(Ne)zaželena dokapitalizacija

Vsi se strinjajo, da Paloma potrebuje denar. Za konkurenčnost družbe v papirniški industriji so potrebne ogromne naložbe, teh pa v podjetju iz Sladkega Vrha že več let ni. Stroji stanejo na desetine milijonov evrov in Paloma, čeprav sedanja uprava zmanjšuje dolgove, tega ne zmore.

Po več neuspelih poskusih v zadnjem desetletju se podjetje zdaj skuša ponovno dokapitalizirati. Tokrat naj bi bilo drugače. Tisti, ki je ob vsakem iskanju investitorja vztrajal, naj Palomo dokapitalizira večinski lastnik, torej država, je bil Jože Korotaj in njegove zahteve so se vedno zdele smiselne, saj so zasebniki investicije ponujali pod pogojem, da se zmanjša število delovnih mest. Od leta 2013 Korotaj ni več predsednik sveta delavcev in zato ne želi dajati izjav.

Država tako kot vsakič doslej trdi, da nima denarja, vendar naj bi bila tokratna dokapitalizacija vendarle uspešna. Sedanji predsednik sveta delavcev Miran Bek ter predstavniki sindikata v podjetju namreč menijo, da je dokapitalizacija pomembnejša od tega, kdo jo izpelje.

Predsednik sindikalne konfederacije Pergam Janez Posedi, ki je član nadzornega sveta Palome, napoveduje, da bo podjetje najprej dokapitaliziral zasebnik, pri čemer se o višini zneska še ugiba, govori pa se 15 do 20 milijonih evrov. S tem bi se državni delež, ki zdaj znaša 71 odstotkov, zmanjšal in postal manjšinski. Nato naj bi država svoj delež prodala novemu večinskemu lastniku. Ta naj bi potem v podjetje vložil še potrebnih nekaj deset milijonov evrov s posojilom Evropske banke za obnovo in razvoj, ki je v preteklosti že pokazala zanimanje za vlaganje v Palomo.

Državni delež v podjetju je na seznamu za privatizacijo, a v Slovenskem državnem holdingu, ki te deleže upravlja, o privatizaciji Palome ne povedo popolnoma nič. Glede vprašanj o dokapitalizaciji svetujejo, naj se javnost z njimi obrne na upravo podjetja, ki postopek vodi ob pomoči nemške banke Erste.

Uprava je »po naključju« omogočila napredovanje prav predsedniku sveta delavcev in »po naključju« odpustila prav kandidatko za nadzorni svet.

»Želimo dolgoročnega investitorja,« pravi Gosak in dodaja, da mora biti novi lastnik tak, da bo lahko vlagal v Palomo in ohranjal delovna mesta v Sladkem Vrhu. Ker postopek še teče, o njem noče govoriti podrobneje.

Dolgoročnega investitorja z dokapitalizacijo skoraj zagotovo ne bodo dobili. Zavezujoči ponudbi sta oddala le dva finančna sklada, poljski Abris in slovaški Eco-Invest, ki imata oba v lasti papirnico. Abris, ki je po neuradnih podatkih favorit, je maja od Evropske banke za obnovo in razvoj kupil romunsko papirnico Perhart.

Finančni skladi so praviloma kratkoročni investitorji in delavci v anonimnih pismih, v katerih so kritični do uprave in sindikatov, izražajo strah, da bo »Paloma postala zgolj pakirnica romunskega podjetja«.

Posedi trdi, da se to ne bo zgodilo, ampak naj bi se Paloma po bližajoči se zamenjavi lastništva razvila in postala zelo zanimiva za dolgoročne strateške vlagatelje. »Paloma je večja od Perharta in bolje razvija izdelke,« poudarja, »a verjetno se bodo vseeno iskale sinergije, lahko da tudi tako, da bo to škodilo Palomi.« Zato skupaj s predsednico sindikata v podjetju Nives Hrovat vztrajata, naj pred zamenjavo lastništva delavcem zagotovijo dodatno varstvo pred odpuščanjem.

Predlog so upravi poslali prejšnji teden in zdaj čakajo odgovor, trdi Nives Hrovat. Čeprav sindikalistka to zanika, je eno različico predloga poslala že pred meseci. V odzivu, ki ga je pridobila Mladina, je predsednik uprave Tadej Gosak zapisal, da zahtev delavcev ne more formalizirati v aneksu h kolektivni pogodbi, ker »faza, v kateri je dokapitalizacija«, tega ne dopušča več. Zavrnil je tudi možnost, da bi zahteve delavcev vključili v pogodbo o dokapitalizaciji, saj naj bi v tem primeru šlo za nedovoljeno državno pomoč. »Možnosti, da se od investitorja zahtevajo zaveze, povezane z varstvom delavcev, so žal precej omejene,« je 1. julija zapisal predsednik uprave.

Zdi se, da bo dokaj pomembno, kdo sedi v nadzornem svetu Palome. Posedi, ki je spomladi postal generalni direktor urada za varno hrano, želi iz njega oditi, zato svet delavcev išče zamenjavo zanj. Letos je uprava odpustila le eno delavko, toda ta je bila ena od dveh kandidatk za članico nadzornega sveta. Potem ko je službo izgubila, kandidature ni umaknila, vendar so zdaj njene možnosti za to, da bi jo svet delavcev izbral za svojo predstavnico med nadzorniki, zelo majhne. Gosak trdi, da s tem postopkom izbire delavskega nadzornika nima nič.

Delavce v nadzornem svetu sicer zastopa še Miran Bek, ki je predsednik sveta delavcev postal leta 2013. Medtem ko se anonimni delavci pritožujejo, da v Palomi marsikdo že leta čaka, da bi napredoval na delovno mesto, primerno njegovi izobrazbi in izkušnjam, je Bek lani napredoval na delovno mesto izmenskega obratovodje konfekcije. Naključje? »Prijavil sem se na razpis,« pojasnjuje, »izbrala me je kadrovska služba in ne uprava.«