Klemen Klemen, raper

Malo omahuje, ko predlagam, da bi se dobila v Aniki, enem od konstitutivnih bifejev njegovega domačega Trnovega. Kmalu izvem, zakaj: pred leti so s fanti v procesu obrambe lokalne točajke pred zagrebškimi skini razdejali ves lokal in leta niso imeli vstopa. A zdaj, se zdi, je vse drugače. Piše se leto 2015 in Klemen Klemen, človek, ki je nekoč prepeval »živela svoboda, bolje šnopec kot voda«, je že enajst mesecev trezen človek.

Najprej pretepaška koma izpred let, potem nedavni infarkt, konstantna vojna z očetom in leta tesnob, s katerimi nagrajujejo moralni mački in pijanske zatemnitve, so ga pripeljali do tega, da se je priglasil pri nekdanji ombudsmanki Zdenki Čebašek Travnik in rekel, da ne bi več pil. Da se noče več soočati z gnevom in jezo, ki lezeta iz njega. Da bi se rad bolj razumel in bi rad poskrbel zase. Ker je ugotovil, da s tem, ko poskrbiš zase, poskrbiš tudi za druge. Nekaj časa ga je ob pogledu na ljudi, ki so veselo tankali velika piva in kratke žganice, še grizla zavist, po kapi pa je sklenil, da tudi če treznjači, ničesar ne zamuja. V svoji koži se menda že celo večnost ni počutil tako dobro.

Klemen Klemen je legenda slovenskega rapa. Odgovoren je za najbolj prodajano slovensko rap ploščo – Trnowstajl, a pravi, da tudi v zlatih časih prodaje albumov ni premogel dovolj bogastva, da bi mu keš pičke pomenile resničen problem. Ne nazadnje, ne samo da ni imel avta, tudi izpita za avto še vedno nima. Še sreča, pravi. Če bi ga imel, bi bil verjetno že zdavnaj mrtev. Morda je zdaj čas, da se ga trezno loti.

Morda bi njegovo novo odkrito treznost kazalo okriviti tudi za to, da je po dobrem desetletju odlašanja in zavlačevanja končno zbral material za novo ploščo, ki jo bo predstavil 4. septembra na odru Kina Šiške. Kot izčrpno poročilo o tem, kaj se mu je zgodilo v zadnjih desetih letih. In kaj se je?

Od Nataše iz Depale vasi, ki se menda nikoli ni čisto pomirila s tem, da je zanjo izvedela vesoljna Slovenija, sta minili še dve veliki ljubezni, zadnji med njima se je uspelo uvrstiti v zgodovino slovenske glasbe z novim komadom Ljubezen, a tokrat brez imena in poštne številke. Grozljivke na novi plošči ne bo, a to še ne pomeni, da jih nima na zalogi. Klemen piše o tistem, kar gane, pa naj bo to strah ali groza ali nežnejše zadeve srca. »Zgleda, da sem čustven,« reče.

Spotoma je ustanovil tudi stranko: FBS ali razčlenjeno Fafing brothers system, a pravi, da bomo na volitvah zaman čakali nanje. Lahko si obetamo le kakšno skupščino za vse, ki v srcu dobro mislijo in bi radi rekli kakšno o tem, kako spremeniti svet na bolje. Kar se poklicne perspektive tiče, sanjari predvsem o tem, da bi se prekvalificiral v Teto Pehto in odprl trgovino z zeliščnimi pripravki. Kot maturant vzgojiteljske gimnazije se je sicer preizkusil tudi pri delu v vrtcu, a se nikoli ni priučil veščine vzpostavljanja avtoritete, poleg tega pa je med spalno uro večkrat zaspal tudi sam.

Rokometašic ne masira več, saj se je sprl s trenerjem. Čeprav je s srcem še vedno pri Olimpiji, vsako leto bolj ugotavlja, da šport vse preveč diši po politiki, torej slabo. Malo obžaluje tudi, da si je s svojo zimzeleno uspešnico o klanju Štajercev zapravil priložnost za koncert v Mariboru. Razmišlja, ali bi bil kaj manj gotof, če bi pred mariborsko publiko poskusil nastopiti zaprt v kletko, med občinstvo pa razdeliti zrele paradižnike. A vse to je za zdaj na ravni ideje.

V svojih zgodnjih letih je posnel komad za špico domnevno najslabše slovenske grozljivke, Rabljeve freske. Klemnov prispevek se v končni različici ni pojavil, saj si je Končar zaželel nekoga bolj slavnega in na pomoč poklical Košir rap team, pod taktirko smučarja spremenljive dinamike, Jureta Koširja. A vsaka stvar je za nekaj dobra, pravi Klemen. Košir je bil namreč nad njegovo različico tako navdušen, da ga je oklical za črnca, se z njim sestal na zdaj že skoraj legendarnem zasedanju v avtomobilu, parkiranim pred Vibo, ga povabil k sodelovanju in ga še leta zalagal s ploščami iz Amerike.

Tudi v enaindvajsetem stoletju je Klemen še vedno strasten zbiralec plošč. Začelo se je z vinilkami in kasetami, danes pa zbira večinoma cd-je. Njegova zbirka obsega od 500 do 600 kosov, žal mu je, da se z njimi povezano obredje izgublja. Lupljenje ovitkov, listanje priloženih knjižic, ugotavljanje, kakšna življenja živijo tisti, ki so jih izdali. Njemu kupiti ploščo namreč še vedno pomeni posedovati delček izvajalčeve duše. Zato je gotovo, da v vsak izdelek, ki ga da od sebe, podtakne tudi košček svoje.