Večno mladi Ciciban

Danes si je skoraj nemogoče predstavljati, v kakšnem času se je rodil Ciciban, najstarejša slovenska revija za otroke, ki izhaja že sedemdeset let in so jo v vseh teh letih soustvarjali številni sodelavci, mnogi vrhunski avtorji in ilustratorji. »Na Štajerskem in Gorenjskem kupi pepela na šolskih dvoriščih, kjer so goreli slovenski abecedniki in učbeniki za ljudsko šolo, v šolskih knjižnicah prazne police. Vračali so se partizani in partizanke, preživeli iz koncentracijskih taborišč. Po cestah invalidi, šepavi, slepi; ljudje še bolni od strahu in smrti in praznih upov,« lahko preberemo v zapisu Kristine Brenkove, legendarne prve urednice Mladinske knjige, pod okriljem katere je zaživel Ciciban.

»Samo predstavljamo si lahko, kaj je v vsesplošnem pomanjkanju pomenilo otrokom, da so imeli svojo revijo. Mesečnik na dvajsetih straneh, in to z barvnimi ilustracijami,« se strinja sedanja odgovorna urednica Cicibana Slavica Remškar in doda, da je bil za otroke prvih povojnih desetletij, časa ne le brez računalnikov, ampak še desetletja tudi brez televizorjev, knjižnica v malem. »Predvsem pa sta si ga lahko privoščili vsaka šola in vsaka družina.«

Ob tem ne preseneča, da je imel Ciciban, ki je ime dobil po otroškem liku iz pesmi slovenskega pesnika Otona Župančiča, ta je ime Ciciban sicer izbral za ljubkovalnico za svojega prvorojenca, v šolah in tudi vrtcih dolga leta vlogo skoraj edinega in tudi skoraj obveznega dodatnega učnega gradiva. Učbeniki so bili takrat namreč precej pusti in še malo jih je bilo.

Že prvo leto izhajanja je imel Ciciban 80 tisoč naročnikov, pozneje se je naklada gibala okrog 70 tisoč izvodov. »Ker je prva številka Cicibana izšla takoj po narodnoosvobodilni vojni, je ta predvsem v prvih letih seveda prinašal veliko partizanskih zgodb, pa tudi nekaterih drugih motivov iz tedanjega vsakdanjega življenja: delovnih akcij, gradnje zadružnih domov, železnic, parkov ...« o začetkih pove Remškarjeva. Že takrat so se v reviji pojavljale tudi basni, pa zabavna didaktika, naravoslovne teme, enigmatika …

V poznih petdesetih letih je bilo v reviji opaziti navdušenje nad vesoljem, tehniko, veliko je bilo zgodb in pesmi o živalih. Otroci so se lahko ob Cicibanu poučili o pojmih, kot sta kapitalizem in socializem, pa o tem, kaj je tekoči trak, kako si narediš uro ali železnico, kaj so umetni sateliti … V začetku osemdesetih, v uredniškem obdobju Boža Kosa, pa je Ciciban doživel pravi bum in skoraj pravljičnih 100 tisoč naročnikov. Naravoslovec, karikaturist, humorist in nadarjen didaktik je stavil zlasti na poljudna, poučna in zabavna besedila in jih bogatil s svojo duhovito stripovsko ilustracijo.

Za številne bralce so najdragocenejši spomini na prijateljevanje s Cicibanom povezani ravno z ilustracijami. Irena Matko Lukan, ki je Cicibana urejala kar trinajst let, pravi, da je to razumljivo, saj je revija že od samega začetka izhajanja namenjena prvim korakom otrok v svet leposlovja in kakovostne ilustracije: »Otroci lahko podobe ‘berejo’ sami, pravljice, pesmi in uganke pa jim, vsaj v predšolskem obdobju, posredujemo odrasli: starši, dedki, babice, vzgojiteljice in učiteljice … Gre za skupno dejavnost, v kateri otrok razvije odnos do umetnosti (in tudi do poljudne znanosti), hkrati pa se ob druženju s Cicibanom stkejo vezi, ki ostanejo pomembne za vse življenje. Tako ni čudno, da se ob omembi Cicibana prebudijo ljubeča čustva, najlepši spomini in da ponovno vstopimo v svet domišljije.«

Že ustanovitelji, med katerimi so bili prvi urednik Josip Ribičič, pisatelja Oskar Hudales in Albert Širok ter Kristina Brenkova, so si zaželeli, da bi čim več otrok prišlo v stik s čim kakovostnejšo literaturo in ilustracijo. Danes bi res težko našli slovenskega pisatelja, pisateljico, ilustratorko in ilustratorja, ki ne bi kdaj ustvarjal za Cicibana. V njem so svoje pesmi in zgodbe denimo objavljali (ali jih še) Oton Župančič, Lili Novy, Lojze Kovačič, Kajetan Kovič, Tone Pavček, Ivan Minatti, Niko Grafenauer, Miroslav Košuta, Ervin Fritz, Dane Zajc, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak, Andrej Rozman Roza, Anja Štefan, Miklavž Komelj ... Ilustrirali pa so ga Jože Ciuha, Ive Šubic, Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman, Marjan Manček, Božo Kos, Lucija Marija Stupica, Lila Prap, Jelka Godec Schmidt, Zvonko Čoh, Alenka Sottler, med sedanjo generacijo ilustratorjev Suzi Bricelj, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Damijan Stepančič, Peter Škerl, Ana Zavadlav ...

Iz objav v Cicibanu je nastalo na desetine knjig za otroke, ki danes sodijo med klasiko otroške književnosti. Prav med platnicami revije so zrasli številni legendarni liki, kot so pošast Mici in Modri medvedek, pa Muca Copatarica. Zgodbo o otrocih, ki nekega jutra ne najdejo svojih copat, saj jih zvečer niso pospravili in jih je zato odnesla muca, je napisala Ela Peroci, ilustrirala pa Ančka Gošnik Godec. Marlenka Stupica pa je med drugim upodobila Krojačka Hlačka Leopolda Suhodolčana. Suhodolčan je tudi »oče« Petra Nosa, lika razigranega in posmehljivega otroka, ki je zaživel ob ilustracijah Marjana Mančka. Junake Žabje šole Tereze Žerdin pa je oživela Jelka Reichman.

Že od prve številke je v Cicibanu zelo priljubljen tudi kotiček, namenjen zapisom mladih bralcev, zato ne preseneča, da med tistimi, katerih prispevke so uredniki objavili, najdemo tudi veliko znanih imen. Drugošolec Tomaž Šalamun, ki je pozneje postal eden naših najbolj cenjenih pesnikov, je denimo Cicibanu napisal, kako se je v Mostarju, kamor so se preselili, »skoraj ustrašil feredže«, ko jo je prvič videl. Njegovo sestro Katko, danes znano literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Šalamun Biedrzycko, pa je prevzela gradnja hidrocentrale v Jablanici. Pokojni filmski teoretik, kritik in scenarist Silvan Furlan je v rosnih letih doživeto opisal kalvarijo zaradi Cicibanovega darila – podvodne maske. Sodnik za prekrške je bil k sreči milosten z njegovim očetom … Prvošolec, bodoči radijski voditelj Jure Longyka, je v verze prelil nekaj zanimivih idej za maškarado, bodoči režiser Matija Milčinski pa je s še vedno aktualnim Sedaj imamo tudi mi Slovenci nekaj morja pozdravil novico, da sta Koper in vsa cona B prešla pod Jugoslavijo. Svetovalca generalnega direktorja RTV Aleksa Štakula pri Cicibanu sumijo, da je zasnoval križanko Velika ptica, igralka Nina Ivanič pa je delila navdušenje nad prvim poletom z letalom. Da spore lahko razreši samo trda roka, je poslanka SDS Eva Irgl vedela že v drugem razredu – le da je takrat vlogo arbitra med coklo in copato odigrala čarovnica … Med avtorji prispevkov so tudi bodoči striparji, pesniki, pisatelji, novinarji – denimo Gašper Rus, Primož Krašnja, Barbara Gregorič, Irena Duša, Miha Zadnikar ... »A naj ta bežni vpogled vendarle zaključimo z Mladininim hišnim novinarjem Juretom Trampušem, ki je bralce Cicibana seznanil z introspekcijo v jutranji vsakdan njegove sestre in razkril vrsto intimnih podrobnosti,« je naštevanje sklenila urednica Jasna Merc.

Danes mora Ciciban za pozornost otrok tekmovati z mnogo močnejšimi, agresivnejšimi mediji. V šoli zanj zmanjkuje časa in vse bolj postaja družinska revija. V to šolsko leto vstopajo z naklado 14 tisoč izvodov, čeprav je njihovo bralstvo precej širše, po podatkih nacionalne raziskave branosti posamezna številka Cicibana doseže več kot 100 tisoč bralcev. Ta podatek je pomemben, saj Cicibana še vedno snujejo zelo premišljeno. V njem še vedno objavljajo leposlovna besedila najrazličnejših žanrov – od ljudskih pravljic, ki so v reviji vedno imele mesto, do zgodb, ki pripovedujejo o otrokovem vsakdanjem življenju, sodobne in klasične poezije za otroke, stripov, slikopisov … del revije pa je namenjen tudi poljudni znanosti, zabavni enigmatiki, umetnosti ter spodbujanju glasbene in likovne ustvarjalnosti. Vsaka številka Cicibana prinese tudi vsaj eno uglasbeno otroško pesem, k čemur uveljavljene in mlajše slovenske skladatelje spodbuja zunanja glasbena urednica Katja Virant Iršič.

Vsak mesec urednice in recenzentka sicer preberejo približno 200 tipkanih strani besedil: pesmi, pravljic, črtic, poučnih zgodb, ugank ... Od teh, pravijo, je mogoče izbrati le kakih deset uporabnih besedil, zato primerne vsebine iščejo tudi med klasičnimi besedili, pri tem pa opažajo, da je bilo leposlovje, namenjeno otrokom, v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih mnogo močnejše, kot je danes. »Poklicno se s pisanjem v slovenščini v zadnjih letih ukvarja vse manj sodobnikov in sodobnic. Zato sta še toliko bolj dragocena Cicibanova stalna avtorja Anja Štefan in Andrej Rozman Roza,« pravijo v uredništvu Cicibana in dodajo, da občasno vendarle dobijo dobra besedila tudi od priložnostnih piscev. Povsem drugače pa je z ilustratorji in ilustratorkami, kjer opažajo pravi razcvet novih imen, kot so Maja Kastelic, Hana Stupica, Igor Šinkovec in Tanja Komadina.

Cicibanova pestra zgodovina je zdaj dolga že sedemdeset let. V vsaj delček te pa lahko zdaj pokukamo tudi na razstavi »Ciciban, prvih 70 let«, ki so jo ob visokem jubileju pripravili v Galeriji Vodnikove domačije v ljubljanski Šiški. V sodelovanju z zavodom Divja misel, ki upravlja Vodnikovo domačijo, in Mladinsko knjigo, ki še danes izdaja Cicibana, jo je pripravila kustosinja Petja Grafenauer, s svojimi izvodi, ki so jih razstavi posodili ali podarili, pa so k razstavi pripomogli tudi številni bralci iz vse Slovenije. Kot pravi Grafenauerjeva, je razstava postavljena kot nekakšna časovnica in ponuja vpogled v najbolj reprezentativne motive in teme Cicibana: »Ta namreč že ves čas pokriva vse segmente življenja in jih približuje otrokom.«

Ob razstavi se obeta tudi vrsta spremljevalnih dogodkov: okrogle mize, predavanja, srečanja z avtorji … Novembra bodo naročnikom Cicibana podarili tudi posebno izdajo iz vseh sedemdesetih let Cicibana Kam pa kam, Ciciban, ki jo je uredila Maja Žugič. Prav zdaj pa je izšla antologija Medvedi in medvedki z izbranimi medvedjimi pesmicami, pravljicami in ugankami iz dosedanjih Cicibanov. Uredili sta jo Slavica Remškar in Irena Matko Lukan.

Kaj lahko zaželimo Cicibanu pred skokom v osmo desetletko? Kot je zapisal Niko Grafenauer: »Ciciban, Ciciban, juhej! Naj se svet tako kot doslej s tabo praznično vrti naprej!«

Razstava:
Ciciban, prvih 70 let
Kje: Galerija Vodnikove domačije Šiška, Ljubljana
Kdaj: Na ogled do 11. oktobra 2015