Klemen Klemen: S3P

Konec poletja je prinesel dve veliki raperski vrnitvi; po petnajstih letih se je najprej z novo ploščo vrnil Dr. Dre, prav danes pa po dvanajstih letih albumskega premora izide težko pričakovani tretji album domače raperske legende Klemna Klemna. Na prvi pogled si je trnowski nindža vzel dolg tajmavt, toda zgodbe o pobalinskih pustolovščinah z ljubljanskih ulic, ki jih je predstavil na prvih dveh ploščah, so se tako globoko usidrale v kolektivno zavest, da se zdi, kot da se pravzaprav ni nikoli zares umaknil. Ja, čeprav so se domači raperski presežki dogajali pred Klemnom in po njem, nekaj njegovih mejnikov še zmeraj stoji, navsezadnje je njegov prvenec Trnow stajl še vedno v največ izvodih prodani domači raperski album.

V minulih dvanajstih letih se mu je kljub temu zgodilo marsikaj. Po svetu je pohajkoval z žensko rokometno reprezentanco, ustanovil svojo stranko, se (pre)resno angažiral v konzumiranju šnopca, bil po nesrečnem padcu nekaj dni v komi, pojavile so se celo govorice, da ga ni več med živimi. No, da je še vedno v izvrstni raperski formi, je dokazal z velikim povratniškim koncertom pred štirimi leti, ko je pred polnim Kinom Šiška oznanil, da bo v kratkem izdal nov album. Vse od takrat je bil S3P verjetno najteže pričakovani domači album, Klemen pa se je fenom za dolgo čakanje zdaj oddolžil z dvojnim CD-albumom. Na nekakšnem bonus ploščku so zbrani posnetki, napravljeni ob različnih priložnostih, in skladbe, ki jih je objavljal v vmesnem času, posebna gostija pa je petnajst novih skladb, s katerimi se predstavi v svoji najboljši podobi.

Ni delal znanosti z iskanjem morebitne nove formule. Vrnil se je k starošolski, prepoznavni klemnovski pripovedniški formi, ki jo je spimpal tako rekoč do popolnosti, in sestavil logično, izvrstno nadaljevanje prvih dveh albumov. Zgodbe opre na osebne izkušnje iz preteklih let. Spet veliko govori o ženskah, tokrat iz zrelejše, tudi samoironične perspektive. O življenju z alkoholom in brez njega, perverznosti kapitala, eksistencialni realnosti malega človeka, pa tudi o zabavnejših plateh življenja. V rimah je bolj introspektiven, kot smo ga bili vajeni, priložnostno se še vedno zateče v fikcijo, preseneti pa celo z nekakšno marleyjevsko univerzalno razsvetljenostjo. Ja, pri štiridesetih pač ni več le mladostniški trouble maker in na življenje gleda bolj zrelo, vendar to ne pomeni, da se je odpovedal razposajenosti. Tudi na novi plošči ne manjka klemnovske duhovitosti, igrivosti in zabavnih referenc na njegovo preteklost, v besedilih in beatih ter zabavnih domislicah ali pa na ulici posnetih skitih.

Večino skladb je ustvaril s še enim trnovskim raperskim veteranom bMD-jem, v studio pa je povabil številne stare in nove sodelavce in prav vsak od njih je dodal svoj kamenček v mozaik izvrstnega albuma, katerega dobršen del bo nedvomno pristal v Klemnovem železnem repertoarju. Vredno je bilo (po)čakati ...