Neil Young + Promise of the Real: The Monsanto Years

Rock’n’roll se je od šestdesetih let do danes izkazal kot dobro orodje za izražanje nestrinjanja s prevladujočimi, večinoma družbenopolitičnimi anomalijami, ki so stalnica v človeški zgodovini. Dovolj bo, če se spomnimo Boba Dylana, potem pa tudi vseh drugih izvajalcev in skupin, ki so pisali protestne pesmi, povezane z vietnamsko vojno, s človekovimi pravicami, nespametnimi političnimi odločitvami, se bojevali proti enostranskim odločitvam peščice vplivnih posameznikov, ki so močno vplivale na življenje malega človeka.

To se je seveda najpogosteje dogajalo v ZDA, v državi, iz katere rock’n’roll prihaja, in državi, ki še zmeraj najbolj narekuje, uspešno ali manj uspešno, dogajanje na planetu. In ko smo že pri planetu, ne moremo mimo okoljevarstvenih vprašanj, ki so že dolga leta predmet različnih razprav, a zdi se, da te niso obrodile pravih sadov. Razen seveda tistih gensko spremenjenih, ki se jih Neil Young, živa legenda rock’n’rolla, tako vneto loti na novem albumu, da ga celo poimenuje The Monsanto Years. Po ameriški korporaciji, ki ji je uspelo, da si je v želji po hitrejšem kopičenju kapitala podredila marsikaj, vse v imenu denarja in na račun prebivalstva.

Neil Young je imel v dolgoletni karieri veliko izkušenj s pisanjem protestnih pesmi in izvajanjem tipičnega rockovskega aktivizma – denimo že na začetku sedemdesetih let s skladbo Ohio, v novem tisočletju pa je treba omeniti njegov protivojni album Living with War (2006) in tudi rock opero Greendale (2003), ki se prav tako ukvarja z okoljevarstvenimi vprašanji.

Zdi se, da je po toliko letih tudi Neil Young ugotovil, da se tako rekoč nič ni spremenilo, zato je po lanskem dobrodelnem koncertu Farm Aid, ki naj bi pomagal ameriškim kmetovalcem, združil moči s sinovoma Willieja Nelsona in njuno skupino The Promise of the Real.

Plod sodelovanja je plošča, ki se ukvarja izrecno z okoljevarstvenimi vprašanji in podobno problematiko; album, ki v devetih skladbah obravnava vplive gensko spremenjene hrane na človeški organizem, pravice zaposlenih v velikih nakupovalnih središčih, vsiljevanje uporabe umetno proizvedenih semen ameriškim kmetovalcem in še marsikaj.

Vse bi bilo v redu, če se tokratna besedila te problematike ne bi dotikala tako neposredno, brez uporabe metafor, ki bi dodale nekakšno umetniško vrednost. Glasbeno gledano gre za še en album, povezan s tradicijo ameriškega folka, countryja in americane, ki ima nekaj dobrih momentov, zlasti zaradi sodelovanja Micaha in Lukasa Nelsona ter njune dobre kitarske interakcije z Youngom, vendar je The Monsanto Years le še en povprečen izdelek zadnja leta hiperaktivnega Younga.