Dr. Stane Kavčič

»Stopnja samooskrbe se bo še naprej zniževala«

O zagotavljanju samooskrbe, ekološkem kmetijstvu in populistični kmetijski politiki

Koliko je za Slovenijo, državo z izjemno majhnimi kmetijami in razdrobljenimi kmetijskimi zemljišči, smiselno, da si prizadeva za čim večjo samooskrbo?

Vsekakor na marsikaterem področju samooskrbe niti ni mogoče doseči. S posameznimi ukrepi je stopnjo samooskrbe mogoče nekoliko uravnavati – tudi zvišati pri posameznih proizvodih –, a vsako takšno poseganje pomeni neupoštevanje zakonitosti trga, to pa nujno pelje v smer, da bo hrana prej ali slej za potrošnika dražja, kot bi lahko bila. Pomembno se mi zdi, da čim bolje izkoristimo danosti, ki jih imamo. To pomeni, da imamo lahko pri nekaterih prehranskih artiklih presežke, pri drugih pa pač primanjkljaj. V Sloveniji imamo razmeroma malo njivskih površin. Zagotovo ne bomo nikoli pridelali dovolj žit. Utvara je pričakovati, da bomo razmere bistveno izboljšali, prej se bo zgodilo nasprotno, saj pridelava žit v Sloveniji ne more biti konkurenčna. Kmetije so za kaj takega večinoma premajhne, le peščica pridelovalcev je dovolj velikih, da so lahko stroškovno učinkoviti. Ima pa Slovenija izrazito veliko neizkoriščenega potenciala v travinju – tega je skoraj dve tretjini kmetijskih površin –, ki ga je mogoče izkoristiti predvsem za rejo goveda in drobnice.

Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 ima naslov Zagotovimo si hrano za jutri. Je to samo pesek v oči?

Popolne samooskrbe ne bomo mogli nikoli doseči, tudi bistveno povečati je ne moremo. Z ukrepi kmetijske politike, ki so v veljavi v programskem obdobju do leta 2020, bomo sami pridelali manj hrane, ne več, saj kombinacije ukrepov kmete silijo k zmanjševanju proizvodnje in ne obratno. Preprost izračun pokaže, da je za večino kmetij ekonomsko ugodneje, če se podredijo pravilom za pobiranje čim večjega kosa pogače proračunskih plačil, število živali in intenzivnost izkoriščanja površin pa zmanjšajo.

Ena od težav v Sloveniji je tudi pozidavanje kmetijskih zemljišč. Je to usmeritev, ki jo je mogoče obrniti?

Težko si predstavljam, da bi nadaljnjo pozidavo ustavili, še upočasniti jo je po mojem težko. Bi pa lahko zemljišča, ki so na voljo, bolje izkoristili, v funkcijo pridelave hrane pa vrnili tudi precej zemljišč, ki se nam intenzivno zaraščajo. Kmetijska pridelava je v Sloveniji v veliki večini zelo ekstenzivna. To je sicer z nekaterih vidikov, na primer okoljskih, lahko pozitivno (a še to najpogosteje pomeni, da težavo iz lokalnega okolja zgolj prenesemo tja, kjer temu ne posvečajo toliko pozornosti), a slej ko prej bo moralo tudi kmetijstvo v Sloveniji postati gospodarska panoga. Izmed več kot 60 tisoč kmetij je v Sloveniji resnih tržnih pridelovalcev le okoli 7 tisoč, druge kmetije po navadi s prodajo pridelkov niti ne pokrijejo stroškov pridelave. Če si želimo priznati ali ne, jih v funkciji ohranjajo izključno subvencije.

Torej kmetijske subvencije opravljajo vlogo socialnih transferjev?

Čedalje bolj. In to je usmeritev, ki je vsaj dolgoročno zelo škodljiva. Količina denarja za subvencije se bo v prihodnje zmanjševala. A takrat, ko kmetom plačila ne bodo več zadoščala za preživetje, bo že prepozno za preoblikovanje slovenskega kmetijstva v progresivno, razvojno naravnano panogo.

Koliko gresta skupaj ekološko kmetijstvo in zagotavljanje prehranske samooskrbe?

O ekološkem kmetijstvu kot pomembnem prispevku k samooskrbi lahko govorimo le, če govorimo o samooskrbi posameznih gospodinjstev, ne pa na ravni države. Vsekakor je nujno razmišljati v smeri trajnostnega razvoja kmetijstva, a pri tem ne bi smeli biti preveč omejujoči, češ da je trajnostno izključno tisto, kar je ekstenzivno in/ali ekološko. Zame je trajnostno kmetijstvo praksa, ki poskrbi za zaključen krogotok snovi in katere pomembna značilnost je, da ne vodi v izčrpavanje proizvodnega potenciala kmetijske zemlje. Nekatere prepovedi v ekološkem kmetovanju pa danes že tako omejujejo gnojenje, da se nam bo to v nekaj letih vrnilo kot bumerang, ker bodo te kmetijske površine čedalje bolj izčrpane, že tako skromen pridelek pa bo s tem težko ohranjati.

Prebral sem vašo trditev, da si Slovenija nadaljnjega širjenja ekološkega kmetijstva ne more privoščiti. A uradni cilj kmetijske politike je ravno bistveno povečanje ekološke pridelave. Kaj se dogaja?

Povečevanje ekološke pridelave brez domišljenih podpornih ukrepov nujno pomeni, da se bo stopnja samooskrbe še zniževala, upadanje količine pridelane hrane pa poleg povečevanja prehranske odvisnosti za sabo potegne tudi zmanjševanje števila delovni mest, povezanih s samo proizvodnjo, z zagotavljanjem surovin zanjo in s predelavo hrane.

Minister za kmetijstvo Dejan Židan je pred vstopom v politiko delal v skupini Panvita, enem največjih prehranskih konglomeratov v Sloveniji, ki se ukvarja z intenzivno pridelavo hrane. Kako to, da je zdaj, ko je minister, tako naklonjen ekstenzivnemu kmetijstvu?

Bistvo sedanje kmetijske politike je v tem, da skuša biti javnosti všečna. Igra na noto čim višje javne podpore. In minister je pri tem zelo spreten. Rekel pa bi, da z rezultati težko dokazuje, da je njegova politika tudi učinkovita. Rezultatov tako rekoč ni, kvečjemu so taki, ki bi nas morali skrbeti.

»Marsikatera kmetija danes ustvari več kot dve tretjini prihodkov s proračunskimi plačili.«

Kako problematična je v tem pogledu oddaljenost povprečnega mestnega človeka od proizvodnje hrane? V smislu, da na kmetovanje gleda kot na nekaj idealiziranega, tradicionalnega, kot na nekaj, kar je zunaj tržnih zakonitosti. Ali to otežuje sprejemanje smiselnih usmeritev v kmetijski politiki?

To je zagotovo problem. Naši učni načrti so v preteklih letih zajemali bistveno premalo znanja s tega področja. Tudi zaradi tega imamo javno upravo, ki slabo razume dogajanje v podeželskem prostoru. Najbrž se pogosto ne zaveda dejanskih posledic svojih odločitev. Na nekaterih področjih smo kot populacija precej nepismeni. Ne samo kar se tiče kmetijstva, tudi na primer pri povsem osnovnem ekonomskem znanju. Zato tako pogosto podležemo različnim vabam, ki se na dolgi rok izkažejo za škodljive.

Kdaj v zgodovini je bila Slovenija najbolj prehransko samozadostna?

Najbrž takrat, ko tako rekoč ni bilo omembe vredne trgovinske menjave. Ko so ljudje v veliki večini živeli od tistega, kar so sami pridelali. Takrat je bilo prebivalstvo v veliki večini še kmečko. Ko je Krpan tihotapil sol, prav veliko trgovine še ni bilo, je pa slovenski živelj ob pogosti podhranjenosti in občasnih lakotah večjih razsežnosti s posameznimi artikli oskrboval tudi Trst in Dunaj. Sicer je bila še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja stopnja samooskrbe na bistveno višji ravni, kot je danes.

Kaj je šlo narobe?

Najbrž težko rečemo, da nam je koristilo plansko gospodarstvo. A na primer kmetijska svetovalna služba je bila v tistem času predvsem služba za pospeševanje pridelave hrane, danes pa je njena glavna naloga pomoč kmetom pri izpolnjevanju raznih obrazcev. Čedalje manj so svetovalci, še manj pa organizatorji in pospeševalci pridelave.

Kmetijstvo je danes tudi bistveno manj zaščiteno v tržnem smislu kot pred desetletji, ko je država dolgo lahko pomembno vplivala na višino odkupnih cen. Z liberalnejšimi trgovinskimi režimi so takšne možnosti reguliranja trgov in s tem tržne zanimivosti pridelave odpadli. Poleg tega imamo danes – kot sva govorila že prej – v okviru kmetijske politike vedno več ukrepov in omejitev, ki kmetom omogočajo boljši finančni izplen, če pridelajo manj. Tudi če kmet za trg ne pridela tako rekoč ničesar, je upravičen do razmeroma visokih subvencij, pri tem da proizvodnih in investicijskih stroškov tako rekoč nima oziroma so minimalni. Marsikatera kmetija danes ustvari več kot dve tretjini prihodkov s proračunskimi plačili.

Kako je mogoče, da se je pridelava krompirja v Sloveniji od leta 2000 do lani kar prepolovila?

Glavni vzrok so po mojem nestabilne cene na trgu. Države, ki so velike pridelovalke krompirja, cenovna nihanja bolje prenašajo, nekatere imajo tudi ukrepe, s katerimi ta nihanja blažijo. Pri nas tega ni in pridelava krompirja je preprosto postala ekonomsko manj zanimiva. Manjka nam tudi primernih hladilnic, s katerimi bi lahko kmetje »prevedrili« nizke cene ob spravilu pridelka in tega prodali v obdobju, ko se ponudba zmanjša.

»Kmetijska zemlja je v Sloveniji dobra naložba predvsem, če ji bomo lahko spremenili namembnost v zazidljivo.«

Slovensko kmetijstvo je pri pridelavi semen in pri odkupu pridelka vse bolj odvisno od tujih podjetij. Je naslednji korak razprodaja kmetijske zemlje?

Ne bi rekel, da bi se morali bati, da se to lahko zgodi v večjem obsegu. Na tem področju smo v Sloveniji še zelo konservativni. Na splošno je trg s kmetijskimi zemljišči pri nas precej mrtev. Lastniki zemljišč teh, tudi če jih že dalj časa ne obdelujejo, povečini vseeno nočejo prodati. Raje jih samo oddajo v najem, pa še tega ne želijo urediti na predpisan način, ki je resnici na ljubo tudi precej bolj zapleten, kot bi bilo nujno potrebno.

Je kmetijska zemlja danes v Sloveniji dobra naložba?

Dobra naložba je predvsem, če ji bomo lahko spremenili namembnost v zazidljivo. Da bi se investicija izplačala na račun prihodnjih prihodkov od pridelka, pa je mogoče le v redkih primerih.