Populistično?

Naslov tega članka sem si sposodil pri finančnem ministru dr. Mramorju. Mramor je v zadnjem intervjuju za Mladino rekel, da je pri nas tveganje revščine »prikazano zelo populistično«. Trditev je utemeljil s podatkom, da imamo še vedno evropsko podpovprečen delež revnih (Mladina, 8. 5. 2015). Ja, in? Če je v Evropi povprečno več revnih kot pri nas, naj bomo zato tiho? Ali pa je mišljeno, da so opozorila o revščini populistična zato, ker tisti, ki jih izrekamo, ignoriramo ta podatek? Nič od tega ni res. Nikoli ni nihče niti enkrat samkrat nikjer zanikal, da je pri nas delež revnih res manjši od evropskega povprečja. In tudi če bi kdo rekel kaj takega, bi bila takšna izjava trikrat bolj nedolžna od ministrove, ki govorjenje o revščini enači s populizmom. Prvič zato, ker statistika ne obstaja zaradi brezbrižnosti do problemov. Na primer, čeprav smo statistično ena od najvarnejših držav na svetu, zato še ne bomo odpravili policije, zelo neumno pa bi bilo tudi nalašč povečevati kriminal, da bi se približali povprečju drugih – zakaj bi bilo pri revščini drugače? Drugič, ker evropsko podpovprečna revščina ne velja za vse Slovence – še manj za Slovenke –, saj dobra četrtina našega prebivalstva živi v regijah z evropsko nadpovprečno stopnjo revščine (Pomurska, Podravska, Spodnjeposavska). Pa tudi, če bi bil v vsej državi reven en sam samcat človek, vsi drugi, bogati in fleksibilni, pa bi hodili mimo, bi se populizem res začel takrat, ko bi kdo to omenil na glas? V čem je torej težava? Je populistično opozarjati na revščino, dokler ne zraste še bolj, ali pa je populistično ministrovo diskreditiranje opozoril na to temo? Se res iz muhe napihuje slon ali pa je Mramor tisti slon v trgovini s porcelanom?

Dejanski problem je, ker ni konsenza, ali je omenjeni podatek o evropsko podpovprečni revščini pri nas nekaj dobrega ali nekaj slabega, in ker ni razprave o tem, ali odgovor na to vprašanje sploh potrebujemo. Populist ni, kdor misli tako ali drugače, pač pa tisti, ki sploh ne misli, ki tega problema nalašč ne obravnava in se ne zmeni za vprašanja, ki jih navajam v nadaljevanju. Bodimo raje dogmatiki in se sklicujmo na papeža: »Ne ravnajmo, kakor da je vse v redu! Več oblik sokrivde je, kakor si mislimo.« (Frančišek, Veselje evangelija)

Poglejmo ključne trende (iz Eurostata, Sursa, Umarja), po katerih smo v Evropi nekaj posebnega. Slovenski delež sredstev za socialno varstvo (v % od BDP) se vztrajno krči, in to ne glede na konjunkturno ali recesijsko gibanje gospodarstva, velikost tega deleža pa se ni nikoli v slovenski zgodovini približala evropskemu povprečju. V zadnji gospodarski krizi (od leta 2007 do 2013) je med vsemi državami OECD najbolj skrčila sredstva za socialne prejemke prav Slovenija, za njo – dolgo časa ni nič – šele daleč na drugem mestu po krčenju izdatkov pride Grčija, v povprečju OECD pa se kaže povečanje teh sredstev. To pomeni, da smo v času krize pahnili v revščino še 64 tisoč ljudi. Zakaj že? Da bi bili bolj konkurenčni. Delež zaposlenih v socialnem varstvu je v Sloveniji več kot dvakrat manjši od evropskega povprečja, podobno velja za javni sektor v celoti, saj je občutno manjši od evropskega. Še bolj shiran javni sektor od slovenskega imajo le še v Bolgariji, Češki, Italiji in Romuniji, drugače od, denimo, kroničnih ekonomsko-socialnih bolnic, kot so Grčija, Portugalska, Španija, Ciper, Litva in Latvija; celo te – najbolj kritične – države so po omenjenem merilu za Slovenijo nedosegljiv vzor, čeprav vse naštete še vedno tičijo globoko pod evropskim povprečjem. Slovenija je izrazito evropsko nadpovprečna pri hitrosti naraščanja revščine, tu smo po zadnjih podatkih v samem evropskem vrhu. Višji od slovenskega je porast tega škandaloznega pridelka samo še v Litvi in Estoniji. Celo Grčija v letih 2012–2013 revščine ni prav nič povečala, nasprotno, leta 2014 ji jo je uspelo celo zmanjšati (tam nimajo Mramorja), in to za cel odstotek, kar je točno toliko, za kolikor smo jo pri nas povečali.

Denarna socialna pomoč je dejansko sredstvo za »aktivacijo« najrevnejših, da bi bili bolj »fleksibilni« pri povpraševanju po najslabših zaposlitvah z mezdami pod mejo revščine.

V tem času so se v zvezi z revščino pri nas občutno poslabšali skoraj vsi kazalci, med 24 ustaljenimi kategorijami, ki jih upošteva statistika, je poslabšanje doživelo 21 kategorij prebivalstva. Takega porasta ni bilo niti v socialno in ekonomsko najbolj problematičnih evropskih državah, kot so na primer Grčija, Španija, Ciper, Latvija, Portugalska, Italija, Romunija, Bolgarija, Slovaška, Hrvaška – v zadnjih petih državah jim je uspelo v istem obdobju revščino celo zmanjšati. Ob tem je, denimo, bivša socialistična Češka, ki je bila na začetku osamosvojitve po socialnih in vseh drugih kazalcih povsem primerljiva s Slovenijo, postala za nas nedosegljiv zgled. Češka je v obdobju 2012/13 svojo »skandinavsko« nizko stopnjo revščine še znižala, in sicer z 9,6 na 8,6, kar ji je uspelo kljub večji stopnji neenakosti od slovenske in kljub nekoliko manjšemu BDP na prebivalca, kot ga imamo pri nas. Skratka, v istem omenjenem recesijskem letu je Češki uspelo znižati že sicer svetovno rekordno nizko stopnjo revščine za natančno takšen odstotek, kot jo je nam uspelo istega leta povečati in kot jo je uspelo, kakor rečeno, celo Grkom zmanjšati po zadnjih meritvah (za natančno odstotek v obdobju 2013/14). Celo na vrhuncu gospodarske konjunkture, v letih 2007/08, ko se je v času »debelih krav« revščina v EU zmanjševala, smo jo v Sloveniji povečali, in to za 0,8 odstotka; po tem pridelku smo bili na petem mestu med evropskimi državami. Zakaj že? Tudi takrat iz istega razloga kot kasneje v krizi in kot danes, ko nismo več v krizi: da bi bili bolj konkurenčni. Prav na tej točki, še neprimerno bolj kakor na vseh drugih, je padel mit o tranzicijski uspešnosti. Če imamo v današnji Sloveniji več revnih, kot smo jih imeli v prejšnjem sistemu, ko smo imeli slabšo ekonomijo, in če smo evropski rekorderji po množenju revnih – v čem je smisel lastne države?

Še nevarnejše od povečevanja deleža revnih je povečevanje vztrajanja v revščini, torej problema tistih revnih, ki so v revščini že dlje in se nikakor ne morejo izkopati iz nje. A to še ni zadnji krog pekla. Hkrati z vztrajanjem v revščini se povečuje tudi njena globina, to je podatek o tem, kako globoko se pogrezajo v živi pesek tisti, ki so že v njem. Globina revščine revnih je že leta 2009 – torej še na začetku zadnje gospodarske krize in še pred restrikcijami socialne zakonodaje – v primerjavi s predhodnimi petimi leti dosegla rekordno vrednost oziroma nižino. In od takrat gre še na slabše. S kontekstom vred: izčrpanost socialnih mrež, na katere so se valili stroški opisane politike, je že nekaj časa evropsko nadpovprečna (po deležu državljanov, ki niso zmožni zbrati denarja za nenaden denarni izdatek). Bivanjska katastrofa: prav Slovenija je postala prva v Evropi po deležu gospodinjstev, živečih v neprimernih stanovanjih (Grčija šele štirinajsta). Zabijanje zadnjega žeblja v krsto socialne države: v imenu mramorjanske logike varčevanja se pod diktatom socialne ministrice izvaja načrtna deprofesionalizacija centrov za socialno delo – temeljnih institucij socialnega varstva (kar je katastrofa takšnih razsežnosti, da je tu ni mogoče na kratko povzeti).

Kaj je vzrok teh trendov? Gospodarska kriza, neoliberalizem, pregovorna neumnost oblastnikov? Žal, nič od tega, gre za napačne razlage, ki so pogoste zaradi tolažbe (in zaradi slabe vesti na levici). Kriza mine, neoliberalizem se vse bolj diskreditira, politiki se menjajo, torej bo slej ko prej vse o. k.?

Ne, ne bo. Gre za nekaj nevarnejšega, bolj fundamentalnega in dolgoročnega: za neosocialnost.

Kavelj 22

Neosocialnost pomeni redefinicijo socialne države, v ciljih in sredstvih. Nastajanje nove socialnosti na Slovenskem naj ponazorim z dvema trikoma iz zakonodaje, ki sta v obliki kavlja 22. Na kratko si oglejmo dva primera tega kavlja, novejšega in starejšega. Novejši je zakonska inovacija socialnega ministrstva pod prejšnjim vodstvom (dr. Svetlik), da je treba socialno pomoč in varstveni dodatek odslej vrniti državi, in to z rubežem dediščine, ki jo pokojni upravičenci (bivši prejemniki socialnih transferjev) po smrti zapustijo otrokom. Ta specifična slovenska inovacija v socialni politiki se je uzakonila s sklicevanjem na racionaliziranje socialnih pomoči, in sicer s tremi razlogi:

– varčevanje: da bi socialna država lahko tudi v gospodarski krizi ostala socialna, je treba socialne transferje (tj. pravico do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka) vrniti državi takrat, ko jih prejemniki ne potrebujejo več, torej po njihovi smrti, saj bi sicer socialna država ostala brez sredstev, s katerimi je dolžna pomagati živim upravičencem, ki so ravno tako pod pragom revščine (temu argumentu je nasedlo celo ustavno sodišče!);

– pravičnost: če ti država »pomaga« takrat, ko si sam ne moreš pomagati, je pravično, če isti znesek izterja nazaj postmortalno (iz tvoje zapuščine tvojim otrokom);

– humanost: če prejemnik socialnih pomoči razpolaga z lastniškim stanovanjem ali lastno zemljo, ki je v času življenja noče prodati (ker živi v tej hiši in obdeluje to zemljo), čeprav bi s prodajo nepremičnin lahko prišel nad cenzus za dodelitev pomoči, potem je humano, da se država šele po smrti prejemnika poplača z njegovo lastnino, namesto da bi mu odvzela lastništvo že prej ali pa mu (kljub revščini) odtegnila pomoč.

S tem je državna pravica do socialne pomoči postala zanikrno posojilo, ki se z rubežem izterjuje potomcem, čeprav ti z omenjeno šlamastiko (državnim odnosom do njihovih, v revščini umrlih staršev) nimajo prav nič. Spremeniti pravico do temeljnih socialnih pomoči – tega najosnovnejšega in ustavno varovanega temelja socialne države – v posojilo, in to celo na način, pri katerem prvim žrtvam tega ukrepa sploh ni bilo povedano, kaj jih čaka, je nekaj, česar ne srečamo niti v najbolj manipulativnih praksah, ki jih poznamo iz bančnega sektorja pri kreditiranju občanov (tam se kavelj 22 vsaj skriva v drobnem tisku). Ob uzakonitvi opisanega pravila ni bilo prav nobenih ugovorov. Konsenz, da z njim ni nič narobe, je bil vsesplošen, v parlamentu in med pravniki in strokovnjaki za socialno politiko. A stopimo korak naprej in si za trenutek predstavljajmo nemogoče: zamislimo si, da bi bili našteti argumenti državnih oblasti resnični. Recimo, da v ekonomski krizi res ni druge možnosti kot rubež dedičev umrlih socialnih podpirancev. In za hip še predpostavimo, da je to res pravično in humano. Tudi v takem primeru je še vedno neverjetno, kako da se v imenu istih načel ni pojavil alternativni predlog, na primer da bi – preden se spravimo nad reveže – enak ukrep uvedli najprej za najvišje, potem za srednje in šele nazadnje za najnižje sloje, če že velja, da se posegom nikakor ni mogoče izogniti. Zdaj pa si zamislimo še vsebino hipotetičnega predloga: šlo bi za zahtevo, da morajo dediči najpremožnejših slojev, tj. otroci menedžerjev in lastnikov podjetij ter bank, osebno poplačati družbeno škodo stečajev neposredno iz svojega žepa. In pri tem sploh ne mislim zgolj na tisti manjšinski del dedičev, katerih pokojni starši so bili dokazljivo »tajkuni« ali kriminalci. Kajti ukrep bi moral zajeti veliko večino drugih, torej poštene menedžerje, poštene lastnike in poštene bankirje, ki propada svojih podjetij niso zakrivili osebno (saj – analogno – tudi prejemniki socialnih pomoči niso nič krivi za svojo bedo, pa se kljub temu rubi dediščina njihovim otrokom). Kaj bi ob takem predlogu rekli parlament, ustavno sodišče, pravna stroka in strokovnjaki za socialno politiko? Bi molčali? Seveda je vprašanje dvakrat retorično. Najprej, ker ni bilo nikoli postavljeno. In drugič, ker je odgovor že vnaprej jasen tudi, če bi bilo postavljeno. Da bi najprej razdedinili zgornje sloje, preden se lotimo spodnjih, je nepredstavljivo, saj je družbena občutljivost za blaginjo zgornjih slojev – ki je aspiracija tudi srednjim – večinska, v nasprotju s siromašnimi, ki so manjšinski del družbe (»zgolj« 14,5 odstotka revnih). Pri tem tudi velja, da družbeno dno ni ne sindikalizirano ne kako drugače vidno, pač pa stigmatizirano in brez vplivnih zagovornikov. Zdaj pa naredimo še korak naprej v tej iluziji, zamislimo si spoj med fikcijo in realnim. Predpostavimo, da je res, da bi država bankrotirala, če bi se v ekonomski recesiji odpovedala nacionalizaciji dediščin, hkrati pa upoštevajmo realnost, da razdedinjenja najbogatejših ni stvarno pričakovati od države – kaj torej ostane? Očitno samo še ena možnost: realizacija tretjega ukrepa s seznama desetih, ki jih je za najrazvitejše dežele pred dobrimi 150 leti zahteval Manifest komunistične stranke. Ta ukrep se glasi: »odprava dedne pravice« (Marx, Engels, 1848). Namesto rubeža dediščin nič krivim otrokom (pokojnih socialnih upravičencev) bi državna blagajna s citiranim ukrepom iz Manifesta pridobila ogromno, saj je velikost dediščin premosorazmerna z družbenim statusom. A celo tu je še izhod za tiste, ki nis(m)o ekstremisti: če se zdi ukinitev dediščin preradikalna, se pač poseže po večji progresivni obdavčitvi. Če se pojavijo odpori, ker so že sedanji davki visoki, bi progresivno obdavčili res zgolj dediščine ter kapital (imamo eno najnižjih obdavčitev kapitala v EU). Socialna država bi bila tako rešena. A spet se zaplete pri vprašanju, kaj bi ob vseh teh alternativah rekli parlament, pravna stroka in strokovnjaki za socialno politiko. Bi molčali tudi v tem primeru?

Ko iz fikcije preskočimo nazaj v realnost, je še slabše. Ne pozabimo, v realnosti so se zgodile tri posledice opisane inovacije v zvezi z rubežem dediščin. Najprej se je presenetljivo velik odstotek upravičencev »prostovoljno« odpovedal rabi omenjenih socialnih transferjev. Temu je sledil vsesplošni upor na ulicah, kjer so protestniki prvič v samostojni Sloveniji množično protestirali (tudi) proti razgradnji socialne države. In tretjič, oblast je občutno omilila obveznost vračila socialnih pomoči iz dediščin ter priznala, da je šla pri izterjavah socialnih pomoči predaleč – vprašanje pa je, zakaj država teh ukrepov ni preprosto ukinila? Če se je pokazalo, da je prisilna nacionalizacija dediščin najrevnejših sporna, z vidika proračuna neučinkovita, socialno izjemno destruktivna, zakaj ti ukrepi še vedno veljajo (čeprav omiljeni) v razmerah, ko se po novem vlada spet hvali, da smo že krepko v konjunkturi in ne več v recesiji (Mramor: »Slovenija je zgodba o uspehu«, 19. 4. 2015). Torej – za kaj tu sploh gre?

Gre za produkcijo nove socialnosti. Ko po dolgotrajni in hudi gospodarski krizi v Sloveniji končno doživljamo gospodarski razcvet, se hkrati med družbenimi akterji krepijo boji za delitev novoustvarjene vrednosti. V teh bojih je že od začetka in dokončno postalo jasno le eno, da se ukrepi varčevanja pri socialnih transferjih spremenijo iz začasnih v trajne (vsi drugi varčevalni ukrepi so predmet pogajanj). Nič presenetljivega, bi dodali ciniki, saj se je varčevanje na socialnem področju začelo že pred gospodarsko krizo, nikoli ni sledilo recesijsko-konjunkturnim ciklom v gospodarstvu, zakaj bi se torej končalo s prenehanjem krize? No, teoretsko pokritje te vladne strategije v najnovejši ekonomski konjunkturi se (spet) glasi: »aktivacija prejemnikov socialne pomoči« (vladni Program stabilnosti). Si predstavljate? Kot da bi v domnevnem izobilju prostih delovnih mest ravno tisti, ki so pod pragom revščine, bojkotirali ponudbo in rekli, ne, hvala, raje ostajam pri socialni pomoči, kot pa da bi delal za minimalno plačo, ki je, četudi z njo ne prestopim praga revščine, še vedno več kot dvakrat višja od socialne pomoči. Je domnevno delomrzništvo najrevnejših res problem trga delovne sile v slovenskem gospodarstvu? Je to res glavni problem kapitalistične ureditve, je to glavni problem socialne države?

Vprašanja so nerešljiva brez razumevanja drugega kavlja 22, ki je že od vsega začetka vgrajen v samo definicijo socialne države. Gre za Zakon o socialnovarstvenih prejemkih. Ta v 6. členu določa temeljni pogoj za pravico do denarnih socialnih pomoči (DSP), bistvo člena pa gre takole: najprej je rečeno, da ima pravico do pomoči vsak, ki se ne more preživljati z delom, takoj za tem pa sledi dodatek, da uživalec te pravice »ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom«. Ker vsa druga normativa o višini transferjev izhaja iz tega člena, se je smiselno vprašati po vzgibih za navedeni suspenz omenjene pravice. Če sem – živeč v revščini – upravičen do državne pomoči, zakaj mi jo država odreče (celo v istem členu) takrat, ko sem zaposlen, saj sem lahko kljub zaposlenosti še vedno reven? Če sem zaradi sreče, da sem zaposlen, deležen nesreče, da imam plačo, s katero živim pod pragom revščine (ali pa je sploh ne dobim), zakaj mi država odreče pomoč, saj mi jo v istem členu zagotavlja, če za revščino nisem kriv sam?

Gre za klasični kavelj 22 iz Hellerjeve satire, le da tokrat ni smešen. Spomnimo se izvornega zapleta iz romana Catch-22: gre za pilota bombnika, ki ima pravico zavrniti ukaz za bojni polet (ker so poleti pač smrtno nevarni), to pa lahko stori tako, da dokaže svojo neprištevnost, saj neprištevni pač ne morejo pilotirati letal – a ker je to dokazovanje vselej že znak prisebnosti (vsak, ki je pri zdravi pameti, se boji za svoje življenje), se pilot nikoli ne more izogniti bojnim poletom.

Še nevarnejše od povečevanja deleža revnih je povečevanje vztrajanja v revščini, torej problema tistih revnih, ki so v revščini že dlje in se nikakor ne morejo izkopati iz nje.

Zakaj je dilema slovenske socialne politike enaka dilemi iz satire Kavelj 22? Zato, ker se z legitimnostjo veljavne zakonodaje ustvarja nova socialnost na samoumeven način, ki je zdaj novo bistvo socialne države. Tu je razlog, da se nam zdi samoumevno, da pomoč ni več pomoč, pač pa vselej sredstvo za nekaj drugega. V tem primeru je denarna socialna pomoč sredstvo za »aktivacijo« najrevnejših, da bi bili bolj »fleksibilni« pri povpraševanju po najslabših, najtežjih, najmanj varovanih zaposlitvah, z mezdami pod mejo revščine (junk jobs). Kajti če socialna država revnih državljanov ne bi načrtno, sistemsko zadrževala v revščini s pomočmi, ki so občutno manjše od najnižjih mezd, te pa nikoli niso občutno višje od tistih, katerih prejemnik živi pod pragom revščine, potem bi se profit – sveta krava kapitalizma – moral začeti reproducirati brez junk jobs. Skratka, sedanji kapitalizem ni mogoč brez socialne države, predvsem iz štirih razlogov:

– ker socialna država blaži temeljne disfunkcije kapitalizma na področju človeškega kapitala, brez katerega ni mogoča produkcija drugih kapitalskih oblik;

– ker socialna država, s tem ko zadržuje del rezervne armade delovne sile v revščini, varuje obstoj najnižje plačanih delovnih mest in s tem celoten kapitalistični sistem, saj neenakost vseh plačnih razmerij temelji na mnogokratnikih najnižje mezde;

– ker socialna država ustvarja nove profile strokovnjakov, ti pa nova delovna mesta (drugače od kapitalizma, ki jih uničuje, najradikalneje v krizah);

– ker socialna država blaži radikalizacijo sindikatov in s tem temeljni konflikt med delom in kapitalom.

Kako je to mogoče?

Za pojasnjevanje načrtne erozije socialne države je teza o neoliberalizmu prekratka, in to trikrat. Najprej zato, ker sesuvanje socialne države ne koristi okrevanju gospodarstva, kar je jasno že dolgo, a se kljub diskreditaciji neoliberalizma ta antisocialni napad na državo še vedno nadaljuje in mu ni videti konca. Drugič, ker neoliberalizem nikoli ni zares naredil tega, kar je obljubljal, ni namreč zagotovil umika države iz socialne in ekonomske sfere, vedno je bilo nasprotno. Kjerkoli se je neoliberalizem prijel, je sprožil še več države v gospodarstvu (npr. sanacija bank) in socialni politiki (večji nadzor nad uporabniki socialnih pravic, pri nas nacionalizacija dediščin, prisilna fleksibilizacija, zbujanja občutkov krivde itd.). Tretjič, ker razsuvanja socialne države ne morete sprožiti zgolj z neoliberalističnimi puhlicami tretjerazrednih ekonomistov. Za evropski pokop tega najpomembnejšega družboslovnega projekta je potrebno nekaj več. Potreben je politični konsenz o tem, da je prav, če ključni nosilci socialne politike redefinirajo socialno funkcijo države v antisocialno smer. Fleksibilizacija, samoaktivacija, samopomoč, preprečevanje socialnih džankijev (odvisnikov od socialnih pomoči), večje prevzemanje tveganj, večji nadzor, intenzivnejše iskanje krivcev in goljufov, večja učinkovitost, popisovanje in nadzorovanje, vse to so ključni atributi nove socialnosti, ki jih na področju socialne države in nad socialnimi upravičenci lahko zares uveljavijo šele novi nosilci socialne politike. Kje jih najti? Šele po tistem, ko je ta žargon ponotranjila klasična socialdemokracija – izvorna miriteljica razrednega razcepa in izumiteljica socialne države – šele takrat je lahko neoliberalni udar dosegel tudi tiste, ki so izvrženi iz ekonomske sfere: pavperizirane in marginalizirane. Prav zato smo tisto metaforo o svetilniku uresničili, še preden so nam jo suflirali naši politiki. Slovenija je za Evropo svetilnik, saj označuje čer, ki vodi v brodolom.

Novi revni

Število prejemnikov pomoči Rdečega križa se je v Sloveniji povečalo za kar 50 tisoč. To so po novem tudi mladi in zaposleni z nizkimi plačami

Borut Mekina

Nekoč, pred letom 2008, pravi Mirjana Jarc iz Rdečega križa (RK), so v Sloveniji s paketi hrane pomagali predvsem brezposelnim ali tistim brez rednih dohodkov, kot so brezdomci. »Danes je slika povsem drugačna, struktura prejemnikov se je bistveno razširila,« pove. Brezposelnim so se v zadnjih sedmih letih, torej v času krize, pridružile nove kategorije prebivalcev. Prejemniki pomoči so danes tudi zaposleni z nizkimi plačami (t. i. revni zaposleni), upokojenci z nizkimi dohodki in enostarševske družine ter mladi. Poleg tega se povečuje celo število ogroženih družin, v katerih sta zaposlena oba, oče in mati, opažajo pri RK.

Število tistih, ki jim danes pomaga RK, se je v zadnjih letih v Sloveniji izjemno povečalo. Po evidencah društev za kar 50 tisoč ljudi, tako da v organizaciji po novem zagotavljajo pomoč kar 160 tisoč prebivalcem. Kot nekoč po največjih katastrofah danes RK v Sloveniji zagotavlja tople obroke in učne pripomočke učencem, njihovim staršem pa osnovna zdravila. Zaradi varčevalnih ukrepov in finančnih rezov v javno zdravstvo se na socialne službe obračajo tudi ljudje, ki potrebujejo finančno pomoč pri nakupu zdravil, »poleg tega se je povečalo število ljudi, ki potrebujejo psihosocialno pomoč zaradi depresije in drugih duševnih težav,« opisujejo razmere pri RK.

Podobno opažajo tudi v drugih državah EU. Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca je v zadnjem evropskem poročilu zapisala, da v Evropi revni postajajo še revnejši in da je pot nazaj v družbeno sredino vse daljša in vse težja. Po podatkih RK se je število ljudi, ki so odvisni od njihovih paketov, med letoma 2009 in 2012 v 22 evropskih državah povečalo za skupno 75 odstotkov. Več kot 43 milijonov Evropejcev nima več zagotovljenega vsakodnevnega obroka hrane, številni kljub rednim prihodkom ali kljub zaposlitvi. Organizacije RK zato širijo svoje programe in po novem zagotavljajo tudi oblačila, zdravila, higienske pripomočke ali na primer jezikovno izobraževanje za migrante.

Konca tega propada v marsikateri evropski državi ne vidijo kljub izboljšanju gospodarskih razmer, v več kot polovici evropskih organizacij RK pa se morajo poleg tega še dodatno spoprijemati s prepolovitvijo finančne podpore programom socialnega varstva.

Novi, revni srednji sloj

Eden glavnih vzrokov za siromašenje nižjega srednjega sloja je neobstoj stanovanjske politike

Borut Mekina

Leta 2012 je začela veljati nova socialna zakonodaja – eden prvih odgovorov države na vse večje razraščanje revščine zaradi krize. Leto kasneje so na Inštitutu za socialno varstvo opravili prvi pregled učinkov. Ugotovili so, da je država z reformo sicer zavarovala najrevnejše, a je z ukrepi še dodatno poslabšala gmotni položaj t. i. nižjega srednjega sloja. To so predvsem enostarševske družine, ki odplačujejo posojila za reševanje stanovanjskega vprašanja ali plačujejo visoke tržne najemnine. Ta kategorija prebivalcev ima danes po ugotovitvah raziskovalcev razpoložljiv dohodek, ki je celo nižji od dohodka družin, sicer upravičenih do socialnih transferjev.

Stanovanjska politika je ena najpomembnejših dimenzij socialne države. Kako smo to v zadnjih 25 letih v Sloveniji počasi razgradili, še najbolje kaže prav statistika neprofitnih stanovanj, ki so na voljo. Kot pojasnjuje Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, je bilo pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona leta 1991, ki je uzakonil privatizacijo prejšnjih družbenih stanovanj, in pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji v Ljubljani 44.199 najemnih (družbenih) stanovanj in 72.245 lastniških stanovanj. Od 44 tisoč najemnih stanovanj v družbeni lasti so jih tedanje ljubljanske občine in mesto imele v lasti okrog 12 tisoč. Danes, pojasnjuje Rink, ljubljanski stanovanjski sklad in občina razpolagata le še s 4084 neprofitnimi stanovanji.

Podobno je tudi v Mariboru, kjer je mesto zaradi krpanja občinskega proračuna neprofitni stanovanjski fond počasi odprodajalo. Leta 1992 je bilo recimo v Mariboru na razpolago okrog 4600 neprofitnih občinskih stanovanj (v to število niso vključena državna, vojaška ali družbena stanovanja), nato so jih do leta 2001 prodali okrog 2300 ali kar 255 na leto. Leta 2000 je tako mesto razpolagalo le še z 2347 stanovanji. Temu so sledile nove razprodaje, tako da je danes v Mariboru na razpolago samo še 2112 neprofitnih stanovanj.

Tak razvoj po propadu socializma ni bil nujen. To kaže primer mesta Dunaj, ki že več kot sto let ohranja približno polovico svojega stanovanjskega fonda v različnih oblikah socialnega lastništva. V ta namen mesto zgradi v povprečju kar 7000 neprofitnih stanovanj na leto. To pa je tudi razlog, da so celo tržne najemnine na Dunaju nižje kot v Ljubljani, mesto pa leto za letom dobiva nagrade za visoko kakovost življenja.