Amy Poehler

»Če ste ustvarjalni, se navadite biti brez denarja«

Amy Poehler je scenaristka, producentka, igralka, komičarka, voditeljica, avtorica knjige in – saj res! – plesalka breakdancea. Ob vsem tem človek upravičeno pomisli, da je svojčas temeljito razmišljala o prihodnosti, le kako bi ji sicer lahko uspelo na toliko različnih področjih.

Zdaj, ko je mama štiriletnega Abela in šestletnega Archibalda, sinov iz zakona z Willom Arnettom, se je naučila živeti za sedanji trenutek. »Vseeno jima je, ko razlagam, kaj se bo zgodilo v petek,« je sproščeno pripovedovala, oblečena v črn kostim s kratkimi hlačami, pod katerega je oblekla ohlapno majico s potiskom. »Zanima ju le zdaj, da se z njima igram ta hip. Da takoj sedem k njima na tla. Tako sem ugotovila, da ne potrebujem urnika, temveč se prepustim in počakam, kaj se bo zgodilo. Večinoma se izide.«

Njena kariera se je začela bliskovito, v satirični in skečev polni ameriški televizijski oddaji Saturday Night Live. V njej je danes 43-letna Bostončanka (navadno sicer svetlolasa, na dan pogovora pa je imela kostanjevo rjave, do ramen segajoče kodre) naredila močan vtis s skeči in vložki – tudi skupaj z dobro prijateljico Tino Fey, še eno najvidnejših ameriških komičark, s katero sta skupaj odlično upodabljali denimo Saro Palin in Hilary Clinton.

To je bila odskočna deska za serijo Parki in rekreacija (Parks and Recreation), v kateri ji je pripadla vloga glavne junakinje Leslie Knope, javne uslužbenke na srednje pomembnem položaju v občinskem oddelku za parke v izmišljenem ameriškem mestu, ki z leti postaja vse vplivnejša političarka. Zaradi te nadaljevanke, ki je bila nekakšen posredni spin-off hit serije Pisarna (The Office) in je zares zaživela šele z drugo sezono, v njej pa so gostovale številne javne osebe, od ameriškega podpredsednika Joeja Bidna do prve dame Michelle Obama, sta zaslovela dotlej neznana igralca Aubrey Plaza in Chris Pratt, Poehlerjeva pa si je z njo prislužila zlati globus in šest nominacij za nagrado emmy v kategoriji glavna igralka v komediji. Medtem smo jo s huronsko smešnimi nastopi vse večkrat videvali tudi na velikem platnu in tako je postala tržno zanimiva.

V svoji največji hollywoodski pustolovščini doslej je glas posodila za Pixarjevo animirano uspešnico Vrvež v moji glavi (Inside Out), in sicer očarljivi, živahni Sreči, glavnemu občutju v glavi enajstletne Riley. Ko se njena družina izseli iz ljubljene Minnesote v San Francisco, v sebi odkrije še druge občutke, tudi strah Revo (ki mu je glas posodil Bill Hader), Bes (Lewis Black), gnus po imenu Gravž (Mindy Kalling) in žalost Cmero (Phyllis Smith), ki se zdaj gnetejo v njeni glavi. Zasnova je enkratna, zato ne preseneča, da je Vrvež (ki mu je naš kritik Marcel Štefančič, jr., namenil oceno ZELO ZA in je še vedno na ogled tudi v slovenskih kinih, čeprav večinoma v sinhronizirani različici, kjer Sreči namesto Amy Poehler glas posoja Lija Pečnikar, op. ur.) postal ena največjih poletnih filmskih uspešnic.

Amy Poehler, ki je zdaj v zvezi z igralcem Nickom Krollom, je v pogovoru sproščeno razmišljala o sporočilu tega animiranega filma, svojih materinskih sposobnostih, vzpenjajoči se karieri, odnosu s Tino Fey in naročju Georgea Clooneyja, pa tudi o tem, zakaj se ji še vedno zdi zanimivo biti natakarica.

Predstavljam si, da niste dolgo razmišljali, preden ste rekli da Pixarju.

Zanj bi delala tudi zastonj! (smeh) No, zastonj bi naredila sinhronizacijo za reklamo, a tega jim ne smete povedati. (smeh) Ko sem ugotovila, da se zgodba dogaja na čustvenem popotovanju v glavi enajstletne deklice, se mi je to zdelo enkratno. Enkratno!

Zasnova je res čudovita.

Všeč mi je, ker gre za resnično intelektualno zamisel. Nisem presenečena, da je Pixar ubral takšno pot – pot, na katero drugi verjetno niti pomislili niso. Oni pa so si rekli: »Zdaj vam bomo pokazali, kako je v naših glavah. To je dežela, ki je še niste videli, čeprav tam živite ves dan. Mi pa vam bomo pokazali, kakšni so dolgoročni spomin, abstraktni spomin, kako je, ko sanjate.« To je seveda nekaj, kar si vsi želimo videti. Je nekaj, kar je lahko zanimivo za vse. In res, že vse od risanke Mala morska deklica, kjer je bilo dogajanje umeščeno pod vodno gladino, v risanki še ni bilo prizorišča, ki bi bilo tako živahno v čisto vsakem kotičku. To se mi zdi odlično. Sicer pa je to svet, katerega raziskovanje je zanimivo za otroke in odrasle. Notranji ustroj našega uma je osupljiv za vse nas. Ob tej risanki sem tudi sama velikokrat pomislila: »Aja, zato sem se oni dan tako počutila.« To so trenutki resničnega odkrivanja samega sebe.

Kako je bilo igrati Srečo?

Zdi se mi, da jo dobro poznam. To občutje prijetne slepote, ki se včasih prebudi – to je sreča. Takšna je. Sreča v filmu nekako hodi spredaj in ni pri miru. Je mlada in živahna in ni pozorna na podrobnosti, ni dobra poslušalka. Seveda sem mlada in živahna tudi jaz in ... Počakajte, kaj ste že rekli?

Da ste predani.

Značilnost igralskih metod Stanislavskega …

Česa se spomnite o sebi, ko ste bili stari enajst let, kolikor jih šteje Riley v filmu?

To je bilo zelo lepo obdobje. Nostalgična postanem, ko se spomnim nanj. Pogrešam tisto deklico. Nekaj popolnega in „svobodnega je pri tej starosti, ko dekleta nismo več otroci in postajamo ženske, a nismo še zastrupljene s fanti in družbo. Dekleta pri enajstih so pravzaprav skrajno svobodna, vsaj večina, tudi sama sem bila takšna. Potem se je to popolnoma spremenilo. (smeh) Prekleti hormoni!

Česa, kar vam koristi pri materinstvu, vas je naučil film, česa niste vedeli?

Veliko. Veste, moj lik si želi, da bi bila Riley srečna, zato dela napake. Isto včasih počnemo starši. Krivi smo … no, morda krivi ni pravi izraz ... bolje bi bilo reči, da se tako zelo bojimo, da bi otroci občutili bolečino, da jih skušamo nenehno varovati pred njo. A s tem jih odvračamo od pristnih človeških izkušenj. V filmu je recimo veličasten trenutek, ko je nekdo žalosten. Sreča hoče, da bi pohiteli, Cmera pa sede poleg njega in reče: »Hudo mi je, ker si žalosten.« Samo to. In že zgolj zaradi teh besed mu odleže. Ko govorimo: »Nehaj jokati, ne jokaj, saj se da popraviti,« ali pa »Ne jokaj, saj ni nič hudega,« nikoli ne pomislimo, kako v redu je pravzaprav, da otroci občutijo žalost. Tudi ta je del njih, del njihove človeškosti. Zato je ta film zelo pomemben za starše in za otroke.

Kako je bil film všeč vašima sinovoma?

Navdušena sta bila, vendar bolj zaradi dogajanja in spektakla kot zaradi odkrivanja čustev in tega, kaj se dogaja v človekovi glavi. Premajhna sta še za to. Je pa ta risanka koristno orodje, ko bi otroke rad pripravil do tega, da govorijo o svojih občutjih.

Film govori tudi o tem, da med odraščanjem izgubimo del otroške osebnosti, da nekatere lastnosti potisnemo ob stran in več pozornosti namenimo drugim. Kaj ste vi potisnili ob stran?

Nadarjenost za glasbo. Igrala sem klavir in kitaro in želim si, da bi bila pri učenju vztrajnejša. Verjetno res nisem bila pretirano dobra, a morda bi postala boljša, če bi vztrajala in dlje časa vadila. Ampak ali ni hecno? Ko si otrok in ti nekaj ne gre, te hitro neha zanimati. Želim si tudi, da takrat ne bi bila imela toliko skrbi in bi bila srečnejša. Da se ne bi ubadala z vsemi tistimi malenkostmi. Že ko samo pomislim na vse tiste skrbi, se razžalostim.

Mislim, da smo glede tega vsi enaki …

Ne govorite več o tem, ker bom sicer zajokala. (Amy Poehler se v smehu začne delati, kot da joče.) In kot pravi risanka Vrvež v moji glavi, smemo biti žalostni.

Še malo, pa bom zajokal še jaz, tega pa si najbrž ne želite.

Če se boste vi zadržali, se bom tudi jaz.

Potrudil se bom. V knjigi Yes Please, ki je izšla lani, pišete o demonskem glasu v svoji glavi, zaradi katerega se počutite potolčeni ali pa vam najeda samozavest. Se vam je zaradi tega Vrvež v moji glavi zdel še zanimivejši?

Nedvomno. Vsi imamo v sebi ta glas, ki preži nekje v senci, pri marsikom pa je v ospredju. In ker nikoli ne bo potihnil, se moraš naučiti živeti z njim. Prepričana sem, da bi, če bi Vrvež dobil nadaljevanje ter zajel Rileyjina najstniška in poznejša leta, vlogo dobil tudi ta glas. Pri meni se je začel oglašati, ko sem opazila fante, in se je izrazil z besedami, kot so: »Grda si, nisi tako lepa kakor druge.« Včasih imam še vedno težave, ko se pogledam v ogledalo in pomislim: »Joj, kakšen grd obraz.« Ta demon je vedno v bližini, a moramo se naučiti živeti z njim. In zdi se mi, da sem zdaj v obdobju, ko sem se vendarle naučila spoprijemati z njim. Glava je pač naša najboljša prijateljica in najhujša sovražnica. Varuje nas in vodi, a včasih nam stvari pove v napačnem trenutku.

»Vse preveč serij in oddaj ima čuden, nelogičen konec. Mi pa smo v Parkih in rekreaciji svoje like lahko pospremili točno tja, kamor smo mislili, da morajo iti. Privilegij je, da na televiziji konec nadaljevanke lahko pospremiš s primernim slovesom.«

Moram vam čestitati ...

Hvala …

... za zadnjo nominacijo za nagrado emmy, ki ste si jo prislužili z vlogo v seriji Parki in rekreacija. To je ena mojih najljubših serij in ne morem verjeti, da je je konec. Pa vi?

Lahko, ker sem sodelovala pri pisanju konca, zato zame ni bil presenečenje. (smeh) A v resnici je čudno, grenko-sladko. Ljudje, s katerimi sem sodelovala, so mi resnično prirasli k srcu. Res je bilo nekaj posebnega, da sem lahko vsak dan delala z njimi. Prav tako je privilegij, da na televiziji konec nadaljevanke lahko pospremiš s primernim slovesom. Kako pogosto se to zgodi? Vse preveč serij in oddaj ima čuden, nelogičen konec. Zato mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da sem lahko sodelovala pri finalu, s katerim smo se primerno, dostojno poslovili od svojih televizijskih junakov. Lahko smo jih pospremili točno tja, kamor smo mislili, da morajo iti. To je nekaj enkratnega. Samo pomislite, eden od junakov, Andy Dwyer, ki ga je igral Chris Pratt, je imel na začetku zlomljeni obe nogi in je živel dobesedno v gradbeni luknji, v kateri smo si pozneje izborili park, na koncu pa mu je šlo veliko bolje. Lotil se je reševanja sveta, in to je prav.

Mislim, da je bilo za gledalce pri tej nadaljevanki najlepše prav to, da so lahko opazovali razvoj in rast njenih junakov. Hkrati moram reči, da se že veselim drugega dela, saj sem Leslie Knope upodabljala šest let in bil je že čas za nove izzive.

Kaj torej pripravljate zdaj?

Trenutno sem producentka in pišem nove scenarije. Pripravljam nekaj predstav in drugih projektov in veliko dela imam s tiskovnimi konferencami.

Ste zelo vsestranski – ste igralka, scenaristka, producentka … V kateri vlogi se počutite najudobneje?

Pravzaprav, ko potegnem črto, bi se predstavila kot poklicna plesalka breakdancea …

Res?

O ja, za breakdance sem neverjetno nadarjena. Spretna. Vse drugo je le zabaven hobi. (smeh) Rada se ukvarjam z vsem, res se je zanimivo preizkušati v različnih vlogah, in če sem iskrena, me trenutno bolj kot igranje podžigata pisanje scenarijev in producentsko delo.

Letos bo v ZDA premiera vašega filma Sestri (Sisters), ki ste se ga lotili s Tino Fey (pri nas jo najbolj poznamo po nadaljevanki 30 Rock, v kateri sta bila odlična z Alecom Baldwinom, spomladi pa je kot avtorica predstavila novo, odbito humoristično nadaljevanko Unbreakable Kimmy Schmidt, op. ur.). Opišite mi vajin tesni odnos.

Nobena nima sestre, zato se tako vedeva druga do druge. No, mislim, da se razumeva celo bolje kot prave sestre. Poznava se že dolgo, dvajset let, in veliko veva druga o drugi. Imava skupno preteklost in vajeni sva delati skupaj. Ta projekt, film Sestri, se nama je zdel zabaven, ker še nikoli nisva imeli takšne vloge, še nikoli nisva bili zares komu sestri. Tako sva se morali spustiti v ta podvig in res je bil podvig, ker sva, čeprav sva zelo navezani druga na drugo, tudi zelo različni. Drugače pa je bilo fino. Sama živim v Los Angelesu, Tina pa v New Yorku, zato se ne vidiva zelo pogosto, zdaj pa sva bili zaradi snemanja filma skupaj vse poletje, najeli sva hišo na Long Islandu in najini otroci so se igrali skupaj. Bilo je enkratno. Sicer pa sem prepričana, da bo film uspešnica. V istem času bo le še premiera Vojne zvezd, nekega nepomembnega neodvisnega filma, za katerega najbrž niste še nikoli slišali.

Prvič slišim …

Ja, neki nepomemben projekt. Res morajo biti pogumni, da se bodejo z nama.

S Tino Fey sta se odlično znašli tudi kot povezovalki na podelitvi nagrad zlati globus. Trikrat smo vaju občudovali v tej vlogi in ne predstavljamo si, da bi bila podelitev brez vaju lahko še tako zanimiva. Sta bili zaradi šal na račun pravzaprav vseh v šovbiznisu in zunaj njega deležni tudi ostrih kritik?

Mislim, da sva jo razmeroma dobro odnesli. Delo voditeljice je bilo čudovito, precej naporno sicer, vendar sem uživala. In ja, nekaj ljudi je bilo jeznih na naju, a saj zato sva bili tam. In vsako leto sva bili drznejši. Tretjič, torej letos, sva imeli že odličen občutek, kaj bo še šlo skozi. Zato sva to tudi izpeljali.

Kaj je bil za vas vrhunec vodenja te prireditve?

Da so me zamenjali za Jennifer Lawrence. In da sem sedela v naročju Georgea Clooneyja.

Res, in kako je bilo?

Zelo udobno.

Kaj bi torej počeli, če ne bi delali tega, kar delate trenutno?

Ne morem si predstavljati nič drugega. A življenje je dolgo in nikoli ne veš. Razmišljala pa sem, ali ne bi bila nemara uspešna učiteljica improvizacije in natakarica. Kot natakarica sem že delala in v tem delu sem uživala.

Kaj vam je tako ugajalo pri tem?

Ko zvečer zaključiš blagajno. Všeč mi je bilo, da sem opravila svoje delo, da sem bila glavna v svojem rajonu. Celo zdaj mi ne bi bilo težko spet biti natakarica. Uživala bi.

Kakšen nasvet bi dali bodočim igralcem, scenaristom in drugim ustvarjalcem, ki so trenutno še natakarji?

Če ste ustvarjalni, se navadite biti brez denarja. (smeh) Sprijaznite se s tem, da nimate denarja. In če se vam bo uspelo prebiti do Hollywooda, morate vedeti, da je tam kaotično, plitko in eno samo nakladanje. In sama v vsem tem neizmerno uživam.

Animirani film:
Vrvež v moji glavi
Animacijski studio:Pixar
Režiser: Pete Docter
Kje: Kolosejeve in Cineplexxove kinodvorane po Sloveniji