Dušan Šarotar

»Gori na turški meji, na italijanski meji, gori v Calaisu. Vsepovsod gori. Gori v Ukrajini. Mi pa mislimo, da bo jutri spet vse enako. Pa ne bo.«

Dušan Šarotar (roj. 1968 v Murski Soboti), pisatelj, pesnik in scenarist, ki je v Ljubljani študiral sociologijo kulture in filozofijo, zadnja leta v svojih romanih piše o že skorajda pozabljeni kategoriji – dušah. Njegovo pisanje je poetično in na trenutke deluje melanholično. Kot da bi skušal na slikarsko platno preslikati notranje krajine svoje biti. V romanu Panorama, v njem pripoveduje o izseljencih, ki jih je zadnja leta spoznaval na potovanjih po Evropi, je ta postopek prignal do skrajnosti. Panorama, ki je bila letos nominirana za nagrado kresnik, je zahteva po upočasnitvi časa in povabilo k refleksiji, meditaciji in razmisleku o tem, kaj se dogaja okrog nas in v nas ter kako živimo. Je zahteven roman, brez klasične romaneskne zgodbe, vendar se branje obrestuje. »Panorama je morebiti subverzivna prav zato, ker ustavlja čas. Ne upam si niti pomisliti, da bi bila subverzivna, ker človek nima več zbranosti, da bi se lahko prebil skozi takšno knjigo. Druga stvar je govoriti, da nimaš časa, da bi prebral knjigo – to pa je že politično vprašanje,« pravi Šarotar.

V Panorami pišete o različnih beguncih in izseljencih, ki ste jih spoznavali v Evropi. Pišete o albanskem novinarju na Irskem, o profesorici književnosti iz nekdanje Jugoslavije, ki dela in poučuje v Bruslju, in o številnih drugih. Zakaj se vam ti ljudje zdijo zanimivi?

Panorama, če začnem tako, je drugačna od mojih dosedanjih knjig. Ko sem razmišljal, o čem, kako in kaj pisati, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Na daljšem potovanju, na katero sem se odpravil z izdelanim delovnim načrtom, kaj bom pisal, se je vse postavilo na glavo, saj sem na poti srečal pripovedovalce zgodb. Pri mojih knjigah je tako, da vem, kdo bo glavni junak, in ko pripravljam knjigo, skušam čim bolje preštudirati zgodovinsko ozadje. Pri tej knjigi pa se je začelo obrnjeno, torej s pripovedovalci. V nekem trenutku, po daljšem potovanju, kjer sem srečeval te ljudi, sem uvidel, da moram njihove zgodbe zapisati. Jasno mi je bilo, da to ne bo v prvi vrsti ponovno moja intimna, osebna zgodba, ampak zgodba drugih. Posodil sem – kot se včasih reče – glas drugemu.

Pa vendar gre v vašem pisanju za pisanje navznoter, pri čemer se meja med zunanjim in notranjim svetom briše. Irske nevihte, butanje valov ob klife in bruseljske oblake doživljate, tako se zdi, kot odsev svoje duše. Kako doživljate te ločnice in kje je v vsem tem človek?

Že vsaj od romana Biljard v Dobrayu se mi zdi, da je bistvo literature ali poezije, če rečem še radikalneje, iskanje duše. Je vprašanje o obstoju duše, predvsem, kako je biti duša. Seveda se v literaturi ne dotikam tega na filozofski, antropološki ali religiozni način, ampak me zanima duša kot fenomen v umetnosti. Iskanje duše postavlja tudi ločnico med žanrskim pisanjem, novinarskim, filozofskim, znanstvenim in tudi dnevniškimi zapisi in umetnostjo.

Moj preprosti odgovor je, da o umetnosti govorimo, ko nas nagovarja duša. To ne velja samo za literarno umetnost, ampak tudi za vse druge umetniške zvrsti. To je ločnica. In pri nagovarjanju duše, seveda so to velike, težke besede, lahko tudi patetične, gre vedno za pot navznoter. Zunanje pokrajine, po katerih se gibamo, so zame tudi notranje pokrajine. So vedno odsev notranjosti, duše. Zato pravim, da sta literatura in umetnost v korespondenci s tem, kar je globoko skrito v nas, in s tistim, kar je zunaj nas.

Čeprav se zdi, da z nobeno knjigo ničesar ne spremeniš, vem, da z vsakim umetniškim delom, tudi z drobno pesmijo, komadom lahko spremeniš veliko, če ne vse.

Znamo danes še prisluhniti duši ali je govor o njej postal nekaj staromodnega?

V tem sodobnem svetu, tudi v sodobni znanosti in filozofiji je vprašanje duše nekako odpravljeno. Kot da je preseženo. Pa ne zato, ker bi našli odgovor na to večno človekovo intimno dilemo, ampak zato, ker smo zanemarili, pozabili vprašanje samo.

Duša je pravzaprav od začetka takšna, kakršna je vedno bila. Naš pristop in dojemanje duše, naše prisluškovanje duši pa se je spremenilo. Človek se je vedno ločil od narave po potrebi, da izraža in upodablja dušo. Danes se ji lahko približa in jo po svoje rehabilitira samo še umetnost. Tudi zato, po mojem, umetnost v današnjem sodobnem, profanem svetu po svoje stopa na mesto religije in filozofije.

Vaši stavki so dolgi tudi po stran in pol. Je jezik za vas sredstvo kontemplacije o naravi duše? Ali pa je že samo pisanje izraz človekove duše?

Bi se strinjal, da je jezik medij, prek katerega naj bi pripovedovala duša. Seveda ne govorim samo o literarnem jeziku, ampak tudi o jeziku drugih umetnosti. Bistveno pa je, pa ne bi rad preveč mistificiral, da jezik ni le sredstvo komunikacije in distribucije, ampak je tudi naše edino in najgloblje zatočišče spomina. Če bi še veljala stara antropocentrična maksima, bi lahko rekli, da je jezik tisto, po čemer se človek kot antropološko bitje ločuje od druge narave. Toda danes vemo, da ima tudi narava svoje jezike. Ampak človeški jezik se razlikuje od drugih v tem, da ima človek spomin, v katerem se ne skriva samo pomen, marveč tudi izgubljeni smisel. S tem jezikom govorimo o lepoti, o presežnem in navsezadnje lahko z jezikom tudi ubijemo sočloveka.

Ampak v tem romanu zapisujete tok zavesti?

Včasih se, iskreno povedano, kaj zgodi spontano. Bil sem presenečen, ko sem sledil odzivom na roman, saj so nekateri bralci v njem videli obujanje postopkov in forme modernističnega romana ter poskus pisanja toka zavesti.

Ampak ni šlo za to. Ključno za umetniško delo je, če lahko tako rečem, izumiti formo, da poveš svojo zgodbo. In zgodbo v Panorami, ki je zelo široka, prostorsko, geografsko in tudi časovno razprostranjena, saj so vanjo vključeni številni prvoosebni pripovedovalci, sem lahko povedal le tako in z dolgimi stavki, da bralec na nekaterih mestih ne ve, ali bi vdihnil in izdihnil. Ampak to je bil pač ritem mojega pisanja, ne pa moja umišljena umetelnost.

Pravite, da je to roman ljudi, ki hodijo peš?

Da, predvsem pa je to roman dolgega ritma, ritma tistih ljudi, ki hodijo peš. Če je bilo kaj spregledano ob branju tega teksta, je bilo ravno to, da govori o velikih časovnih in prostorskih dimenzijah, ampak na način ljudi, ki hodijo peš. To danes izginja. Morda je lahko prav ta ritem bralca prevzel, marsikoga pa tudi odbil.

Ko sem končal roman, sem v pogovoru z ženo, ki je bila prvi bralec, dejal, da ta knjiga pravzaprav ne more biti nikoli končana. Ko sem jo odložil, sem imel občutek, da vsi ti pripovedovalci še vedno hodijo. Tudi ko me ne bo več, ko bo morebiti pozabljena tudi ta knjiga, bodo ti ljudje še vedno hodili. To je ta ironija pisateljskega, pesniškega dela, da nisi samo tvorec metafor, ampak si včasih na neki način tudi prerok.

Poanta in zagonetna tema v ozadju tega romana so famozna nacionalna država, domovina in občutek doma, ki so ga številni ljudje izgubili.

Kaj je dom, je danes spet aktualno vprašanje. Lahko je »prostor« v metafizičnem smislu, ko se sprašuješ, ali je lahko človek sploh kje resnično doma, ali pa je dom tam, kjer so tvoji bližnji. Mene je zanimalo vprašanje, kako najti dom, ko pa je domovina dokončno izgubljena. Kako čutijo prebežniki, ki iščejo dom, domovino pa so izgubili.

Z ritmom tega romana ste poskušali upočasniti čas, napraviti prostor za refleksijo, za meditacijo in razmislek o tem, kaj se dogaja okrog nas in v nas in kako živimo. Torej zato ni v ospredju neka klasična zgodba ljudi, ki se selijo po Evropi?

Prav imate. Sicer pa literaturo in umetnost dojemam ne le kot način upočasnitve časa, ampak celo kot svojevrstno zanikanje časa. Moja mala osebna vera je, da časa sploh ni. Da je čas le teoretična predpostavka, nekaj kot naša predstava o minevanju. In da obstaja zgolj razsežni prostor, ki se venomer širi. Danes, v sodobnem svetu, se nam je svet, geografski prostor neskončno skrčil. Zelo hitro potujemo iz kraja v kraj. Fizično in informacijsko. Tudi blago tako rekoč prosto potuje po vsem svetu, vendar je to v resnici iluzija.

Zakaj je to iluzija?

Ta skrčenost prostora je naša, zahodnjaška iluzija. Hkrati, ko se nam krči prostor, ko imamo občutek velike bližine, tudi z družabnimi omrežji, za nas postaja vedno pomembnejši čas, občutek imamo, da teče vse hitreje, zato postajamo obsedeni z njegovo rabo, storilnostjo. Čas hočemo pospešiti in prilagoditi svojemu skrčenemu prostoru, preobloženemu s predmeti, informacijami in podobami. Ampak ne gre za to.

Kaj je protiutež temu? Umetnost?

Prepričan sem, da je lahko umetnost nekakšen pendant pohitrenemu, blaznemu turbo času, v katerem živimo. Mislim celo, da nas knjiga ne sme kratkočasiti, ne sme nas trenutno zamotiti v našem drvenju po tem skrčenem prostoru, kajti knjiga je, seveda kot tudi druga kontemplativna umetnost, tista, ki nam povrne občutek za dolgi ritem, trajanje in notranjo napetost in, paradoksalno, s tem tudi minljivost. Zaradi te hitrosti je, kot bi rekel filozof Vilém Flusser, vse narejeno samo zato, da bi pozabili smrt. Zato imamo vse te hipne zadovoljitve, spektakle, tvitanje in družabna omrežja. A samo v počasnosti, predanosti toku dolgočasnosti, sanjarjenju in času kot kontinuumu smo lahko spet smrtni. Moji junaki v Panorami nam s svojimi dolgimi pripovedmi pravzaprav ves čas pripovedujejo, da smo smrtni.

Ko sem vas spraševal o zgodbi, mi je prišla na misel judovska tradicija pripovedovanja zgodb, ki je v hasidizmu dobila religiozno naravo. Če beremo vaše opise pogovorov »duš« v Panorami, pa se zdi, da vam je blizu tudi filozofija Martina Bubra, ki je filozofsko utemeljil naravo dialoga.

Tudi meni je ta narativnost, pripovednost judovske literature seveda blizu. Moja osebna zgodba je namreč povezana z judovsko tradicijo. Toda prav tako me navdihuje sodobna judovska literatura. Občudujem Amosa Oza, Singerja, Amihaja, Albaharija, Benjamina …, pri njih so zgodbe še polne skrivnosti ter pozabljenega spomina. So vedno kontinuum izgube, se pravi izgube nekega fizičnega prostora in seveda tudi pozabe. Mislim na neko fizično izgubo, eksodus, brutalno rečeno tudi holokavst in po drugi strani pozabo, a ne pozabo zgolj v ontološkem, zahodnem smislu, temveč izgubo skrivnosti, iz katere smo narejeni.

Pred 20 leti smo govorili, da bo vsa Slovenija ubrala pot zelene paradigme. Danes o tem ni nikjer ne duha ne sluha. Neoliberalna agenda intenzivne potrošniške družbe je preplavila vsako misel.

O judovstvu sem vas seveda spraševal zato, ker ste raziskovali usodo Judov v Sloveniji, zlasti v Prekmurju. Vaš stari oče je bil judovskega rodu. Kako doživljate judovstvo in kaj vam daje? Zagotovo to ni samo violina, ki ste jo podedovali po starem očetu. Nekateri judovski pisatelji pišejo o »tavajočem Judu«, ki vse življenje išče dom in pripadnost ...

Odlično. Pravzaprav je v tem vprašanju tudi že odgovor. Moja literatura je ves čas na sledi fantomskega lika »tavajočega Juda«, tega pravzaprav krščanskega mita o izgubljeni duši, zgodbe o izobčencu, brezdomcu, tudi beguncu, ki je preklet od ljudi in sveta ter ves čas išče svoje korenine. Ker je izgubil domovino, je izgubljen tudi v očeh boga. Strnil sem dom, domovino in boga v »malo osebno mitologijo«, da gre v moji literaturi predvsem za občutek, navdih in spomin. To so trije temeljni stebri, na katerih gradim literaturo in kot človek svojo identiteto.

In s tem je tesno povezana tudi zgodba soboških Judov.

Seveda, in tudi zgodba mojega starega očeta Franza Schwarza. Šele pred nekaj leti sem zbral pisateljski pogum in spregovoril o tem. Mislim, da sem bil celo prvi, ki je romaneskno obdelal usodo prekmurskih Judov. Ni bilo lahko vstopiti v to zgodbo, saj pred dobrim desetletjem, ko sem začel intenzivno raziskovati, o njihovi usodi ni bilo napisanega še tako rekoč nič velikega. Nobenih otipljivih materialnih sledi v Soboti ni bilo več, ostal je zgolj zamolčan, neartikuliran spomin, ki je klical k besedi. Hkrati sem se sam v sebi spoprijemal z dvomom in bojaznijo, da ne bi koga prizadel.

Čemu ta bojazen?

Gre za občutljive zgodbe, in ko odpreš eno, lahko iz nje skoči marsikaj. Zamolčane zgodbe so vedno Pandorine skrinjice. Le redki so šepetali o njih. Do soboških Judov, skupine znotraj 570 prekmurskih Judov, ki so jih nacisti pregnali z domov in veliko večino pobili, sem čutil globoko odgovornost in hkrati zavezo do mame in družine. Šele ko sem se čutil zrelega kot pisatelj, sem zbral pogum in se odločil spregovoriti. Od takrat je marsikaj drugače. Čeprav se zdi, da z nobeno knjigo ničesar ne spremeniš, vem, da z vsakim umetniškim delom, tudi z drobno pesmijo, komadom lahko spremeniš veliko, če ne vse. Šele v tistem trenutku se vzpostavi zgodovina. Do takrat je ni. Avtor s knjigo pravzaprav vzpostavi vso preteklost.

Od takrat imate v Murski Soboti na železniški postaji pomnik, posvečen pregonu Judov, obnovljeno judovsko pokopališče, pred blokom na Lendavski ulici, kjer je nekoč stala sinagoga, imate spomenik.

Ne pripisujem si zaslug za to, hočem le poudariti, kako pomembne so zgodbe in kako pomembna je umetnost. Zato me skrbi, a pravzaprav se temu niti ne čudim več, kako večina s slepo lahkoto in zadrto politično vehemenco odpravlja kulturo in umetnost ter ju vedno uspešneje nadomešča s populizmom in agresivnim antiintelektualizmom. Očitno je populistični politiki odveč, da bi se odpiral in razširjal prostor, da se postavljajo vprašanja ustvarjalnosti, mišljenja in umetnosti. Vendar navideznega socialnega miru ni mogoče dolgo kupovati. To je moja osebna izkušnja o moči umetnosti z domačega vrta.

Za prekmursko dušo velja, da je strpna. Nekoč se je v Prekmurje potovalo iz Ljubljane tudi štiri ure, danes si v Soboti po avtocesti v dveh urah. Je tam še prekmurska odprta in široka »duša«, o kateri pišete vi in Feri Lainšček, o njej pa poje Vlado Kreslin?

Zagotovo. To ni zgolj moja romantična predstava, kajti vedno, ko se vprašamo, kdo si, od kod prihajaš, iščemo odgovor o svoji identiteti in smislu. Umetnost nas nagovarja tudi tako. Vem pa zdaj že tudi, da tega nagovora in notranjega iskateljstva ne potrebuje vsak. Mnogi lahko spodobno in tudi lepo živijo brez umetnosti, ampak skupnost kot celota ta nagovor nujno potrebuje. Brez zgodb, poezije, podob in mišljenja skupnost kmalu zapade pozabi in razpade, tudi zato lahko upam, ker je ta opevana prekmurska duša še živa, da je Prekmurje za številne ustvarjalce še vedno vitalno in vznemirljivo. Ampak na neki način, čeprav nisem skeptik, je eno govoriti o duši, jo opevati, iskati, bilo pa bi preveč ali celo nekaj nenaravnega, če bi zahtevali, da se takšna duša tudi udejanji, da jo vrnemo v zavest sodobnih Prekmurcev. Tega ni več. Naloga umetnosti je, da to dušo išče, jo pokaže, zapiše, a udejanjanje nečesa takšnega se nikoli ni dobro končalo. To vemo iz izkušenj z režimi, ki so poskušali dušo vrniti, jo zopet vcepiti …

Kot so počeli tudi socialistični inženirji duš …

… tako je. Hočem reči, da imajo veliko zaslugo za identiteto Prekmurcev v podobi danes pozabljenega »kranjčevskega« malega človeka prav inženirji duš, ki so krojili podobo Prekmurcev po svoji meri. Seveda pa je vprašanje, ali lahko ta »izum« korespondira s sodobnostjo, s sodobnim človekom.

Ali lahko?

Nasprotno. Vsi si želimo, da bi se Prekmurje izkopalo iz zaostalosti. In iz kulture in umetnosti bi se lahko naučili, da si moramo prizadevati za to, da se ustvari novo čutenje, celo modus vivendi, ki pa bi moral biti drugačen od sodobnega potrošniškega, neoliberalnega. Mogoče se bo kdo spomnil pokojnega prekmurskega filozofa Štefana Smeja, ki se je trudil povsod prepričevati, da bi prekmurskemu habitusu, tej duši nekako pristajalo, če bi se usmerili v mehkejšo ekonomijo. Se pravi v »kulturne« industrije. Obstaja namreč zaledje, tudi način življenja, ki je preživel, čeprav so pokrajino v desetletjih in desetletjih poskušali industrializirati in organizirati v množično in celo do ekologije sovražno proizvodnjo. V Prekmurju se pravzaprav ni nikoli dokončno prijela nobena intenzivna industrija, kljub desetletjem jalovih prizadevanj, da bi pokrajino dokončno preobrazili. Še vedno je tam mogoče delati kaj novega, utemeljenega na zeleni paradigmi. Pred 20 leti, po osamosvojitvi, smo govorili, da bo vsa Slovenija ubrala to pot. Danes o tem ni nikjer ne duha ne sluha. Neoliberalna agenda intenzivne potrošniške družbe je preplavila vsako misel, da bi lahko vzpostavili oikos, kjer gresta ekonomija in ekologija z roko v roki.

V Panorami ste mnenje o finančni krizi položili v usta Pavlu, profesorju, ki ste ga spoznali v Bruslju. Kaj vas najbolj skrbi v današnji slovenski in širše evropski družbi?

Čeprav moje pisanje označujejo za melanholično, nostalgično, polno krajinskih opisov, fasciniranosti z naravo, prostorom, tudi praznino, samotnostjo, je ves čas v mojem fokusu tudi fascinacija s sodobno tehnologijo, tehniko kot tako, urbanimi prostori, velemesti, predvsem pa je skupna točka mojega nenehnega premišljevanja transport. Transport me zanima z vidika distribucije informacij, idej, blaga in seveda ljudi. Gre za obrnjeno vprašanje o svobodi. Na tej ideji je bila zasnovana Evropska unija. Zgodilo pa se nam je nekaj usodnega. Priče smo velikim prisluškovalnim aferam, cenzuram elektronskih omrežij in celo gradnji novih zidov in bodeči žici na mejah, vse samo zato, da bi zajezili poti ilegalnim migrantom. Svoboda se seveda na videz povečuje, a na zelo majhnem prostoru. Tisti, ki smo v privilegiranem prostoru, živimo v privilegiranem času in se obnašamo skladno s pravili tega prostora. Vsi drugi so izključeni.

Počutimo se ogrožene, postajamo ksenofobi. Kaj šele bo, ko bomo morali sprejeti 5000 beguncev! To, kar se dogaja v Calaisu, je za zahodno politiko hujše od tega, kar se je nedavno dogajalo na Balkanu.

Bomo sploh kdaj vsi enakopravni?

Pri pisanju Panorame me je vodilo spoznanje, da se je zgodil pošastni trk narave, navidezne lepote in kulturne krajine, ki jo vse bolj opredeljujejo in določajo urbana mesta in velemesta, kakor so videti evropska. Zdaj so na neki način vsa ogrožena s tem, da se morajo odpreti pred na videz drugačnim svetom, pred katerim smo se zaprli. Po padcu Berlinskega zidu je svet živel v prepričanju, da je s tem tudi konec zgodovine. Toda še danes zvečer bi moral vsak pesnik napisati verz: Spominjam se, jutri bo vojna, sva rekla. Vsaka druga beseda je zgolj približek, slaba metafora. Kajti vse okrog nas gori. Smo kot v nekakšnem utrjenem in po sili urejenem gradu, obdanem z morjem in zidovi, kot stari fevdalci, vse okrog nas pa je v plamenih. Gori na turški meji, na italijanski meji, gori v Calaisu. Vsepovsod gori. Gori v Ukrajini. Mi pa mislimo, da bo jutri spet vse enako. Pa ne bo.

Vaša knjiga sicer ne pripoveduje zgodb o utopljenih beguncih, ugrabljenih in pobitih, ampak o ljudeh, ki jim je po svoje uspelo.

To so ljudje, ki jim je uspelo znotraj »svobodne« Evrope. A če zgodbe premaknemo nekoliko južneje in vzhodneje, dobi ta knjiga čisto drugačen kontekst.

Kontekst beguncev iz Afrike in z Bližnjega vzhoda?

Ob tem dogajanju je na preizkušnji naša človečnost. Ali smo še tisti Evropejci z začetka 2. svetovne vojne, ki so pomagali beguncem iz Hitlerjevega lagerja, ali pa Srbi, ki so med vojno sprejeli begunce iz Maribora? Kdo od nas upa danes sprejeti k sebi koga iz Etiopije, Somalije, Sirije? Kdo upa? Nihče. Nobena politika, niti leva niti desna, noče na glas povedati, da bodo kmalu tudi tukaj odpirali begunska taborišča.

Noben politik si ne upa reči, odprimo meje in jih sprejmimo.

Grozovitost tega trenutka je v tem, da nismo sposobni sprejeti spoznanja, da smo vsi narejeni iz snovi, kot so sanje, kakor je nekoč zapisal pesnik. Ima tisti, ki beži, dušo? Ali jo imamo samo mi, čisti Evropejci, ki v strahu pred izgubo socialne države ne prisluhnemo trpljenju beguncev? Zato govorimo o kvotah. Počutimo se ogrožene, postajamo ksenofobi. Kaj šele bo, ko bomo morali sprejeti 5000 beguncev! To, kar se dogaja v Calaisu, je za zahodno politiko hujše od tega, kar se je nedavno dogajalo na Balkanu. Na Balkanu se vsak dan srečujemo z rekami beguncev, na Zahodu tega že dolgo niso videli.

Čas je torej za nov premislek. In koga je strah tega, da bi se ta svet upočasnil in si vzel čas za premislek?

Gospodarstvo bi se ustavilo. To je za naš skrčeni in do skrajnosti pospešeni svet, nekaj nezaslišanega. Toda v Grčiji se je vsaj za hip zares vse ustavilo. Gospodarstvo se je ustavilo. Ljudje so se ustavili. Vsi so na cesti. Zahodni finančni analitiki, borzniki, bančniki in konservativci so zgroženi, kako lahko v neki evropski državi dva tedna stavkajo. Vsa država stoji. To je nekaj nepojmljivega za hitro Nemčijo. Zato spet financirajo Grčijo, da se ne bi spet ustavila, da ljudje ne bi imeli časa za premislek. Katastrofa bi bila, če bi ena država postala zgled, kaj se zgodi, če se država ustavi.

Ne le država, niti bralec danes ne sme biti počasen, kajne?

Vsi nam priporočajo poletno branje, knjige, ki jih ne odložiš do zadnje strani. Dosti knjig v čim krajšem času. Moje pisanje je morebiti subverzivno prav zato, ker ustavlja čas. Ne upam si niti pomisliti, da bi bilo subverzivno, ker človek nima več zbranosti, da bi se prebil skozi takšno knjigo. Druga stvar je govoriti, da nimaš časa, da bi prebral knjigo – to pa je že politično vprašanje.