Grožnja? Ali ljudje?

Ko je pred petnajstimi leti v Slovenijo zadnjič prišlo večje število prosilcev za mednarodno zaščito iz Afrike, so bili ti označeni za kriminalno »hordo«, ki ogroža slovenska dekleta in »naše« otroke. V Ljubljani je nastala »Šišenska civilna iniciativa«, ki je protestirala proti beguncem, nastanjenim v azilnem domu ob Celovški cesti. Njihov vodja Bojan Oblak je tedaj razlagal, da se »predvsem zdravstveno šibki občani bojijo izbruha ebole ali kakšne druge epidemije«. Danes seveda vemo, da nič od tega ni bilo res, epidemij ni bilo, policija ni zaznala povečane »kriminalitete«.

A kljub temu je deželo zajela moralna panika. V Ajdovščini je župan nasprotoval, da bi prosilci za mednarodno zaščito iz tamkajšnjega zbirnega centra obiskovali redni pouk v slovenskih šolah. Na Blokah, kot citira raziskovalka dr. Ana Kralj iz tedaj objavljenih časopisnih člankov, naj bi begunci »nadlegovali ženske in take stvari«, domačinke »so se bale za svojo čast, strah jim ni dal spati«, so razlagali občani. V bližnjem vrtcu so starši celo zagrozili, da otrok ne bodo vozili v vrtec, kjer imajo stik z azilanti – zahtevali so, »da je treba prostore razkužiti«.

Begunci naj bi kvarili avtohtono slovensko prebivalstvo, ga ogrožali ne samo kulturno, varnostno in ekonomsko, ampak tudi zdravstveno. »Goričani se bojijo nalezljivih bolezni,« smo lahko brali, zato ostajajo doma, zaklenjeni v hiše kot v kakšnem getu. Ogroženi naj bi bili predvsem šibki – starejši, otroci in dekleta. Vloga žrtev je bila obrnjena. Tako kot v Krškem občina dobiva odškodnino, ker v njihovi bližini deluje jedrska elektrarna, so tudi Goričani zahtevali odškodnino, ker »morajo že osem let živeti z ilegalci«.

Tako daleč je šlo, da je ECRI, delegacija Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti, začela poudarjati zaskrbljenost nad uporabo rasistične, ksenofobne ali drugačne nestrpne govorice v Sloveniji. Čeprav velika večina Slovencev stikov z begunci ni imela, je v nekem trenutku več kot 45 odstotkov vprašanih menilo, da bi morali vsem prosilcem za mednarodno zaščito odvzeti prostost. Menili so, da bi jih bilo treba zapreti v »centre za odstranjevanje tujcev«, kot so se takrat imenovali.

To je bil epilog zadnje zgodbe, ki se je prav tako začela s slikami trpečih družin, otrok in deklet, ki so se borili za preživetje. Na eni strani poosamosvojitvena samopodoba humanitarno čuteče družbe, dobrih, gostoljubnih ljudi, »Slovenija moja dežela«, na drugi strani pa celo uradne institucije, kot je bil tedaj Rdeči križ, katerega vodja je v imenu humanitarnosti pozival vlado, naj zapre meje, »saj smo samostojna država in tega se za zaščito svojih državljanov poslužujejo vse vlade«.

Kot pravi dr. Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta, ki že leta proučuje te nestrpnosti, se pogrom začne z navadnimi besedami. Te so lahko na prvi pogled nedolžne, a skovanke, kot je »begunska kriza« ali »val beguncev«, so vzete iz besednjaka naravnih pojavov. Te besede ustvarjajo videz nečesa nepremagljivega, katastrofe – dehumanizirajo ljudi, ki prihajajo. Tako postane rasizem »mehka ideologija opravičevanja nedejanj, tudi potencialno nasilnih dejanj, ter predvsem ideologija zanikanja enakosti«, razlaga.

Druga plat pa so seveda ustanove, ki po njenem delujejo rasistično na podobno »nedolžen« način: »Evropski migracijski zakoni so rasistični, ker na osnovi kolonialne zgodovine definirajo, kdo sme v Evropo priti in kdo ne. Kar se zdaj dogaja v Sredozemlju in na makedonski meji, na madžarski meji itd., je posledica evropske migracijske politike. Tisti, ki to politiko podpirajo, so za to neposredno odgovorni,« pravi. In še nekaj se je zgodilo v zadnjih 15 letih. Po 11. septembru 2001 smo prenehali govoriti o človekovih pravicah. Začeli smo govoriti o »varnosti«. Pustimo za trenutek anonimneže, ki danes komentirajo na družbenih omrežjih, poglejmo, kaj morda bolj prefinjeno govorijo tisti, ki imajo moč in odgovornost. Ti zlorabljajo tujce, potencialne, namišljene grožnje, zadnje časa najpogosteje nekakšne organizirane skupine teroristov za doseganje nacionalne enotnosti znotraj svojih držav, ki jih pestijo povsem drugi problemi.

Pred 15 leti so v Sloveniji nesrečni begunci že bili horda, ilegalci, prenašalci nalezljivih bolezni, ki ogrožajo naše gospodarstvo, zdravje.

Kdo so bili tisti, ki so nas prvi začeli opozarjati na »varnostno grožnjo« pred sprejemom beguncev? Mesece prej, pred nestrpnimi izbruhi na družbenih omrežjih prejšnji teden, so o tem govorili predstavniki oblasti. Že aprila predsednik vlade, malo kasneje Branko Grims, vodja parlamentarnega odbora za nadzor nad obveščevalnimi službami, potem SDS, ki ji je junija uspelo s parlamentarno razpravo o posledicah sprejema beguncev za nacionalno varnost. Vprašajmo se, le zakaj morajo politiki opozarjati javnost na varnostna tveganja. Morda zato, da bi se samoiniciativno »zaščitili«?

Aktualna »begunska kriza« je proizvod destabilizacije Bližnjega vzhoda, ki se je začela z okupacijo Iraka in napadom na Afganistan, vojn, ki jih je Slovenija aktivno podprla – začenši z vilensko izjavo, podpisano leta 2003 v ZDA. V njej je Slovenija podprla fantazme ameriških neokonservativnih krogov, prepričanih, da Amerika zaradi zagotavljanja notranje stabilnosti, ogrožene zaradi razmaha individualizma, potrebuje zunanjega sovražnika. Tako je bilo v Iraku »odkrito« novo zlo, orožje za množično uničevanje. Slovenija je leta in leta to politiko podpirala z argumentom, da mora kot članica mednarodne skupnosti prispevati svoj del odgovornosti k zagotavljanju miru. Samo za misije v Afganistanu, če ne upoštevamo vsega dodatnega oboroževanja, je Slovenija potrošila več kot 50 milijonov evrov.

Zdaj, ko se spoprijemamo s človeškimi posledicami neumnih odločitev, pa prav tisti, ki so pred leti najbolj krčevito zagovarjali napade, najbolj srdito nasprotujejo beguncem. SDS, stranka, ki je za časa prve vlade Janeza Janše kot prva poslala slovenske vojake v Irak, je letos med prvimi začela debato o »varnostni dimenziji« t. i. begunske problematike. Junija so njihovi poslanci v parlamentu zahtevali razpravo o varnostnem tveganju za nacionalno varnost, ki ga pomeni sprejem beguncev, med katerimi bi lahko bili tudi »tuji teroristični bojevniki«, Vinko Gorenak, poslanec SDS in bivši notranji minister, pa se je na svojem blogu razpisal celo o tem, kako je Avstralija »brutalno in nasilno zavrnila celo ladjo beguncev in jih preprosto pustili na odprtem morju, dokler jih ni sprejela Nova Zelandija«. Od takrat naj bi imeli mir, je opozoril Gorenak, med vrsticami navdušen nad ravnanjem Avstralije.

Razlike med temi zapisi in zapisi nekega obskurnega pisca Sebastijana Erlaha o tem, da bi Slovenija lahko dovolila približanje beguncev meji na 500 metrov, »kar je več, vse postreliti. Bog bo že poznal svoje«, ali kot je zapisal še v angleščini: »Europe can easy solve immigrant crisis. With bullets«, dejansko ni. Gre za isto metodo razčlovečenja ljudi, za isti poskus širjenja moralne panike in občutkov ogroženosti. To velja tudi za zapis Damirja Črnčeca, nekdanjega direktorja Sove in predsednika Odbora 2014, ki je organiziral proteste za izpustitev Janeza Janše iz zapora. Črnčec je minuli teden napisal, da gre pri beguncih za poskus okupacije: »Nezakonite migracije pretežno islamske populacije iz Iraka, Sirije, Afganistana in drugih islamskih črnih delov Afrike, kjer je povprečna starost 20 let, so očitna grand strategija počasnega uničevanja judovsko-krščanskih vrednot in korenin Evrope. Sodobna, bolj prefinjena verzija turških vpadov.«

A prvi je bil Cerar. Ko je EU ob tisočih mrtvih v Sredozemskem morju aprila letos organizirala izredni vrh na temo begunske krize, je naš predsednik vlade Miro Cerar dejal, da bo Slovenija »izkazala solidarnost« na vse mogoče načine. Napovedal je, da bi lahko naša država sprejela med »15 in 20« beguncev. Med »15 in 20« beguncev – tako je rekel. Pri čemer naj bi šlo za požrtvovalnost države, ki si je humanitarnost zapisala v vse temeljne zunanjepolitične dokumente. Slovenija lahko sprejme med »15 in 20« beguncev zato, ker si »moramo prizadevati, da naredimo vse, kar zmoremo za to pomoč«, je rekel in nato dodal, da moramo paziti tudi, »kdo vse bi se lahko pomešal med begunce«.

Če izrečeno postavimo v kontekst: lani je slovensko notranje ministrstvo prejelo 185 prošenj za t. i. mednarodno zaščito na milijon prebivalcev. Švedska, ki po tem merilu vodi, je na milijon prebivalcev prejela 8365 prošenj ali 45-krat več od Slovenije. Na drugem mestu te lestvice je Madžarska, ki je prejela 4337 prošenj na milijon prebivalcev ali 23-krat več od Slovenije. Madžarski sledi Avstrija s podobno številko, potem pride na vrsto Malta in za njo Švica. To so države, ki danes dejansko čutijo stisko beguncev. Drugo je, kako se nanjo odzivajo, a Sloveniji se je pred problemom doslej uspelo izolirati. Med 31 evropskimi državami je bila lani po številu prošenj na prebivalca na 23. mestu.

Drži, da begunci raje zbežijo v Švico ali na Švedsko, je pa kljub temu dejstvo, da Slovenija še tiste redke prosilce za mednarodno zaščito, ki zaidejo sem, že zdaj obravnava nenavadno strogo. Lani je recimo Slovenija ponudila zaščito zgolj 10 odstotkom tistim, ki so zanjo zaprosili, povprečje zadnjih 10 let pa je pri petih odstotkih. Res je, da približno polovica prosilcev Slovenijo zapusti še pred koncem dolgotrajnega azilnega postopka, a četudi bi vsem tem ponudili pomoč, ni to nič v primerjavi s Švedsko, ki je lani zaščito ponudila skoraj 40 odstotkom tistim, ki so zanjo zaprosili. Pred leti celo nihče, ki je v Sloveniji prosil za azil, tega statusa ni dobil.

Daleč od tega torej, da bi Slovenija na tem področju delala vse, kar je v njeni moči, kot pravi Cerar. Še huje, nekateri nedavni ukrepi naše države so bili v kontekstu te velike katastrofe že na meji cinizma. Prosilci za mednarodno zaščito so namreč ena od najbolj prizadetih skupin. Kot opozarjajo tudi slovenske nevladne organizacije, so samomorilnost ali depresije med njimi zelo visoke. Strokovnjaki govorijo celo o »institucionalni nevrozi« v največjem slovenskem azilnem domu na Viču, ki ga je država namenoma zgradila zunaj Ljubljane, očitno zato, da bi preprečila stike s prebivalci. Problem je postal očiten leta 2008, ko sta si dva prosilca iz Rusije prerezala žile na rokah. Tedaj je na njihov položaj opozoril Socialni center Rog. Izpostavili so »kriminalizacijo« prosilcev za zaščito, recimo njihovo dolgotrajno pridržanje na zaprtem oddelku, ki je v pristojnosti policije. Tam so včasih cele družine zaprte po teden dni, vse dokler na notranjem ministrstvu ne najdejo tolmača, ki mora opraviti prvi intervju.

In čeprav begunci potrebujejo skrb, občutek normalnosti, je slovenska vlada kasneje, z letom 2014, žepnino prosilcem za mednarodno zaščito – v imenu varčevanja – znižala z 20 na 18 evrov. Ja, z 20 na 18 evrov na mesec. S čimer je država tedaj prihranila približno 200 evrov na mesec. Teh 18 evrov, kot je nato vlada zapisala v obrazložitvi ukrepa, naj bi namreč še vedno zadoščalo za kritje stroškov, recimo »javnega prevoza«, za nakup »dodatkov k prehrani, priboljškov za otroke, dodatnih higienskih potrebščin, nakup kart za obisk kina in podobno«. Za primerjavo, v Bolgariji, ker so avtobusni prevozi ali karte za kino trikrat cenejše, prosilci za mednarodno zaščito prejmejo na mesec 33 evrov žepnine, na Češkem 36.

Ne gre seveda za zgolj teh 18 evrov ali 1000 prosilcev za mednarodno zaščito. V odnosu do tujcev – pri čemer so begunci najbolj brezpravna, šibka kategorija »drugih« – se vedno kaže psihopatologija posamezne družbe. »Tujci« so pogosto zgolj lakmusov papir tistega reka, ki pravi, pokaži mi, kako država obravnava najšibkejše, in povedal ti bom, kakšen odnos ima do vseh svojih državljanov. To je pač ena od logičnih posledic dejstva, do so človekove pravice univerzalne. Ni mogoče postaviti zidov zgolj do nekaterih, ni mogoče biti krivičen zgolj do ene skupine ljudi, ne da bi se nam to vrnilo kot bumerang.