Morrissey

»Niti najmanj se nisem spremenil … žal«

Vsi vemo, Morrissey je včasih pel pri skupini The Smiths. Tisti kultni manchestrski skupini, ki ji je v pičlih petih letih obstoja na sila netipični podlagi miline, bistrosti in žalosti uspelo zgraditi imperij, zaradi katerega se danes uvršča med najpomembnejše alternativne skupine vseh časov. Tisti skupini, ki je v thatcherjanski Angliji najbolje razumela, da se je proti hladu in krutosti z nečim treba boriti, in s čim bolje kot s šopkom rož, ki ti bingljajo iz riti, in z nežno besedo, ki se vsiplje z ustnic. Tisti skupini, ki nas je naučila, da so tudi revščina, družinsko nasilje, boj za pravice živali, predvsem pa nežna otožnost teme, ki jih je vredno povzdigniti v rock’n’roll. Prosil je, naj ga peljemo ven, se spraševal, kdaj pride ljubezen, bil nesrečen, na glas, predano, prepričano, iskal službo, jo našel in bil še bolj nesrečen, iskal slavo in zahteval pozornost, jo dobil, pa tudi ni pomagalo, leta so minevala, The Smiths so razpadli, žalost pa se je okrepila v zagrenjenost. A prizadevnost je ostala in obstala. Od takrat do danes mu je uspelo pridelati deset studijskih albumov, napisati Avtobiografijo, menda se zdaj loteva romana.

Vsi vemo, Morrissey ima svoj železni repertoar tem, ki se jih nikdar ne bo znebil ali jih presegel, a ker je v obravnavi teh tem velik in dragocen, mu to težko oponesemo. Še vedno je strasten antirojalist, strastno brani pravice živali in grozi tistim, ki jih jedo, še vedno je obremenjen s svojim videzom, še vedno hrepeni po ljubezni in ta se še vedno izmika. Rad in izdatno intelektualizira, kar je gotovo dobrodošel preliv za njegovo liriko, a bistvo vseeno tiči nekje drugje. Morrissey je eden redkih ljudi, ki jim je dosmrtni boj za rahločutnost v svetu, ki rahločutnosti ne podpira, uspelo izbojevati z nekimi rezultati. In to precej pred smrtjo.

Za vas sva se malo pomenila o čustvih, policijskem nasilju in Eurosongu. Desetega oktobra mu lahko prisluhnete v ljubljanski Hali Tivoli. Gotovo vam bo hvaležen.

V svetu, polnem bebcev, samega sebe doživljate kot dostojnega človeka?

Se, ja. Kar je zelo zahtevno, ker … se v življenju težko kam pride, razen če nisi nagnjen k prevpraševanju česarkoli.

Še čutite vso to ljubezen, ki je nihče noče sprejeti?

Še. Večino svojih dni preživljam sam.

In zakaj je nihče noče?

Preklet sem. To je očitno.

Če ne bi bili zvezdnik, kaj bi počeli? Kaj bi sploh znali početi?

Zvezdnik sem? Pa se ne počutim kot zvezdnik. No, če ne bi bil, karkoli že sem, mislim, da bi živel v škatli za supermarketom.

Ste pričakovali, da bo slava prinesla srečo? Ste bili razočarani, ko je ni?

Niti sanjalo se mi ni, da bom ostal isti človek. To je bil velik šok.

Gotovo pa je bila v dejstvu, da so vam, ko ste začeli peti o tem, kar čutite, ljudje prisluhnili, nekakšna uteha?

Gotovo. Obožujem pesmi in tudi veliko drugi jih. To mi je brez dvoma rešilo življenje.

Vas je kdaj jezilo, da nihče ni poslušal, dokler niste začeli delati umetnosti?

Mislim, da je način, na katerega se ljudje vsakodnevno sporazumevajo, zelo osnoven in da minevajo cela življenja, ne da bi izvedeli, kako ljudje okoli nas čutijo do tako rekoč česarkoli. Vsak dan boste od skoraj vseh, ki jih poznate, deležni praktično istega pogovora. Vse je tako strogo zaupno, vsi tako skrbno negujejo svoje dobro utrjene meje. To me žalosti in to me duši. Zato sem moral začeti peti. O govoru ni bilo govora.

So vas leta kaj spremenila ali ste v osnovi še vedno nežni mulec iz Manchestra, kakršen ste bili?

Niti najmanj se nisem spremenil … žal.

Se vam je zdelo, da je opletanje s cvetjem po Manchestru z začetka osemdesetih let kaj pomagalo? Vam je uspelo kaj miline, za katero ste se borili, vsiliti trdemu okolju, ki vas je obdajalo?

V resnici nisem prav dobro vedel, kaj delam. Pravzaprav nisem vedel ničesar. Kako pa naj bi? Kaj bi sploh lahko takrat vedel o čemerkoli? Preseneča me, da se toliko ljudi spomni tistega obdobja. Uspeh se je dogajal, že, a še vedno sem bil nesrečen. Nikomur nisem hotel biti podoben. Od tod rože.

Mislim, da je način, na katerega se ljudje vsakodnevno sporazumevajo, zelo osnoven in da minevajo cela življenja, ne da bi izvedeli, kako ljudje okoli nas čutijo do tako rekoč česarkoli.

Se je kaj od tega obdržalo?

Nekaj že, glede na to, da me še vedno sprašujete po tem. Ljudje na koncerte še vedno nosijo cvetje, kar me iskreno preseneča.

Kakšen je vaš odnos z Manchestrom danes? Čutite kaj stockholmskemu sindromu podobne hvaležnosti za vso njegovo grozo, ki vas je oblikovala kot človeka in umetnika?

Ne! Niti najmanj! Dosti raje bi se rodil v premožni veleposestniški družini v predmestju Pariza … Kot bi se vsi.

Ste se kdaj borili za srečo ali ste se odločili ustvariti imperij iz svoje bede že na samem začetku?

Mnogokrat sem se boril za srečo, ampak preprosto ni mogoča. Zoprna stvar je, da človek nikdar ne obupa, pa bi bilo dosti koristneje, če bi.

Je nenehna žalost edina resnična oblika realizma?

To je edini način, ki ga poznam, zato ne morem odgovoriti. Predstavljam si, da če bi bili na primer čustveno zelo ekstatični, bi bila to vaša različica realizma, in ne bi imeli niti časa niti razloga razumeti, zakaj nekdo drug ni enako srečen, kot ste sami.

Kdaj ste se zavedeli, da biti občutljiv ni nekaj, česar bi se moral človek sramovati? Kdaj ste se zavedeli, da bi svojo občutljivost radi zvlekli v rock’n’roll?

Prepričan sem bil, da bi jo nekdo moral zvleči v rock’n’roll, ker je tam ni bilo. Poleg tega je to eden redkih prostorov, ki omogočajo svobodo, da lahko poveš karkoli. Nobenega zagotovila ni, da bo kdo prisluhnil, a ne glede na vse lahko vedno poskusiš.

Se kdaj naveličate poslušati samega sebe, kako prepevate o svojih čustvih?

Za čuda ne.

Postanete kdaj sentimentalni, ko pomislite na obdobje s skupino The Smiths, ali je morala mržnja prekriti vse spomine, dobre in slabe?

Tisti čas je zdaj že povsem izginil iz mojih misli. Ne morem si ga zamisliti. Od razhoda je minilo osemindvajset let! Ljudje, ki prihajajo na moje koncerte danes, so stari štirinajst ali petnajst let, tako da si lahko predstavljate, kaj vse se je medtem spremenilo v mojem življenju.

Ste velik borec za pravice živali. Od kod vaša potreba po tem, da bi branili tiste, ki se ne morejo braniti sami? Iz skrite želje, da bi se na enak način kdo zavzel za vas, ko ste bili nemočni?

Dobro vprašanje. Moja čustva v odnosu do živali so zgolj vprašanje družbene nepravičnosti, verjetno pa drži, da trpljenja tisti, ki ga ni nikdar izkusil, ne more razumeti.

Je bila šola ena najhujših stvari, ki so se vam zgodile v življenju?

Ja. Bilo je ogabno. Mislim, da nisem preživel.

Zakaj je tako težko preživeti šolanje človeku, ki je inteligenten in ljubezniv?

Ker je bila izobrazba … če lahko temu tako rečemo … v Manchestru v začetku sedemdesetih let tako brutalizirana in nemoralna. Ko spoznavam ljudi, ki so izkusili dobre šole in kakovostno izobrazbo, sem povsem očaran. Zame je to nepredstavljivo. Zame je to znanstvena fantastika.

Mnogokrat sem se boril za srečo, ampak preprosto ni mogoča. Zoprna stvar je, da človek nikdar ne obupa, pa bi bilo dosti koristneje, če bi.

Ko ste leta 1986 peli, da bi bilo treba DJ-ja obesiti, ker predvaja glasbo, ki o vašem življenju ničesar ne pove, ste pričakovali, da se bodo stvari še poslabšale?

Za nekaj časa so se izboljšale! Zdaj pa seveda nimajo nikakršnega dostojanstva. Z vzponom kulture šovov talentov in v svetu, kjer ima vsak šestletnik snemalni studio na iPhonu, je očitno vsak samodejno lahko zvezda. Brez kakršnegakoli truda ali premisleka.

Je povsod tako?

Ne čisto, a dejstvo je, da večina ljudi ZDA in Veliko Britanijo jemlje za zgled, kar se glasbe tiče. In glede na to, da na obeh koncih danes prevladujeta isti globalni zvok in isto množično trženje, ni nikakršne možnosti, da bi komu uspelo, ker je izviren. Uspešen si lahko samo zato, ker je tvoj uspeh nekdo kupil in plačal zanj. Ne moreš si več pripisovati zaslug zanj. Zaradi tega top 10 zdaj sestoji iz ljudi ali skupin, ki pravzaprav nikdar niso igrale v živo brez posnete podlage, plesalcev in laserskega light-showa. Samo še za prevaro gre.

Ste se leta 2007 res skoraj pojavili na Eurosongu?

Prosili so me in privolil sem, potem pa so me prosili še, da bi se s štirimi drugimi tekmovalci pomeril na izboru. Rekel sem, da nočem tekmovati z drugimi pevci, pa so me zavrgli. Kar je nenavadno, saj so od takrat predstavnike vsako leto izbirali med dobesedno vsemi naključnimi osebami in vse skupaj je bila povodenj nezamisljivega poloma. Sicer pa tako ali tako nobena evropska država na Eurosongu ne bo glasovala za Veliko Britanijo, odkar je Tony Blair v obdobju Busheve vladavine pomoril na tisoče iraških otrok.

Zakaj se človek odloči napisati avtobiografijo? Ker bi rad nadzoroval, česar ni mogoče nadzorovati? Da se ga ne bi spominjali samo po pripovedovanju drugih?

Deloma gotovo. Britanskemu glasbenemu tisku nisem naklonil intervjuja od leta 2007, ker so se vsi hoteli pogovarjati samo o obdobju s skupino The Smiths, in hotel sem, da bi Avtobiografija poudarila vsaj to, kako polno, uspešno in dramatično je bilo moje življenje, odkar so The Smiths razpadli. Kakorkoli, v reviji Mojo je lani izšla kritika predelane različice mojega albuma Vauxhall And I iz leta 1994 s priloženo fotografijo Johnnyja Marra. Kot bi bilo popolnoma nemogoče sprejeti, da se je nekdo premaknil naprej. Kot da to ne bi bilo dopustno!

Čigava stvar je svetovni mir?

Vaša in moja. Ovira je policijski stroj … Nikomur ne bo dopustil, da spregovori in je slišan. Varnostne sile obstajajo zgolj zato, da bi zavarovale vzpostavljene elite. Ljudje so sovražnik, saj so ljudje tisti, ki imajo moč … A se tega ne zavedajo. Policija je pooblaščena za to, da bogate varuje pred revnimi, čeprav so v vojni prav revni tisti, ki so vpoklicani, da bi s svojim življenjem zavarovali bogate. In za čuda ti revni marširajo v boj, da bi umrli za vlade, ki se zanje ne zmenijo!

»Vsakič, ko voliš, podpiraš proces,« pravi ena vaših pesmi, a tudi če ne volimo, nismo svetovnemu miru nič bliže. Kaj storiti? Bi se morda morali s človeško krutostjo in zlom preprosto sprijazniti?

Mislim, da je v tem, da ne voliš, močno sporočilo. Sistem je pokvarjen in bo pokvarjen tudi ostal, dokler se vanj vključujemo. Doba predsednikov in premierov je minila. Ne deluje. Ljudje upanja ne iščejo več v politiki.

Vas manchestrski barjanski umori iz šestdesetih let kot eklatanten primer človeške okrutnosti še kaj preganjajo?

Pravzaprav ne, saj se je, žal, od takrat zgodilo marsikaj dosti hujšega. Politični voditelji pobijejo precej več nedolžnih ljudi kot serijski morilci, a če je umor izvršen pod krinko političnega nadzora, naj bi se zdel sprejemljiv. Tony Blair in Margaret Thatcher sta umorila več nedolžnih kot Myra Hindley in Ian Brady, a je bilo vse v najlepšem redu, saj je bil učinek finančni ali vladni nadzor.

Mislim, da je v tem, da ne voliš, močno sporočilo. Sistem je pokvarjen in bo pokvarjen tudi ostal, dokler se vanj vključujemo. Doba predsednikov in premierov je minila. Ne deluje. Ljudje upanja ne iščejo več v politiki.

Zakaj dopuščamo, da se dobre stvari dogajajo slabim ljudem?

Ko enkrat pripadaš vzpostavljeni eliti, si zavarovan s tistimi, ki te obdajajo, in si lahko privoščiš tako rekoč vse. Pred kakšnimi osemnajstimi meseci je prišlo na plan, da je bil princ Andrew vpleten v spolni odnos z mladoletno osebo, in primer je čarobno izginil, kar se vam ali meni ne bi moglo zgoditi. Princ Harry je domnevno ustrelil nekaj ptic ogrožene vrste, policija ga je sicer zaslišala, a tudi izpustila. Vas ali mene bi zaprli. Kraljica se je s svojo materjo pojavila na prvih straneh britanskih časopisov, fotografirana med nacističnim pozdravom, in esteblišment je napadel medije, ker so sliko objavili, kraljičine geste pa ni problematiziral nihče. Iz tega je mogoče sklepati, da je javnost večinsko sestavljena iz idiotov, ki so zmožni podpirati idejo monarhije, čeprav je bolj anarhična od kateregakoli vedenja, ki bi ga bilo mogoče videti kjerkoli drugje. Nič ni bolj anarhičnega od ideje monarhije.

Še verjamete, da je za nežnost in prijaznost treba imeti jajca?

Oh, ja.

Je z vašim zdravjem kaj bolje?

Zelo dobro je, se mi zdi.

Se strah pred smrtjo z leti krepi ali v njej še lahko vidite nekakšno zatočišče pred grozo, ki vam jo nalaga življenje?

Smrti drugih se bojim bolj kot lastne, ne morem pa prenesti telesnega razpada, ki smo mu vsi izpostavljeni. Katerikoli stvaritelj je moral biti zelo krut, da je zasnoval tako boleč razkroj … Kot da že smrt sama po sebi ne prinaša dovolj velike bolečine in ponižanja.

Koncert:
Morrissey
Kje: Dvorana Tivoli, Ljubljana
Kdaj: 10. oktobra 2015