Z jazzom informirana elektronika domačega dvojca

Potem ko se je zaradi zapletov glede koncertnega delovanja Bikofeja zdelo, da se urbana glasba umika iz središča prestolnice in bo poleti spet zavladalo mrtvilo, je pobudo prevzela ekipa kluba Pritličje. Na Mestnem trgu zdaj že vse poletje spremljamo zanimiv program, katerega koncertni del krojijo predvsem domači ustvarjalci, tako uveljavljeni kot tisti, ki si šele utirajo pot na glasbeno prizorišče.

Nekam vmes bi lahko umestili Tineta Grgureviča (Bowrain) in Maria Babojelića (UM), ki sta v Pritličju prejšnji četrtek predstavila svoje nedavno delo. Njuna prva sodelovanja sicer segajo že v začetek tisočletja, toda v aktualni elektronski podobi ju spremljamo šele v zadnjem času. Babojelića, ki je kitaro študiral na celovškem konservatoriju, smo prej srečevali predvsem v jazzovskih zasedbah, podobno izkušnjo pa ima za sabo tudi Grgurevič. Klavir je študiral v Amsterdamu, kjer sicer še vedno živi in ustvarja, lani pa je pod imenom Bowrain objavil elektronski prvenec, ki mu je tlakoval pot na domače odre. Širše občinstvo ga je spoznalo kot predvozača (skupaj z Babojelićem) na marčnem nastopu zasedbe Lamb v Kinu Šiška, z glasbo pa je med drugim opremil tudi projekt Zaklop/Nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja Jaše Mrevljeta - Pollaka za letošnji beneški bienale. No, čeprav imata oba za sabo plodni karieri, pa se vendarle zdi, da njun čas šele prihaja. Sodeč po četrtkovem koncertu povsem upravičeno.

Če smo akademsko izobražene glasbenike zaradi njihove ujetosti v šolska pravila pogosto gledali postrani, je dvojec tokrat povsem opravil s takšnimi predsodki. Opremljena s sintetizatorji sta sestavila razgiban in hkrati homogen set po smernicah, ki jih narekujejo nekateri najvidnejši, aktualni svetovni kreativci, denimo megapopularni dvojec Darkside, o katerem smo v Odru pisali skoraj natanko pred enim letom. Ta primerjava je bila še očitnejša skozi prizmo orodij obeh zasedb. Babojelić je sicer že tako bogato sintetično zvočno podobo namreč nadgrajeval s kitarskim plastenjem, Grgurevič na drugi strani z vokalnim plastenjem, priložnostno pa sta v zvočni tok vključevala še vokalne vzorce bolj in manj znanih pevcev, tudi denimo Darksidu ljube Nine Simone. Darksidovi premisi so sledili tudi v hipnotični house in trance ujeti ritmi, kljub podobnostim med zasedbama, ne nazadnje se obe opirata na izkušnji jazza in elektronike, pa sta Bowrian in UM iz glasbe iztisnila lasten karakter. Ta je očaral tako občinstvo, ki se je tam zbralo zaradi njiju, kot naključne mimoidoče, ki so jih hipnotični zvoki med sprehodom po Stari Ljubljani prikovali na dogajanje pred Pritličjem. Čeprav je bil set deloma improviziran, je bilo jasno, da dvojec zelo dobro ve, kaj počne, zato je bil namig o morebitni studijski plošči še toliko bolj razveseljiv.