sosednjih držav je treba razmisliti, ali je produktivno neprestano ponavljanje floskul o dobrih sosedskih odnosih ali pa je realneje ugotoviti, da ima pač vsaka od sosednjih držav svoje geopolitične interese, tako kot jih ima tudi Slovenija.

Mercator je le eden od ključnih členov v prehranski verigi, ki so v zadnjih letih končali v tujih rokah. Od največjega slovenskega odkupovalca mleka Ljubljanskih mlekarn, ki je po novem v lasti francoskega Lactalisa, do največjega odkupovalca pšenice Žita, ki ga je kupila hrvaška Podravka. Ali sploh še lahko govorimo o slovenski živilski industriji?

Če ima podjetje sedež v Sloveniji, za proizvodnjo skrbijo slovenski delavci, uporabljajo pa pretežno slovenske surovine, potem v idealnih razmerah sploh ni pomembno, v čigavi lasti je. Ena prvih akcij, ki so jih Ljubljanske mlekarne izpeljale pod novim lastnikom, je bil prehod na dobavo izključno slovenskih surovin za proizvode, ki jih tržijo v Sloveniji. Tega prejšnji, slovenski lastniki, niso storili. Če gledam s stališča kmetijskega ministra, so se s tem izkazali za dobre lastnike. Ni pa mi všeč, da so prvaki tudi pri zniževanju odkupnih cen mleka.

Prodaja Žita je šla mimo precej neopazno, čeprav so kmetje svarili, da lahko pomeni katastrofo za slovensko kmetijstvo, češ da si je Hrvaška s tem zagotovila kupca za svoje presežke pšenice.

Prodaja Žita po mojem ni tako tragična. Mleka pridelamo več, kot ga sami porabimo, samooskrba pri pšenici je dosti manjša in znaša od 55 do 70 odstotkov. Poleg tega imamo v Sloveniji še kar nekaj podjetij, ki odkupujejo pšenico, na primer murskosoboški Mlinopek. Se pa pri prodaji Žita postavlja drugo vprašanje, ki ga bo morala Hrvaška v doglednem času pojasniti evropski komisiji: ali drži, da je država Podravko dokapitalizirala zato, da bi ji omogočila nakup podjetja v drugi državi, kot je videti glede na javno dostopne podatke? Če to drži, potem bi šlo lahko za nedovoljeno državno pomoč, ki je v temeljnem nasprotju s pravnim redom EU. Ta zgodba še ni končana.

Hrvaška svojim podjetjem tudi drugače izdatno pomaga pri prodoru na tuje trge. Zakaj se v Sloveniji delamo, kot da je to nekaj nedopustnega, čeprav to počnejo tudi Nemci, Francozi …

Tudi v Avstriji, Italiji in večini drugih držav. V Sloveniji je, žal, prevladala floskula o umiku države iz gospodarstva, razen seveda takrat, ko gospodarstvo, na primer banke, potrebuje denar. To politiko so po mojem pri nas forsirali predvsem finančni lobiji in del politike, ki v zgodbo, češ da je državno lastništvo a priori slabo, ideološko verjame.

Ampak ste član vlade, ki izvaja natančno takšno politiko, ki pravzaprav v svojem bistvu nadaljuje politiko, ki jo je začela druga Janševa vlada in nadaljevala vlada Alenke Bratušek. Ni se zgodil veliki preobrat.

S tem se ne morem strinjati. Strategija upravljanja podjetij v državni lasti, ki je bila sprva mišljena kot strategija odprodaje, je predvsem po naši zaslugi dejansko postala strategija upravljanja. Fiskalno pravilo je bilo v prvih osnutkih ubesedeno na način, ki bi izrazito škodil socialni državi in javnemu sektorju, sprejeto besedilo je veliko razumnejše, saj uvaja nekatere varovalne mehanizme ob izrednih dogodkih, kot je na primer gospodarska kriza, in postopnost. Preobrat je tudi v tem, da nam je uspelo ustaviti zmanjševanje financiranja javnega šolstva, zdravstva in sociale. Pri slednji je v proračunu za prihodnje leto predvidena celo rast odhodkov.

Glede na to, da doživljamo gospodarsko rast, temu ne moremo reči uspeh.

Morda, a prvotni načrti kljub gospodarski rasti niso bili takšni.

Pri vprašanju grškega dolga se je na trenutke dejansko zdelo, da nekateri naši politiki nastopajo v vlogi predstavnikov za odnose z javnostmi kakšne tuje vlade.

Kateri od članov vlade je največji zagovornik privatizacije državnega premoženja?

Nekorektno bi bilo, da bi kot član vlade na tak način govoril o kolegicah in kolegih. Vsekakor pa med nekaterimi člani vlade obstajajo razmišljanja, ki so precej drugačna od mojih, in sicer, da je zelo pomembno, da nam tujina ploska pri vsaki potezi. Da dane zaveze spoštujemo, ne glede na to, ali je to za državo v danem trenutku dobro ali ne. Nobena evropska država ne izpolnjuje svojih zavez do popolnosti, ker se razmere znotraj držav in širše pač spreminjajo. Koalicijskim partnerjem skušamo dopovedati, da smo v prvi vrsti odgovorni državljanom.

Finančni minister Dušan Mramor je tudi javno večkrat poudaril, da je izpolnjevanje zavez njuno, če želimo ceno državnega zadolževanja ohraniti na nizki ravni. Sodelovali ste v več vladah. Je v tej vladi finančni minister najvplivnejši do zdaj? Je dejansko on tisti, ki vlada?

Verjetno ima finančni minister v vseh vladah izrazito veliko moč, v marsikateri vladi ima pravico veta, nazadnje pa je vedno odvisno od predsednika vlade, kakšno realno moč mu prepusti. Finančni minister v tej vladi ima zelo veliko moč in ima tudi pravico veta.

Ste v zadnjem času s svojimi predlogi velikokrat trčili ob Mramorjev zid?

Tudi s finančnim ministrom se je o pomembnih vprašanjih mogoče dogovoriti. Pri vprašanju privatizacije nama ni uspelo doseči skupnega stališča, pri marsikateri drugi stvari, tudi pri vprašanju proračuna in strategiji upravljanja državne lastnine, pa nama je to uspelo.

Ste zadovoljni z delom Slovenskega državnega holdinga?

SDH je odgovoren za funkcioniranje državnega premoženja. Za povečanje donosnosti je potreben čas. Trenutna nizka donosnost ne more biti razlog za čimprejšnjo prodajo. Tako ravnanje zgolj kaže na nesposobnost SDH, da bi prek vpliva na nadzorne svete in uprave podjetij dosegel izboljšanje donosnosti.

Bi bilo upravo SDH treba zamenjati?

Najpomembneje se mi zdi, da je vlada končno imenovala nove nadzornike, ki uživajo naše zaupanje. Glede na življenjepise teh ljudi gre za kompetentne posameznike in oni bodo morali oceniti, ali uprava izpolnjuje njihova pričakovanja.

Kako gledate na slovensko vlogo pri vprašanju Grčije? Predsednik vlade in finančni minister sta v Bruslju nastopala v vlogi najostrejših kritikov grških pogledov. Kot se je izrazil ekonomist Mojmir Mrak, bili smo bolj nemški od Nemcev.

Na trenutke se je dejansko zdelo, da nekateri naši politiki nastopajo v vlogi predstavnikov za odnose z javnostmi kakšne tuje vlade. Pooblastila vlade za takšne ostre nastope ni imel nihče. Grčija je v težave zašla zaradi svojih napak. Prikazovali so lažne statistične podatke, premalo dejavni so bili pri pobiranju davkov, najpremožnejši so plačevali minimalne davke, preveč so trošili. Začetna pomoč EU Grčiji ni imela nikakršnega pozitivnega učinka na razmere v državi, šlo je zgolj za prenos tveganja. Tveganje francoskih, nemških in še nekaterih finančnih institucij je postalo tveganje evropskega proračuna in proračunov držav članic, ne da bi za tem stal kakšen nov »Marshallov načrt«. Šlo je torej za kombinacijo lastnih napak in napačnega posredovanja. Manjkal je vnovični zagon. Država se ne more rešiti iz dolgov, če se njena gospodarska aktivnost zmanjšuje. Gospodarska rast je najboljši obet za poplačilo dolga. In grški dolg je zaradi izjemno nizkih obrestnih mer razmeroma obvladljiv. Glede na obseg bruto domačega proizvoda ima Grčija celo nižje stroške financiranja dolga kot Slovenija.

Se vam zdi smiseln razmislek o odpisu dela dolgov?

V tem trenutku se mi zdi pomembnejši razmislek, kako v Grčiji znova zagnati gospodarsko aktivnost. Če bi ji še osmič v njeni zgodovini odpisali dolgove, bi bilo povsem upravičeno vprašanje, zakaj se dolgovi ne odpišejo tudi Sloveniji, Italiji, Nemčiji ... Ne morejo biti zgolj posamezne države deležne takšnih ugodnosti. Sicer pa tudi nekateri Nobelovi nagrajenci govorijo, da bo sčasoma splošen odpis dolgov nujen.

Se vam zdi 250 beguncev, kolikor naj bi jih bila pripravljena sprejeti Slovenija, preveč?

Ne.

Premalo?

Ne želim licitirati. Bi pa rekel, da Slovenija nima pravice reči, da so begunci problem EU, ne pa naš problem. Smo del EU in moramo prevzeti svoj del bremena. Zavedati pa se je treba, da so to begunci, ki bodo, drugače od beguncev, s katerimi smo imeli opravka v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije, stalnica, zato je treba poskrbeti za njihovo integracijo.

Kaj pravite na pomisleke, da begunci pomenijo varnostno tveganje?

Varnostno tveganje pomeni tudi vožnja po cesti, pa se vseeno vozimo po njih. Tu gre za ljudi, ki jim je pač treba pomagati. Vsekakor pa pomoč beguncem ni zadosten korak, treba je rešiti težave v državah, iz katerih ljudje bežijo, tudi vprašanje »begunske industrije«, ki se je razvila v nekaterih afriških državah.

Na trenutke se zdi, da se vaša stališča bolj kot s stališči vlade ujemajo s stališči Združene levice. Celo njene predloge včasih »posvojite« in jih spravite skozi parlamentarni postopek, na primer pri odpisu dolgov ali legalizaciji konoplje. Ko smo se pogovarjali pred enim letom, ste dejali, da niste privrženec kanibalizma na levici, pa je videti, da je kar prisoten.

Socialni demokrati si za pripravo zakonskih predlogov vzamemo veliko časa, pri tem pa sodeluje veliko ljudi. In pogosto se zgodi, da medtem kakšna druga stranka predstavi svoj slabo pripravljeni predlog podobne rešitve. Kdo se je česa domislil prvi, je težko z gotovostjo trditi. Verjetno ste opazili, da za Združeno levico ne uporabljamo grdih besed. Njene predloge vedno preučimo, in kadar je smiselno, jih skušamo znotraj vlade zagovarjati na način, ki lahko dobi tudi podporo koalicije.

Bi z Združeno levico lahko sodelovali v vladi?

Mislim, da brez težav. Večina strank se, ko pridejo v vlado, zelo hitro nauči, da lahko obljubljajo le tisto, kar je mogoče izpolniti.

Kot ste dejali prej, ste »samo« kmetijski minister. Kaj je za vas ključna usmeritev slovenske kmetijske politike?

Glede na to, da smo ministri EU pod pritiskom projekcij, ki za prihodnja desetletja napovedujejo spremembe podnebnih razmer in rast svetovnega prebivalstva ter pri tem ugotavljajo, da se račun glede potrebe po hrani ne izide, je naša ključna naloga zagotoviti prehransko varnost, ki jo želimo povečati z zvišanjem stopnje samooskrbe, hkrati pa ohraniti naravne vire. Lansko leto je bilo s tega vidika zelo spodbudno. Imeli smo najvišjo letno rast kmetijske proizvodnje med vsemi državami EU.

Ampak predvsem zato, ker je bilo leto 2013 za slovensko kmetijsko proizvodnjo res slabo.

Leto 2013 je bilo z vidika kmetijske proizvodnje res slabo, a lani smo imeli tudi v absolutnih številkah resnično dobro leto. Faktorski dohodek kmetij je bil eden najvišjih v zgodovini samostojne države. To pozitivno usmeritev si prizadevamo obdržati. Nova kmetijska politika, ki smo jo začeli izvajati z letošnjim letom, je veliko bolj proizvodno naravnana, saj med drugim na primer omogoča dodatno finančno podporo za proizvodnjo v tistih segmentih, kjer je stopnja samooskrbe najnižja, na primer pri krušnih žitih ali pri zelenjavi. Uvedli pa smo tudi neke vrste start-up podporo za mlade kmete. Vsi, ki so mlajši od 40 let in se odločijo, da bodo prevzeli kmetijo, so upravičeni do 45 tisoč evrov državne podpore, če kmetujejo poklicno in izpolnjujejo velikostni vstopni prag.

O kakšnih proračunskih izdatkih govorimo?

Za ta ukrep je skupaj predvidenih 60 milijonov evrov v sedmih letih.

Zamenjava Janka Vebra je ena največjih napak Cerarjeve vlade. Od takrat po mojem v koaliciji ni več takšnega zaupanja, kot je veljalo pred tem.

V Sloveniji je kmetij glede na skupni obseg kmetijskih zemljišč že tako preveč. Je s tega vidika smiseln ukrep, s katerim bi se število kmetij še povečalo?

Bistvo ukrepa ni ustanavljanje novih kmetij, gre za to, da prepričamo očeta in mamo, naj sinu ali hčerki prepustita vodenje kmetije. Prizadevamo si, da bi kmetije prevzemali mladi z novimi znanji, novimi zamislimi, novo energijo. Kar se tiče razpršenosti kmetijskih zemljišč, pa to vsekakor je težava. Povprečna slovenska kmetija je trikrat manjša od povprečne evropske kmetije. Poleg tega je Slovenija država, v kateri imamo za kmetijstvo v povprečju slabše možnosti kot v konkurenčnih državah. Skoraj 80 odstotkov naših kmetijskih površin po evropski definiciji sodi v kategorijo območij, na katerih je kmetovanje oteženo. Če ne bi bilo finančnih spodbud, je velika verjetnost, da bi ljudje kmetovanje na teh območjih na veliko opuščali, kmetijske površine pa bi prerasel gozd. Leta 1875 je gozd preraščal 35 odstotkov ozemlja naše države. Danes je delež gozda že 60-odstoten.

Bi se moral vaš resor pravzaprav imenovati ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in malo prehrane?

Kar se tiče samooskrbe, Slovenija na splošno niti ni tako slaba. V povprečju dosegamo 70-odstotno samooskrbo, kar zadeva kmetijske surovine, za osnovno prehransko varnost pa po mnenju strokovnjakov zadostuje že 80- do 85-odstotna samooskrba.

Zakaj se ob tolikšnem obsegu gozda še vedno zdi, da napovedi o oživitvi slovenske lesnopredelovalne industrije ostajajo večne napovedi?

Dejansko zadnji dve leti končno doživljamo rast na tem področju, približujemo se milijardi evrov letne realizacije. Res je, da smo še daleč od razmer pred 20 leti, a panoga vendarle končno spet raste in posluje pozitivno, neto dobiček se je lani podvojil. Si pa vsekakor želimo, da bi bila rast še hitrejša in bolj razširjena. Trenutno rasteta predvsem segment obrtniške lesne proizvodnje in še posebej proizvodnje lesenih hiš.

Zakaj v protihrupne ograje, ki jih Dars v zadnjem času postavlja po celotnem avtocestnem križu, ni vgrajen niti košček slovenskega lesa?

To zanima tudi mene. V času Pahorjeve vlade smo sprejeli uredbo o zelenem javnem naročanju, ki je za javne investicije predpisovala, da mora 30 odstotkov materiala pri gradnji javnih objektov sestavljati les. Naslednja vlada je ta delež prepolovila, mi smo ga za zdaj zvišali na 20 odstotkov.

Ampak v teh protihrupnih ograjah je vgrajenih nič odstotkov lesa.

Lahko samo rečem, da sem nad takšnimi investicijami zaskrbljen.

Pa ste se na tem področju kakorkoli angažirali, koga opozorili?

Glede protihrupnih ograj ne. Ko je projekt oddan, je dejansko že prepozno. Sem pa nekajkrat posredoval pri investicijah v javnih zavodih, če so me opozorili, da niso v skladu z uredbo o zelenem javnem naročanju.

Odhajate na dopust na Hrvaško. Katero vino boste pili tam?

Pil bom predvsem vodo, ker bo zelo vroče, poleg tega pa se nameravam veliko ukvarjati s športom in takrat je voda najboljša.