Jela Krečič, novinarka, pisateljica, filmska teoretičarka

Takoj me popravi. Ni intelektualka. Ali se s tem označevalcem vsaj nikdar ni identificirala. Tako zlahka ga je zlorabiti, tako prepogosto se uporablja. Je pa vsemu navkljub doktorica, ki je svoje temeljno mišljenjsko orodje odkrila v teoretski psihoanalizi ljubljanske lacanovske šole. Velika ljubezen je vzniknila, ko je med študijem na Fakulteti za družbene vede odkrila Freuda, za njim še Lacana, potem pa spoznala, da se skozi vse to ne bo mogla prebiti sama in pristala je na Dolarjevih predavanjih na Filozofski fakulteti. Dobra šala, ki ji pravimo življenje, je hotela, da se je na koncu poročila z Žižkom.

Da je njen literarni prvenec Ni druge ljubič, gre vsaj malo pripisati njeni teoretski obravnavi Ernsta Lubitscha, režiserja klasičnih komedij, ki so mu pred nekaj leti v Kinoteki posvetili simpozij. On jo je odprl komediji. Jo naučil, da ni treba k vsaki stvari, pa naj bo še tako težka, pristopati z vso težo eksistence. Slovel je namreč kot avtor filmov, ki so bili na prvi pogled videti zelo lahkotni, a so pod plaščem humorja znali vpeljevati žgoče teme. Tako je Jelin življenjski sopotnik v znamenitem kratkem YouTube prispevku Slavoj kuha čaj, povedal, da gre tudi v Jelinem primeru za roman, ki je zgolj na videz zgodba o ljubezni, v resnici pa razkriva vse sorte dejstev o generaciji, ki ji Jela pripada, in svetu, v katerem živimo.

Roman, pove Jela, je seveda odprt interpretacijam. A njen namen ni bil povedati veliko zgodbo o generaciji. Si pa predstavlja, da se je skozi partikularnost junakov v roman pritihotapilo več zgodb, ki zadevajo neko generacijo, neki tip mladih.

Z Ni druge je hotela pripovedovati predvsem ljubezensko zgodbo o moškem, ki okrog riti v žep išče ljubezen, zgodbo, ki bi ustvarila neki nov horizont tega, kaj ljubezen med dvema sploh je. In kako prek vrste spodletelih razmerij prideš do novega, ki morda ni bilo predvideno ali načrtovano, se pa skozi proces izkaže za edino pravo rešitev.

Ljubljana, ki daje njenemu romanu kuliso, se ji zdi absolutno filmično mesto, pa tudi literarno zelo privlačna scenografija, saj je ravno dovolj velika, da se v njej lahko izgubiš, hkrati pa je dovolj majhna, da je obvladljiva. Zato tu tudi rada živi. Ne zdi se ji, da bi bila zato, ker je rojena v majhen narod, za kaj posebnega prikrajšana. Lepota kreacije je zanjo namreč v tem, da se ti zanjo ni treba roditi v Parizu ali v kateri drugi veliki znanstveni ali umetniški prestolnici. Absolutno spoštuje vse produkte duha, od literature, filozofije, klasične glasbe in znanosti do vrhuncev popularne kulture. Vse to se ji zdijo razlogi, zaradi katerih se splača biti človek.

Doktorirala je na temo filma, filmu se posveča teoretsko, pa vendar je napisala roman. Zanj namreč potrebuješ le računalnik in domišljijo, film pa terja zahtevno, kompleksno in drago infrastrukturo. Prizna pa, da je njena skrita želja, da bi njen roman končal kot tv-serija. Če se le da, ne slovenska. A za zdaj na svoji želji načrtno še ne zida resničnosti. Pravi, da čaka na usodo, v katero seveda ne verjame.

Njen naslednji roman med tem že nastaja in od njega lahko pričakujemo lahkoten, hudomušen slog, soroden temu, ki ga že poznamo iz njenega prvenca. Jo je pa življenje izučilo, da se o projektih v nastajanju ne splača preveč govoričiti, saj tisto, kar si na začetku zastaviš, na poti pisanja običajno odmre in propade.

Ni druge je nastajal več let. Začel se je v obliki kratkih izlivov in pomislekov, ki še niso vedeli, da jih čaka romaneskna usoda. Na neki točki pa je prišlo do zasičenja in rodila se je ambicija vso to snov znesti v celoto. A celota terja čas. Čas za pisanje, ki si ga je Jela, sicer novinarka časopisne hiše Delo, le stežka iztrgala od vsega ostalega pisanja. Ker ji pisateljska kontinuiteta ni bila zagotovljena, si je bila na določeni točki prisiljena omisliti zvežčič, v katerega je delala zapiske, da ne bi pozabila, kako je ime njenim likom.

Prihodnosti ne načrtuje preveč rigorozno. Dobro je imeti pred sabo cilj, hkrati pa biti dovolj sproščen, da ne trepetaš pred tem, kaj bo, če se vse sesede, pravi. Ve namreč, da najbolje stvari včasih vzniknejo tam, kamor sprva sploh nisi nameraval iti. Tega je je izučila že njena prva filozofska lekcija iz življenja, ko se je po koncu gimnazije želela vpisati na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, a ni bila sprejeta in je začasno pristala na kulturologiji. Tam je tudi ostala, dokler se ni dokončno našla v filozofiji. In ni ji žal. Nadomestek se je izkazal za pravo stvar. Včasih te namreč šele to, da zgrešiš cilj, pripelje do pravega cilja.