Srna Mandič

»Stanovanjsko preskrbo smo s področja javnih politik zrinili na področje zasebnega odnosa med starši in otroki.«

Vlada napoveduje, da naj bi v naslednjih desetih letih najemniški trg okrepili z več tisoč novimi stanovanji. Tako naj bi mladi veliko hitreje prišli do lastnega bivališča. Načrt je ambiciozen, vendar verjetno ne prav realen, meni sociologinja prof. dr. Srna Mandič, predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje in predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

V Sloveniji imamo 320 tisoč stanovanj in 550 tisoč stanovanjskih hiš, skupaj torej kar 870 tisoč stanovanjskih enot – je to prevelik fond za dva milijona prebivalcev?

Če upoštevate, da je v Sloveniji približno 650 tisoč do 700 tisoč gospodinjstev in da imajo nekateri v lasti tudi počitniška stanovanja in hiše, potem skupno število stanovanjskih enot ni pretirano. Pravo vprašanje seveda ni, koliko stanovanjskih enot imamo, temveč kakšna je njihova kakovost oz. ali imamo dovolj primernih stanovanj. Življenjska doba stanovanja je 60 let, po preteku te dobe stanovanje zastara tako funkcionalno, lokacijsko kot tudi gradbeno. Težava pri nas je, da se stara stanovanja ne nadomeščajo. Imamo sicer ogromen stanovanjski fond, toda mnoga stanovanja niso na pravih lokacijah, so dotrajana in energetsko zelo potratna. Veliko je majhnih in vlažnih, pa tudi nenaseljenih stanovanj. Splošen vtis je, da živimo v razkošnih stanovanjih, v resnici pa se po bivalni površini na osebo uvrščamo bolj na rep evropske lestvice.

Od kod ta naša obsedenost z lastništvom nepremičnin, zakaj tako radi stavimo nanje? Zaradi občutka varnosti ali bolj zaradi neomajne vere v nujno donosnost nepremičnin in prepričanja, da če nič drugega, nepremičnine lahko oddajamo v najem in tako iz njih iztisnemo čim več?

Zaradi vsega naštetega. Vendar ne bi rekla, da smo Slovenci z nepremičninami obsedeni kaj dosti bolj kot drugi narodi. Po deležu lastniških stanovanj smo res bolj pri vrhu evropskih držav, ampak v zadnjih tridesetih letih je v svetu močno narasel trend, da se na lastniško stanovanje gleda kot lastno naložbo. Značilno za Slovenijo je, da v nepremičnine vlagamo veliko lastnega dela. Če sam gradiš hišo, jo sam prenavljaš in nadgrajuješ, s tem svoje delo opredmetiš v nekaj, za kar upaš, da bo ohranjalo tržno vrednost. In nikar ne pozabimo: pol Slovenije je podeželske. Ljudje so parcele podedovali od starih staršev. V času socializma je bilo gradbeno zemljišče za večino ljudi lahko dostopno, poleg tega so podjetja dajala posojila za gradnjo, pa tudi urbanistična politika je podpirala zasebno pobudo. Tako so ljudje lahko prišli do veliko nepremičnin, hkrati pa so vanje vložili veliko svojega dela. Za velik del slovenskega prebivalstva je skrb za nepremičnine način življenja, srečni so, če lahko stalno kaj brkljajo po hiši, če lahko kaj popravljajo, prenavljajo, si izmenjujejo orodje s sosedi, pa tudi kaj zapustijo otrokom ...

Kako si razlagate, da imajo enako obsesijo z lastništvom nepremičnin Grki, ne pa denimo tudi Nemci?

Nemčija, Švica in Avstrija so posebne zato, ker imajo zelo veliko najemnih stanovanj. Razlogi segajo v zgodovino. V Nemčiji imajo najemniški trg urejen tako, da so večinoma podjetja tista, ki oddajajo stanovanja. Najemna stanovanja so lahko zelo varna, dolgoročna naložba, ki ti z najemnino prinese tri-, štiriodstotni letni donos. Pri nas so številna podjetja propadla, ker so vlagala v špekulativne naložbe, od katerih so si obetala deset- ali dvajsetodstotni donos. 3,5-odstotni donos bi se jim zdel premajhen za njihove velike apetite. Poleg tega so v Nemčiji omejitve glede plemenitenja javnega denarja na finančnih trgih, zaradi česar so bili javni skladi prisiljeni vlagati v varnejše naložbe, tudi v najemna stanovanja. To je tudi eden od razlogov, da je finančna kriza Nemčijo prizadela veliko manj kot druge evropske države. Seveda so tudi Nemci pred krizo špekulirali, toda to so počele zasebne finančne institucije, ne pa tudi javni skladi.

Slovenija ni v evropskem vrhu samo po deležu lastniških stanovanj, ampak tudi po deležu stanovanj v slabem stanju. Zakaj se revnejši, na primer starejši z nizkimi pokojninami, tako oklepajo prevelikih hiš, kljub temu da ne zmorejo stroškov obnove? Ali ne bi bilo pametneje, da bi jih prodali in preostala leta uživali v udobnejših okoliščinah?

Ideja, naj revnejši velike hiše prodajo in se preselijo v manjša stanovanja, je zadnje čase sicer zelo popularna, vendar gre za nerealistično bližnjico, ki je do manj premožnih tudi nekorektna in bi jih sankcionirala za nazaj. V prejšnjih desetletjih so ljudje v gradnjo hiš vložili ogromno časa, denarja in energije. Nekoč je bil ta njihov vložek priznan in podprt, zdaj pa se jih zaradi tega skuša stigmatizirati. Res da so hiše praviloma predimenzionirali, vendar ni realno pričakovati, da se bodo s podeželja kar preselili v mesta, takšni premiki so za starejše velik šok. Zanje so namreč zelo pomembne socialne vezi, to, da poznajo prodajalko v trgovini, da poznajo sosede, da imajo vrt, kjer lahko posedajo in si pridelujejo hrano. Njihova selitev iz hiše z vrtom v stanovanje v središču mesta se mi ne zdi realna, poleg tega v mestih že tako primanjkuje najemnih stanovanj.

V neoliberalnem ekonomskem sistemu se stanovanjski problem dojema kot zasebna sramota in ne kot družbeni problem, ki bi moral priti na dnevni red politike. Nimaš stanovanja? Kriv si sam! Očitno se premalo trudiš!

Pri nas se za pretirano visoko najemnino oddajajo tudi stanovanja v zelo slabem stanju.

Tisto, po čemer se lastniška stanovanja ločijo od najemnih, je dinamika plačila. Lastniško stanovanje je treba odplačati v veliko krajšem času. Tudi če se kupi s posojilom, je tega treba odplačati v na primer petnajstih ali dvajsetih letih. Pri najemnem stanovanju pa je na voljo več časa, vrednost naložbe skozi najemnino je treba povrniti v 60 letih, kolikor traja življenjska doba stanovanja. Institucija, kot je stanovanjski sklad ali zasebno podjetje, lahko čaka 50, 60 let, da se ji vložek povrne. Zasebni lastnik tako dolgo ni pripravljen čakati. Pri nas se v nakup stanovanj vlaga podobno kot v delnice, lastniki stanovanj prek najemnine želijo čim prej iztisniti čim višji dohodek. Ne upoštevajo, da je oddajanje stanovanja delo, da je v stanovanja treba vlagati, jih redno vzdrževati ...

Država ima na področju stanovanjske politike ambiciozne načrte. V prihodnjem desetletju namerava zgraditi na tisoče novih najemnih stanovanj. Tako vsaj predvideva novi nacionalni stanovanjski program, ki naj bi ga vlada potrdila jeseni. Ali vi tej pravljici verjamete?

Takšne obljube smo slišali že večkrat, a se je vedno znova zataknilo pri izvedbi. V Sloveniji se pri oblikovanju javnih politik največja pozornost namenja pisanju ciljev, na izvajanje in spremljanje politik pa se nekako pozablja. Javna politika je seveda dobra samo toliko, kolikor dobro tudi deluje. Ne poznam podrobnosti, zato tudi ne vem, kako nameravajo priti do več tisoč novih najemnih stanovanj. Se mi pa ta ambiciozni načrt ne zdi prav realen. Mimogrede, v bivši Jugoslaviji se je redno spremljalo razmerje med kupno močjo prebivalstva in ceno stanovanj. Cilj države je bil, da se razmerja izboljšajo tako, da se čim bolj zniža cena stanovanj. To je bilo obdobje hitre in množične blokovske gradnje, nad katero se danes ogromno Slovencev zgraža, češ da je grda, socialistična. Ampak v socialističnih časih zgrajene stanovanjske soseske so imele zelenice, predvsem pa so bila stanovanja finančno dostopnejša, kot so danes. Zdaj se z zbiranjem podatkov o razmerju med kupno močjo in ceno kvadratnega metra resneje ne ukvarja nihče. Država bi lahko posegla v oskrbo s stanovanji, če bi to res hotela, vendar se doslej za to ni odločila. Pred krizo so sredstva, namenjena stanovanjski oskrbi v Sloveniji, znašala pičlih 0,04 odstotka BDP-ja, kar je bil drugi najnižji odstotek v EU, slabša od nas je bila le še Grčija, v EU 15 pa je bilo povprečje približno desetkrat višje. Močno dvomim, da se je stanje v obdobju krize in varčevalnih ukrepov izboljšalo. Ciljev stanovanjske politike pa seveda ni mogoče dosegati brez zadostnih namenskih sredstev.

Saj prav to želim reči: po eni strani politika lahkotno obljublja na tisoče novih najemnih stanovanj, po drugi strani pa državni stanovanjski sklad že več let ni dobil sredstev za gradnjo neprofitnih stanovanj, ko pa sredstva vendarle dobi, dejansko gradi za ljudi, ki bi si stanovanje lahko kupili tudi po tržnih cenah. V ljubljanski soseski Zeleni gaj se stanovanja sklada prodajajo po dva tisoč evrov za kvadratni meter, kar je za mlade še vedno popolnoma nedostopna cena ...

Tu ne gre za težave zadnjih nekaj let. Že od osemdesetih let na področju stanovanjske preskrbe vlada mrtvilo. Pri nas velik primanjkljaj ni samo na ravni države, ampak tudi na ravni lokalnih skupnosti in lokalnih organizacij, ki bi pri stanovanjski preskrbi morale prevzemati večjo vlogo. V Sloveniji prevladuje tak tip oblikovanja javnih politik, tudi stanovanjske, kjer država skuša prevzemati čim manjšo odgovornosti in jo prelaga na zasebni interes in lokalne skupnosti. Na stanovanja se gleda kot na strošek, breme, ki ga sebični in iznajdljivi posamezniki želijo naprtiti državi. Bistveno drugače je v skandinavskih državah. Pa tudi v Avstriji. Poglejte Dunaj. Zakaj to mesto tako hitro raste? Ker dunajska mestna uprava razume, da bo imela kakovostne kadre in kakovostna delovna mesta, samo če bo zagotovila kakovostna in cenovno ugodna stanovanja. S hitro rastjo mesta se povečuje tudi priliv davkov v mestno blagajno, kar omogoča še hitrejšo rast. Na stanovanja se lahko gleda kot na gonilno silo gospodarstva ali pa zgolj kot na strošek, ki ga je treba prevaliti na posameznika. Naša država v četrt stoletja ni naredila niti najmanjšega napredka na področju stanovanjskega varčevanja in ugodnega stanovanjskega kreditiranja. Pa tudi na področju davčne politike ne. Še danes nimamo omembe vrednih davčnih olajšav za tiste, ki vlagajo v svoje prvo stanovanje – to je posameznikovo stalno bivališče, ki je njegova eksistenčna potreba, njegova dodatna stanovanja pa imajo drugačno funkcijo, na primer počitniško stanovanje. Nekajkrat se je ta olajšava pri dohodnini sicer pojavila, a je nato dokaj hitro poniknila. Večino zadnjih 25 let je ključno vlogo na področju stanovanjske politike igrala LDS, vendar ji ni uspelo oblikovati sodobnega stimulativnega stanovanjskega financiranja.

Pravzaprav smo varčevalno shemo imeli, a se ni obnesla.

Tista varčevalna shema je bila sramota, na katero je najbolje pozabiti. Ni bila v funkciji pridobivanja stanovanj in tudi ni bila dovolj močna. To mora biti fiksen sistem, ki ti v primeru nakupa stanovanja dolgoročno zagotavlja olajšave, kajti sicer z nakupom ne boš tvegal.

Pričakovanje, da moramo sami rešiti svoj stanovanjski problem, je seveda povsem v skladu z neoliberalno ekonomsko doktrino.

Drži. V neoliberalnem ekonomskem sistemu se stanovanjski problem dojema kot zasebna sramota in ne kot družbeni problem, ki bi moral priti na dnevni red politike. Nimaš stanovanja? Kriv si sam! Očitno se premalo trudiš! Premalo si odgovoren, premalo samoiniciativen! V Sloveniji se ta sramota in dolžnost pripišeta še družini, širše pa ne – ne vključi se na primer delodajalec, ki ne poskrbi za zaposlene, in tudi ne lokalne skupnosti, čeprav te raje vlagajo denar v kaj drugega.

S krizo so stanovanja mladim postala še težje dosegljiva. Po bivanju mladih v nedogled pri starših smo v evropskem vrhu.

To drži. Pri nas se fantje od doma v povprečju odselijo šele pri 30 letih, dekleta pa pri 27,5 leta. V tem smo zelo podobni Italiji in Malti. To ni samo stvar tradicije. Je tudi posledica tega, kako se posameznikova tveganja razporejajo v trikotniku med državo blaginje oziroma socialnim sistemom, trgom in družino. V državah južne Evrope se je veliko tveganj posameznika, od zaposlitve do stanovanja, preneslo na družino. Tudi nam je stanovanjsko preskrbo s področja javnih politik uspelo zriniti na področje zasebnega odnosa med starši in otroki. Ker mladi dolgo ostajajo doma, težje razvijejo zrel partnerski odnos, zaradi česar se tudi veliko pozneje odločajo za lastne družine. Mladi danes krivijo starše, ker jim niso rešili stanovanjskega problema, po drugi strani pa se starši močno, morda celo preveč trudijo, da bi otrokom sami zagotovili stanovanje, dobesedno jim ga postrežejo na pladnju.

Ideja, naj revnejši velike hiše prodajo in se preselijo v manjša stanovanja, je zadnje čase sicer zelo popularna, vendar gre za nerealistično bližnjico, ki je do manj premožnih tudi nekorektna.

Nihče pa ne pomisli, da je država tista, ki ni opravila naloge in je mlade pustila na cedilu.

Gotovo je to tudi sistemski problem. Toda dokler se problem dokaj uspešno rešuje v zasebni sferi, tako dolgo ni pritiska, da bi se sistem spremenil. In mladi pritiskajo na starše, ne pa na delodajalca, lokalno skupnost, na politične stranke ...

Paradoksalno je, da mladi ne morejo do lastnih stanovanj, hkrati pa je v Sloveniji praznih več kot 174 tisoč stanovanj. To pomeni, da je prazno vsako peto stanovanje oziroma da v teh stanovanjih nihče ni prijavljen ali pa da se oddajajo nezakonito, se pravi na črno. Kako tu vzpostaviti pravičnost in red?

To je zahtevno sistemsko vprašanje, pomembno vlogo pri tem bi lahko imel nepremičninski davek.

Pa verjamete, da bomo sploh kdaj uvedli sodoben nepremičninski davek, takšen, ki ne bo namenjen samo polnjenju občinskih proračunov, ampak bo spodbujal družbeno koristno rabo prostora in omejeval družbeno nekoristno?

Absolutno verjamem, da ga bomo uvedli, morda bo to celo boljši, integrirani premoženjski davek, močno pa dvomim, da se bo to zgodilo še za časa mojega življenja. Slovenija za zdaj še niti približno ne gre v to smer. Nepremičninski davek, ki bi pametno urejal prostor, zahteva visoko raven preudarne in praktične demokracije, ki je v Sloveniji še nismo dosegli. Med ekonomisti prevladuje prepričanje, da mora biti nepremičninski davek nevtralen, se pravi, da ne sme nečesa spodbujati, drugega pa zavirati. Toda če je nevtralen, potem je jasno, da ne more spodbujati družbeno koristne rabe prostora in omejevati družbeno škodljive rabe, kot so recimo nepremičninske špekulacije.

Pred časom ste dejali, da je skozi nepremičninski davek mogoče uspešno poloviti vsaj del velikih nelegitimnih tranzicijskih dobičkov. Pa je res mogoče poloviti bogate, tistih nekaj odstotkov, ki imajo v lasti večino nepremičnin, ne da bi uvedli progresivno lestvico obdavčitve?

Ne gre toliko za bogate, gre za tiste, ki svoje nepremičnine uporabljajo v manj družbeno koristne namene. Če imaš v lasti nepremičnino, ki jo uporabljaš kot bivališče, pa četudi jo oddajaš, je ta nepremičnina še vedno v družbeno koristni funkciji. Gradbena jama v središču mesta pa nima prav nobene koristne funkcije, nasprotno, mestu škodi. Mesto ima zaradi škrbine izgubo oziroma manjši priliv v proračun, saj se na tej lokaciji ne izvaja nobena dejavnost, pa tudi nihče ne biva tam. Vendar niti stari zakon, ki je padel na ustavnem sodišču, niti novi zakon, ki je še v pripravi, takšne nekoristne rabe prostora ne kaznuje. Je pa to za Slovenijo seveda značilno, kajti pri nas imamo že sicer izrazito previsoko obdavčene prihodke iz dela in izrazito prenizko obdavčene prihodke iz kapitala, kar močno hromi naš razvoj.

Ena od možnih rešitev stanovanjske stiske je, da bi država vsem tistim, ki stanovanjskega problema ne morejo v celoti rešiti z lastnimi sredstvi, mesečno izplačevala 50 ali 100 evrov stanovanjskega dodatka ter jim s tem sofinancirala tržno najemnino. Takšen dodatek pozna večina razvitih evropskih držav, od Nemčije, Francije, Nizozemske do skandinavskih in srednjeevropskih držav. Na Švedskem je celo osnovno sredstvo stanovanjske politike, iz česar sklepam, da se ta instrument obnese ...

Stanovanjski dodatek bi bil dober instrument, saj ga je mogoče usmeriti na konkretno skupino ljudi in ga tudi hitro odpraviti, ko zanj ni več potrebe. Služi lahko tako tistim z lastnimi stanovanji kot onim v najemniških stanovanjih. Ne gre pozabiti, da pri nas polovica prebivalcev živi na podeželju. Ti ljudje sicer imajo lastne hiše, vendar manj premožni med njimi nimajo dovolj denarja, da bi jih vzdrževali in prenavljali. Kljub temu pa zanje niso predvideni nobeni ukrepi. Ni prav, da so pomoči pri stanovanju deležni le prebivalci mest, ki so v položaju najemnika, revni na podeželju, ki so v položaju lastnika, pa ne.

Stanovanjsko zagato bi lahko rešili tudi tako, da bi slaba banka stanovanja, ki so danes v njeni lasti, prenesla na državni stanovanjski sklad. Civilna družba je to že predlagala finančnemu ministrstvu, vendar so z ministrstva odgovorili, da slaba banka ne opravlja socialne funkcije in da je za stanovanja dolžna iztržiti čim več, zato da čim bolj pokrije strošek, ki so ga davkoplačevalci imeli s sanacijo bank. Ampak očitno se vendarle da: irska slaba banka je tudi dolžna za stanovanja, ki jih je prevzela v upravljanje, iztržiti čim več, a je pod pritiski civilne družbe in politike popustila in po nižji ceni prodala ta stanovanja irski različici stanovanjskega sklada, ki jih je nato dala v najem socialno ogroženim ...

Na načelni ravni se mi ta rešitev ne zdi slaba. Vseeno pa mislim, da ne gre iskati rešitve »na prvo žogo«. Potrebna je temeljita in kompleksnejša strokovna presoja, pa tudi kakšna študija izvedljivosti in projekcija, ki bi razkrila, kaj bi takšen prenos pomenil za slabo banko, za trg nepremičnin, za sklad in za uporabnike. Ugotoviti bi morali, kakšni bi bili stroški in kakšne koristi. Da bi se stanovanjski sklad začel ukvarjati z oddajanjem stanovanj v najem? Morda. Ni pa to tako enostavna naloga, kot se morda zdi. Premisliti je treba tudi, kaj bo čez deset ali dvajset let.

Slaba banka že leto dni »sedi« na soseski Celovški dvori in stanovanj za zdaj še ne namerava prodati. Se vam to zdi pametno, glede na to, da prazna in zaprta stanovanja hitreje propadajo? Ali ne bi bilo bolj ekonomično, če bi ta stanovanja vsaj začasno oddali v najem? Mimogrede, prav nasprotno od slovenske slabe banke ravna avstrijska slaba banka Heta, na katero so bile prenesene toksične terjatve Hypo banke. Heta je namreč cene stanovanj v ljubljanski Situli znižala kar za tretjino, kar je povečalo povpraševanje in rezervacije stanovanj ...

Ja, ampak Situla je bila že od začetka specifičen projekt, ki ni bil namenjen pričakovanjem in finančnim zmožnostim običajnega človeka. Lokacija z gostim prometom in brez zelenega okolja ni prav zaželena, cene stanovanj pa so bile postavljene izredno visoko. Domnevam, da se je Heta z znižanjem cen samo spustila na realna tla.

Poglejte Dunaj. Zakaj to mesto tako hitro raste? Ker dunajska mestna uprava razume, da bo imela kakovostne kadre in kakovostna delovna mesta, samo če bo zagotovila kakovostna in cenovno ugodna stanovanja.

Smo Slovenci apatičen, pasiven narod ali smo pripravljeni prevzeti pobudo, se povezati in spremeniti položaj prikrajšanih?

Javnomnenjske raziskave kažejo, da se v primerjavi z drugimi evropskimi narodi izrazito redko vključujemo v vse oblike kolektivnega delovanja, kot so demonstracije, shodi, bojkoti proizvodov, podpisovanje peticij ali pa denarni prispevki. Izjema so samo internetne razprave, pri katerih smo nadpovprečno aktivni. Nizka udeležba v kolektivnih oblikah delovanja ni značilna samo za Slovenijo, ampak za vse bivše tranzicijske države. Zelo manjka vloga javnih politik v demokratičnem delovanju družb, z vključevanjem ljudi in organizacij v oblikovanje, izvajanje in spremljanje javnih politik, kot so zdravstvena, okoljska, izobraževalna, stanovanjska ... Slavni politični teoretik Lasswel je že zdavnaj izpostavljal vlogo konkretnih javnih politik prav pri usposabljanju ljudi za aktivno državljansko delovanje.

Očitno sta nam ljubši anonimno godrnjanje in zgražanje z varne distance kot pa dejansko angažiranje.

Tako kaže. Na eni strani nas je filozofija »new age« s svojimi praksami »delanja na sebi« usmerila v individualnost, na to, da mora vsak pri sebi spremeniti stvari, ker da je samo tako mogoče spreminjati družbo. Na drugi strani pa je ta obrat k posamezniku, stran od družbenega, v korist neoliberalni ekonomiji, saj ta potrebuje do konca gnetljivega in prilagodljivega posameznika. V teh okoliščinah ima družbenost le malo prostora in oporišč, ki mu jih lahko zagotovijo le civilnodružbene organizacije, lokalno okolje in okrilje javnih politik. Družbenost potrebuje čas, prostor in organizacije, naše sodobne javne politike pa temu niso naklonjene. Včasih je bilo drugače. Do devetdesetih let smo imeli v Sloveniji kup dobro razvitih organizacijskih oblik, kjer so ljudje razpravljali o razvojnih vprašanjih na področju zdravstva, šolstva, raziskovanja, otroškega varstva, prostorskih načrtov … To je bil sistem samoupravljanja. V obdobju tranzicije smo vse to opustili, prepričani, da bomo tako kar avtomatično postali razvita zahodna demokracija. Vendar smo še daleč od tega cilja. Sodobnih oblik organiziranja sploh še nismo začeli vzpostavljati. Smo v nekakšnem vakuumu. Poglejte samo, kaj se dogaja v večstanovanjskih objektih. Včasih smo imeli hišne svete, kjer so se ljudje srečevali, se pogovarjali in iskali skupne rešitve za svoje neposredno življenjsko okolje. Nadomestile so jih skupnosti lastnikov, v katerih imajo besedo le lastniki stanovanj, ne pa tudi najemniki, ki stanujejo v hiši, pa tudi prostora za srečevanje ni. O skupnih stvareh se skorajda več ne pogovarjamo. V sodobnih demokracijah razvijajo in uporabljajo različne modele, kako ljudi pripeljati skupaj in jih spodbuditi h konstruktivni razpravi o skupnih problemih in iskanju rešitev ali izboljšav. Skrb zbuja to, da je pri nas pozornost ljudi in skupinskih razgovorov premalo usmerjena k skupnemu neposrednemu življenjskemu okolju, mnogo preveč pa k makro ravni in visoki politiki. Ljudje se za domačo mizo jezijo, ker je bila Slovenija en dan brez načrta arbitraže, ne pogovarjajo pa se o tem, kako bi lahko premestili zabojnike na ulici. Visoka politika, na katero nimajo skoraj nobenega vpliva, razen tega, da gredo vsaka štiri leta na volitve, jih zanima, tam, kjer bi lahko kaj spremenili, v realnem življenju, pa ne naredijo nič, da bi razmere izboljšali. Ko pri nedeljskem kosilu ali v lokalni gostilni pljuvajo in besnijo čez vlado in predsednika države, imamo občutek, da so blazno radikalni. Ko pa gre za težave in nepravilnosti v vsakdanjem življenjskem okolju, se z njimi ne upajo ukvarjati, saj bi se lahko komu zamerili. Neurejenih stvari je vedno več, mi pa gledamo stran in se jezimo na državo, ki da jih ne uredi. Ni čudno, da smo stalno nezadovoljni in apatični.

Kapitalizmu takšna apatičnost ustreza. Demokracija je kapitalizmu v napoto.

S tem se ne morem strinjati povsem. Realno delujoči kapitalizmi so različni, po eni strani so vanje vraščeni različni kulturni in etični sistemi, po drugi strani pa jim tudi nacionalne države lahko postavljajo različne meje, vpliv imata tudi moč in angažiranost lokalnih skupnosti in civilnodružbenih organizacij. Nacionalne razlike so velike. Obstajajo tudi družbeno odgovorna podjetja in zadruge. Globalno delujoči kapitalizem pa se seveda skuša otresti vsake lokalne odgovornosti in demokratičnega odločanja. Ampak globalnemu kapitalizmu je tako ali tako na poti skoraj vse, kar je človeškega in družbenega, zato je toliko bolj pomembno, kakšne meje mu postavljamo v podjetju, službi, lokalni skupnosti, v naših vrtcih, šolah in bolnišnicah, v naši državi.